Jedro

Pri presoji sklepčnosti mora sodišče opraviti vsebinski in materialni preizkus, kakšno sodbo (ugodilno ali zavrnilno) bi moralo izdati, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična. Ocena, da bi ob predpostavki, da so vsa navedena dejstva resnična, sodišče moralo izdati zavrnilno sodbo, po oceni revizijskega sodišča ni pravilno. Gre za vprašanje dokazanosti, ne pa sklepčnosti. Sodišče druge stopnje bi moralo presoditi, ali je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da znaša manjvrednost stanovanja zaradi obremenitve stanovanja s hipoteko 90.000 EUR. Pri tem bi moralo odgovoriti tudi na ugovor tožnika v odgovoru na pritožbo, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje trditvam v zvezi z višino škode sploh ni ugovarjala.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Med pravdnima strankama je nesporno, da sta leta 1993 sklenili kupoprodajno pogodbo za stanovanje v stanovanjskem bloku na naslovu ... Kljub izdanemu zemljiškoknjižnemu dovolilu se tožnik v zemljiško knjigo ni vpisal kot novi lastnik nepremičnine, saj je bila v zemljiški knjigi kot lastnica vknjižena še družba N. d.d., od katere je toženka pridobila stanovanje kot odmeno za kapitalski vložek. Med strankama je tudi nesporno, da je toženka kot solastnica stavbe prevzela nase ureditev etažne lastnine in zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine in v ta namen od stanovalcev pridobila potrebna pooblastila in originalne izvode pogodb o prenosu lastninske pravice. Tožnik zatrjuje, da je bil v dobri veri, da je zemljiškoknjižno stanje urejeno, vse do leta 2010. Takrat je že sklenil dogovor o prodaji stanovanja za 90.000,00 EUR, prodaja pa ni bila realizirana, ker se je izkazalo, da je kot lastnica stanovanja v zemljiški knjigi še vedno vknjižena družba N. d.d., ki pa je nepremičnino tudi obremenila s hipoteko v višini 5,500.000,00 EUR. Tožnik je tako s tožbo z dne 22. 10. 2010 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati 90.000,00 EUR kot odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi obremenitve stanovanja v višini njegove tržne vrednosti.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Svojo odločitev je prvenstveno oprlo na 131. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja neposlovno odškodninsko odgovornost, ker toženka ni poskrbela za vknjižbo lastne lastninske pravice in s tem posledično onemogočila tudi vpis lastninske pravice tožnika. Po oceni sodišča prve stopnje pa je toženka tudi poslovno odškodninsko odgovorna (239. člen OZ), ker kljub izrecnemu pooblastilu ni predlagala vknjižbe lastninske pravice na tožnika. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da toženka višini odškodnine ni ugovarjala in glede na predložene dokaze s strani tožnika, ocenilo, da je zahtevek v celoti utemeljen.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da poslovna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, saj tožnik ni izkazal, da je njena obveznost zapadla pred škodnim dogodkom (vpisom hipoteke na stanovanju). Navedlo je, da rok izpolnitve obveznosti ni bil določen, da bi tožnik toženko moral pozvati k izpolnitvi obveznosti, česar pa tožnik v postopku sploh ni zatrjeval. V zvezi z neposlovno odškodninsko odgovornostjo toženke pa je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da je tožba glede višine škode nesklepčna, saj iz dejstva, da je nepremičnina obremenjena s hipoteko, ni mogoče izpeljati pravne posledice, da je tožnik upravičen do odškodnine v višini tržne vrednosti stanovanja, čeprav ima na njem še vsa lastniška upravičenja.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo toženke zavrne. Opozarja, da mu je sodišče druge stopnje z upoštevanjem ugovora nezapadlosti obveznosti in ugovora glede nesklepčnosti tožbe, ki ju je toženka podala šele v pritožbi, odvzelo pravico do izjave in možnost obravnavanja. Opozarja, da trditev, da obveznost iz pogodbe še ni zapadla, predstavlja ugovor zoper terjatev in bi ga morala pravočasno zatrjevati in dokazati toženka. Ker tega ni storila, se zapadlost po 214. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) šteje za priznano dejstvo. Tožnik meni, da je sodišče druge stopnje zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj tožba glede obsega škode, ki ni bil prerekan, ni sklepčna in ker je narobe povzelo oziroma razumelo tožnikovo trditev, da mu je škoda nastala zaradi obremenitve stanovanja v višini njegove tržne vrednosti. Opozarja, da ni trdil, da je bilo stanovanje obremenjeno v višini njegove tržne vrednosti, ampak, da je bilo obremenjeno z dvema hipotekama, ki presegata vrednost 5.500.000,00 EUR in je zahteval odškodnino v višini tržne vrednosti stanovanja. Tožnik meni, da sodišče druge stopnje to navedbo nepravilno tolmači kot nesklepčno. Tožnik opozarja še na materialno-pravno zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da je bil v konkretnem primeru potreben poziv, ki bi šele povzročil zapadlost obveznosti toženke. Rok je bil namreč določljiv, zato poziv ni bil potreben. Tožnik poudarja, da je z izročitvijo pogodbe in podpisom pooblastila toženki zaradi vknjižbe v zemljiško knjigo konkludentno izrazil svoj zahtevek za izpolnitev dogovorjene obveznosti in izpolnil svojo sodelovalno dolžnost in s tem toženko pozval h takojšnji izpolnitvi obveznosti. Poudarja, da je z izročitvijo pogodbe toženki njena obveznost zapadla.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da je trditveno breme glede zapadlosti terjatve na tožniku in da določba 214. člena ZPP, na katero se sklicuje tožnik, pride v poštev šele v primeru, ko nasprotna stranka zadosti svojemu trditvenemu bremenu. Toženka opozarja, da tožnik z navedbami glede (ne)sklepčnosti in določljivosti roka dejansko uveljavlja nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

6. Revizija je utemeljena.

7. Tožnik ima prav, da je napačna ocena sodišča druge stopnje, da je tožba nesklepčna v delu, ki se nanaša na obseg škode. Tožnik je navedel, da je stanovanje obremenjeno z dvema hipotekama, ki presegata vrednost 5,500,000,00 EUR, da sta zaradi tega kupca, s katerima je bil dogovorjen za prodajo stanovanja za 90.000,00 EUR, od dogovora odstopila, da višina terjatve, ki je zavarovana s hipoteko znatno presega tržno vrednost stanovanja in mu je zato onemogočeno razpolaganje, da je stanovanje zanj kljub lastništvu brez vrednosti, da je dolžnik prezadolžen in je le vprašanje časa, kdaj bo prišlo do izvršbe in da je zato oškodovan za tržno vrednost stanovanja. Pri presoji (ne)sklepčnosti mora sodišče opraviti vsebinski in materialni preizkus, kakšno sodbo (ugodilno ali zavrnilno) bi moralo izdati, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična(1). Ocena, da bi ob predpostavki, da so vsa navedena dejstva resnična, sodišče moralo izdati zavrnilno sodbo, po oceni revizijskega sodišča ni pravilno. Gre za vprašanje dokazanosti, ne pa sklepčnosti. Sodišče druge stopnje bi moralo presoditi, ali je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da znaša manjvrednost stanovanja zaradi obremenitve stanovanja s hipoteko 90.000 EUR. Pri tem bi moralo odgovoriti tudi na ugovor tožnika v odgovoru na pritožbo, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje trditvam v zvezi z višino škode sploh ni ugovarjala.

8. Tožnik pa tudi utemeljeno opozarja, da ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da bi moral tožnik - čeprav toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje nezapadlosti terjatve sploh ni ugovarjala - podati trditve o tem, da je toženko pozval k izpolnitvi obveznosti. Ocena, ali je terjatev zapadla, je materialnopravne narave, vendar vselej temelji na okoliščinah konkretnega primera. Tožnikova vložitev tožbe vsebuje tudi trditev, da je terjatev zapadla. Šele ob ustreznem ugovoru tožene stranke je tožeča stranka dolžna trditve dopolniti. Tožnik je v odgovoru na tožbo opozoril, da je tožena stranka trditve v zvezi s tem, da rok za izpolnitev obveznosti ni bil določen niti ni bil določljiv, podala šele v pritožbi. Sodišče druge stopnje bi se tako moralo opredeliti do pravočasnosti teh trditev, če pa bi štelo, da so te trditve pravočasne, pa tudi do tožnikovih navedb iz odgovora na pritožbo v zvezi z določljivostjo roka za izpolnitev pogodbene obveznosti toženke in konkludentno izraženega opomina tožnika oziroma izvršitvijo sodelovalne dolžnosti, ki je potrditvah tožnika povzročila zapadlost obveznosti toženke.

9. Ker sodišče druge stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni v celoti izčrpalo ugovorov strank v pritožbenem postopku, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo temu sodišču vrnilo v novo sojenje.

10. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): N. Betetto, Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo, št. 7/2009, str. 1639.