Jedro

Ker pred odločanjem o dedovanju denacionaliziranega premoženja sklep o dedovanju po zapustniku ni bil izdan, je treba uporabiti ZD, ki kot trenutek, odločilen da določitev kroga dedičev, določa trenutek zapustnikove smrti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in delno pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu – I.2, I.3, I.4 in III. točki izreka – razveljavi ter v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in v izpodbijanem, pa nerazveljavljenem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen primarni zahtevek, da so premoženje dne 29. 11. 1909 rojenega J.M. podedovali: J.M.1, F.R., V.M., A.M., vsak do 1/5 (I.1 točka izreka). Podrednemu zahtevku, da so premoženje dne 29. 11. 1909 rojenega J.M. skupaj z drugimi dediči podedovali tožniki, je delno ugodeno (I.2. in I.3 točka izreka), delno pa je zavrnjen (I.4. točka izreka). Zavrnjen je tudi nasprotni tožbeni zahtevek, da obstoji terjatev do zapuščine dne 29. 11. 1909 roj. J.M. in da je vsak od tožnikov dedičem pok. A.M. dolžan plačati 3.188,95 € (II. točka izreka). Glede stroškov je odločeno, da vsaka stranka krije svoje (III. točka izreka).

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnitev dela podrednega zahtevka (točka I.4) in stroškovni del odločitve (III. točko izreka). Uveljavlja vse tri s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je zapustnikovo premoženje prešlo na zapustnikovo sestro M.M. z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in da je ona edina dedinja tega premoženja. V sklepu o dedovanju po pok. M.M. št. D 175/2001 z dne 25. 02. 2003 je navedeno, da so dediči starši tožnikov. Njihova imena je sporočil toženec z dopisom z dne 08. 04. 2002. Krog oz. obseg dedičev po pok. M.M. tedaj ni bil sporen. Dedičev tretjega dednega reda se tedaj ni iskalo, ker se je vedelo za zaključen krog dedičev drugega dednega reda. Ker sodišče tedanjega obsega dedičev ni upoštevalo, je odločitev napačna. Poseben režim dedovanja denacionaliziranega premoženja velja le za prehod na dediče, za nadaljnje dedovanje pa se upoštevajo splošna pravila o dedovanju. Pri vstopni pravici gre delež prednika samo tistim potomcem, ki ga uveljavljajo. Ker so dedni delež uveljavljali le tožniki, jim gre celoten delež njihovih prednikov. Tožniki so potomstvo dokazali s sklepi o dedovanju po svojih prednikih.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper I.2 in I.3 točko izreka, zoper II. točko izreka (razen zoper zavrnitev zneska, plačanega Občini X v višini 3.039,05 €) in zoper stroškovni del odločitve (III. točko izreka). Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je zahtevek zastaran, ker je A.M. pošten posestnik. Sorodstvena razmerja, ki jih je sporočil v zapuščinskem postopku po M.M., je ugotovil šele neposredno pred tem. Takrat je bil zapuščinski postopek po pok. J.M. že zaključen. Pri izdajanju podatkov za obe smrtovnici je toženec podal iste podatke, torej kot dedinjo navedel poleg sebe še svojo sestro M.P.. Da imajo tudi drugi dediči pravico dedovati, je izvedel šele spomladi 2002 pri svoji odvetnici, katero je prišel pooblastit za zastopanje v zapuščinskem postopku. Zato ni res, da je te dediče zamolčal. Ker A.M. ni bil nepošten posestnik zapuščine, je zahtevek zastaran. Zahtevek po nasprotni tožbi pa je nezakonito zavrnjen, ker zastaranje terjatve A.M. ni moglo začeti teči pred letom 1990, ampak šele s smrtjo M.M., ki je umrla 08. 09. 2001. Pomoč je M. in F.M. nudil do nujne smrti. Ker so vsi dediči odgovorni za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja, odgovarjajo tudi za terjatve. Stroški pogreba in vzdrževanja groba so bili potrebni.

5. Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se nobena od pravdnih strank ne pritožuje zoper odločitev iz I.1 točke izreka in zoper zavrnitev zahtevka za povrnitev plačanega zneska Občini X v višini 3.039,05 € (del II. točke izreka), zato je prvostopenjska odločitev v tem delu pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350 čl. ZPP).

7. Prvo od vprašanj, ki se zastavlja, je, kdo so dediči pok. J.M., roj. 29. 11. 1909, umrlega 16. 05. 1946 (datum smrti določen z odločbo o razglasitvi za mrtvega). Dediči tretjega dednega reda (18. do 20. čl. Zakona o dedovanju) pridejo v poštev za dedovanje samo v primeru, če ni dedičev drugega dednega reda (14. do 17. čl. Zakona o dedovanju). Iz spisa je razvidno, da po zapustniku J.M. obstajajo dediči drugega dednega reda, zato zapuščino dedujejo dediči drugega in ne tretjega dednega reda. Ker sta obe pravdni stranki izhajali iz napačnega stališča, da za dedovanje po pok. J.M. pridejo v poštev dediči tretjega dednega reda, je popolnoma nejasno in neraziskano, kdo so dediči drugega dednega reda. Da bo jasno, ali tožniki sploh so zakoniti dediči zapustnika J.M., roj. 29. 11. 1909, ki je umrl (bil razglašen za mrtvega z dnem) 16. 05. 1946, mora tožeča stranka svoje navedbe dopolniti s podatki: Kdo sta bila starša zapustnika J.M. in kdaj sta umrla; koliko otrok sta poleg zapustnika imela (zapustnikovi bratje in sestre) in kdaj so umrli; kdo so potomci zapustnikovih bratov in sester in kdaj so umrli oz. kateri od njih so živi. Tisti od njih, ki so živi, so z dediščinsko tožbo upravičeni uveljavljati zahtevek, da jim gre del zapuščine.

8. Drugo od vprašanj, ki ga je treba razčistiti, pa je vprašanje kroga dedičev, ki pridejo v poštev za dedovanje. Z dedovanjem se pridobi lastninska pravica na stvari v trenutku, ko se uvede dedovanje za umrlim, če zakon ne določa drugače (36. čl. Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, sedaj enako določa 41. čl. Stvarnopravnega zakonika). Po 1. odstavku 132. čl. Zakona o dedovanju se dedovanje po umrlem uvede s smrtjo, pokojnikova zapuščina pa na njegove dediče preide po samem zakonu v trenutku njegove smrti (načelo ipso iure dedovanja). Glede dedovanja denacionaliziranega premoženja je Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) kot specialni predpis določil različna trenutka za uvedbo dedovanja in prehod zapuščine na dediče. Z 78. čl. ZDen je določeno, da se dedovanje uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, zapuščina pa na dediče preide s pravnomočnostjo določbe o denacionalizaciji. Pred odločanjem o dedovanju denacionaliziranega premoženja sklep o dedovanju po zapustniku J.M. ni bil izdan, zato je na podlagi 2. odstavka 74. čl. ZDen treba uporabiti Zakon o dedovanju – splošni predpis, ki kot trenutek, odločilen za določitev kroga dedičev, določa čas zapustnikove smrti (1).

9. Za določitev kroga dedičev je torej odločilen čas zapustnikove smrti – 16. 05. 1946. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je zapustnika preživela sestra M.M. (umrla 08. 09. 2001). Iz podatkov spisa je razvidno, da je zapustnika preživela tudi sestra F., ne ve se pa, ali je imel še več drugih bratov ali sester. Glede na zapustnikovo smrt v rani mladosti je možno, da sta zapustnika preživela celo starša. Zapustnikovo premoženje je z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe prešlo na te osebe - dediče drugega dednega reda, ki so bili dne 16. 05. 1946 živi. Če sta bila na dan 16. 05. 1946 zapustnikova starša še živa, je nanju prešlo zapustnikovo premoženje. Če je kateri od njiju umrl pred zapustnikom, so del zapuščine, ki bi mu šel, podedovali njegovi otroci (zapustnikovi bratje in sestre); lahko tudi vnuki (zapustnikovi nečaki), če je kateri od zapustnikovih bratov in sester umrl pred zapustnikom. Ko bo ugotovljeno, na katerega od zakonitih dedičev je prešlo zapustnikovo premoženje, je treba ugotoviti njegove dediče. Če so to tožniki, je njihov zahtevek utemeljen, sicer pa ne. Ker trditvena podlaga ni popolna in razumljiva, pritožbeno sodišče dokaznega postopka sámo ne more dopolnjevati, ampak zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijano sodbo v I.2, I.3, I.4, posledično pa tudi v III. točki izreka, razveljavlja (355. čl. ZPP).

10. Dejstva, na katera je opozorjeno v prejšnjih treh točkah, terjajo novo presojo vprašanja poštenosti sedaj že pokojnega toženca A.M. kot posestnika zapuščine.

11. Zahtevek iz nasprotne tožbe je utemeljeno zavrnjen. Toženci uveljavljajo terjatev do zapuščine J.M., utemeljujejo pa jo s storitvami in plačili, ki jih je njihov pravni prednik (prvotni toženec A.M.) nudil M. in F.M.. Iz njihovih trditev sledi, da imajo terjatev do zapuščine M. in F.M., ne pa J.M.; iz trditev nasprotne tožbe torej ne izhaja posledica, ki jo tožena stranka uveljavlja z nasprotno tožbo (terjatev do zapuščine J.M.). Nasprotna tožba je zato nesklepčna in kot taka utemeljeno zavrnjena (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. čl. ZPP.

(1) Tako odločba Ustavnega sodišča U-I-138/99-41 z dne 18. 01. 2001 (Ur. list RS 11/2001).