Jedro

Načeloma sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga z obrazložitvijo, da se je že iz predhodno izvedenih dokazov prepričalo o nasprotnem, pri tem pa to velja predvsem za tiste dokazne predloge, ki naj takšno dejstvo ovržejo. Gre za t. i. vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna. Prav ta očitek je mogoče v obravnavanem primeru nasloviti na ravnanje oziroma odločitev sodišča, ko ni dopustilo in izvedlo dokaza z zaslišanjem omenjene priče. S tem je tožnici onemogočilo enakopraven položaj v postopku, zato je podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka. V posledici te kršitve je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 21. 3. 2024 (tč. I izreka sklepa), da se zavrže tožba s tožbenim zahtevkom, da je toženka dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje nepremičnin 0000 tako, da tožnici izroči delujoči daljinski upravljalec za vrata, ki so postavljena na navedeni nepremičnini, in da se ji tudi v bodoče prepove onemogočanje odpiranja vrat na nepremičnini, ki sicer v naravi predstavlja prehod med zgradbama na naslovu K. 5 ter K. 3 (tč. II izreka sklepa) in da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem se toženki prepoveduje parkiranje vozil ter zapiranje psov na navedeni nepremičnini in naloži, da se v prihodnje vzdrži vsakršnih nadaljnjih motilnih dejanj na navedeni nepremičnini, ki bi tožnici omejevala ali oteževala prehod (tč. III izreka sklepa). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka, o njihovi višini pa bo odločilo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (tč. IV izreka sklepa).

2.Tožnica je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prvostopenjskemu sodišču očita bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje priče A. A. Ta je sam preverjal prevoznost poti in odpiral vrata z daljinskim upravljalcem. Sodišče prve stopnje je pomanjkljivo obrazložilo svojo odločitev, da ne izvede tega dokaza. Iz okoliščine, da so bile fotografije z dne 16. 3. 2023 posnete izza vrat, je napačno izpeljalo sklep, da daljinski upravljalec tega dne več kot očitno ni (več) deloval. Sama je pojasnila, da vrat tega dne ni upala odpreti zaradi prisotnosti psa. S predlogom za zaslišanje omenjene priče je dokazovala dejstvo, da so se vrata odpirala še po navedenem datumu. Sodišče je tudi napačno presodilo fotografije z dne 3. 3. 2023. Fotografije so bile posnete tekom odpiranja vrat, ki niso bila odprta s strani tožene stranke. Tudi glede tega dogodka je predlagala zaslišanje omenjene priče. Sodišče je raje samo špekuliralo, zakaj so bila ta vrata odprta. Toženka glede odpiranja vrat navedenega dne tudi ni podala konkretnih navedb, ampak se je sodišče oprlo na njene navedbe glede odpiranja vrat 4. 4. 2023. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo njenim domnevam, zakaj naj bi bila vrata odprta. Ni pa zaslišalo omenjene priče, ki je tega dne bila na naroku in je celo posneta na fotografiji med odprtimi vrati, ki jih je tožnica odprla z daljinskim upravljalcem. Glede odpiranja vrat omenjenega dne povzema svojo izpoved, ko je bila zaslišana kot stranka in meni, da ta nikakor ni dvoumna ali nejasna. Še 4. 4. 2023 je torej izvrševala oblast nad vrati in jih s pomočjo daljinskega upravljalca odprla.

3.Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4.Sklep sodišča prve stopnje vsebuje tudi odločitev o dovolitvi spremembe tožbe. Gre za odločitev, ki je v korist tožnice, zato pritožbeno sodišče šteje, da ni predmet pritožbenega izpodbijanja. Predmet pritožbenega izpodbijanja je odločitev o zavrženju tožbe, zavrnitvi tožbenega zahtevka in stroškovna odločitev.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Kot izhaja iz povzetka odločitve prvostopenjskega sodišča v tč. 1 obrazložitve tega sklepa, je tožnica tožbo zaradi varstva posesti temeljila na trditvah o dveh toženkinih motilnih dejanjih, zato tožba vsebuje dva tožbena zahtevka. S prvim tožbenim zahtevkom (z dne 28. 3. 2023) je zahtevala sodno varstvo posesti, katere vsebina je v uporabi prehoda po nepremičnini toženke do njene solastne nepremičnine, ki naj bi ji ga toženka omejila oziroma otežila s tem, da na tem delu parkira vozila in ima na nepremičnini zaprtega psa. Za navedeno motilno dejanje je zvedela 16. 3. 2023. Navajala je, da ima po navedenem delu toženkine nepremičnine prehod iz K. ulice na svojo solastno nepremičnino, vrata na toženkino nepremičnino pa odpira z daljinskim upravljačem, ki ji ga je toženka za ta namen izročila že v letu 2017. Dne 21. 3. 2024 pa je svojo tožbo razširila še z zahtevkom, ki temelji na drugem motilnem dejanju toženke, in sicer, ker ji je toženka z onemogočitvijo delovanja daljinskega upravljalca za odpiranje vrat v času med 4. 4. 2023 in 9. 3. 2024, preprečila prehod preko toženkine nepremičnine na svojo nepremičnino.

7.Sodišče prve stopnje je zavrnilo prvi tožbeni zahtevek, tožbo glede drugega tožbenega zahtevka pa zavrglo. Slednja odločitev temelji na uporabi 32. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa rok za uveljavljanje sodnega varstva posesti, in sicer trideset dni od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva nastanka motenja. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je tožnica zvedela za nedelujoči daljinec oziroma za onemogočitev odprtja vrat in prehod preko toženkine nepremičnine najkasneje 31. 5. 2021. Ker tožbe ni vložila v nadaljnjih tridesetih dneh, je zgubila posestno varstvo zaradi tega motilnega dejanja. Odločilo je, da v času vložitve tožbe 21. 3. 2024 ni imela več pravice do posestnega varstva.

8.Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi prvega tožbenega zahtevka pa temelji na 33. členu SPZ, ki določa predpostavke za sodno varstvo posesti. Sodišče ugodi tožbenemu zahtevku v posestnem sporu, če ugotovi, -) da je bila tožeča stranka pred motenjem res posestnik stvari, -) da je bila posest motena, -) da je bila tožena stranka tista, ki je motila posest, -) da je bilo motenje samovoljno oziroma protipravno. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožnica ni dokazala že prve navedene predpostavke posestnega varstva, saj soposesti na obravnavanem delu toženkine nepremičnine nima najmanj od 31. 5. 2021, ko jo je z onemogočitvijo odpiranja vrat z daljinskim upravljačem izgubila. Zaključka glede obstoja ostalih materialnopravnih predpostavk posestnega varstva zato sodišče prve stopnje tudi ni sprejelo.

9.Materialnopravna zaključka odločitve o obeh tožbenih zahtevkih imata torej za podlago isti dejstveni sklop oziroma dejanski zaključek: Tožnica nima posesti oziroma jo je izgubila z onemogočitvijo odprtja vrat (z nedelujočim daljincem), zato najkasneje od 31. 5. 2021 ne more več dostopati na toženkino nepremičnino oziroma je uporabljati kot prehod do svoje solastne nepremičnine. Pritrditi je treba pritožbenemu očitku tožnice, da je ta del izpodbijane odločitve, torej presoja dejstvene podlage, obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo je v skladu z 286.b členom uveljavljala že v prvostopenjskem postopku.

10.Omenjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev, ki izhaja iz ustavne pravice do enakega varstva pravic oziroma pravice do poštenega sojenja (22. člen Ustave RS). Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje zagrešilo navedeno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A. A., ki bi izpovedal, da je bilo mogoče vrata na toženkino nepremičnino odpirati vsaj še 4. 4. 2024. Če je tako, bi imela tožnica v času razširitve tožbe še vedno pravico do posestnega varstva, zato tožba glede drugega tožbenega zahtevka ne bi bila prepozna, hkrati pa ne bi mogel obveljati zaključek prvostopenjskega sodišča v zvezi s prvim tožbenim zahtevkom, da tožnica najkasneje od 31. 5. 2021 nima več soposesti na obravnavanem delu toženkine nepremičnine.

11.Prvostopenjsko sodišče je kot razlog za zavrnitev navedenega tožničinega dokaznega predloga navedlo, da je dejstvo, da je tožnica za nedelujoči daljinec zvedela že 31. 5. 2021 in da od takrat dalje nima več posesti1 , dokazano na podlagi neprepričljive in neskladne izpovedi tožnice, ko je bila zaslišana kot stranka in z vpogledom v predložene listine in fotografije. Iz presoje tožničine izpovedi izhaja, da ji sodišče ne verjame. To velja tudi glede presoje tožničine izpovedi glede njenega sporočila toženki v zvezi z daljincem. Tožničino izpoved bi lahko omenjena priča z zaslišanjem potrdila. Enako velja tudi glede presoje fotografij, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da tožnica vrat ni mogla (več) odpreti, glede fotografij na katerih so bila vrata odprta, pa je verjelo toženki, da jih je odprla ona. Po drugi strani iz tožničinega dokaznega predloga izhaja, da bi priča A. A. izpovedal, da jih je odprla tožnica oziroma on. Izpovedoval bi torej o dejstvih, ki bi lahko ovrgla toženkine trditve.

12.Iz pravice do enakega varstva pravic iz omenjenega 22. člena Ustave RS načelno izhaja tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Stranke imajo pravico, da enakopravno sodelujejo pri oblikovanju dejstvenega substrata sodne odločbe. Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena in sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če ima za to sprejemljive razloge. Tako je upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga okoliščina, da predlagani dokaz ni relevanten. Sodišče namreč ni dolžno izvesti dokazov, ki za odločitev o zadevi ne morejo biti relevantni, torej dokazov za ugotovitev dejstev, ki, tudi če bi se izkazala za resnična, ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Načeloma sodišče tudi ne sme zavrniti dokaznega predloga z obrazložitvijo, da se je že iz predhodno izvedenih dokazov prepričalo o nasprotnem, pri tem pa to velja predvsem za tiste dokazne predloge, ki naj takšno dejstvo ovržejo. Gre za t. i. vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna.2 Prav ta očitek je mogoče v obravnavanem primeru nasloviti na ravnanje oziroma odločitev sodišča, ko ni dopustilo in izvedlo dokaza z zaslišanjem omenjene priče. S tem je tožnici onemogočilo enakopraven položaj v postopku, zato je podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka. V posledici te kršitve je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

13.Pritožbeno sodišče navedene kršitve ne more samo odpraviti. Po izvedbi dokaza z zaslišanjem omenjene priče bo prvostopenjsko sodišče presodilo, ali so izpolnjeni pogoji za oblikovanje t.i. sodbe o dejstvih, ali pa bo potrebno dokazni postopek razširiti in ugotavljati obstoj (ostalih) predpostavk posestnega varstva. Če bi to prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče, bi stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe. Po ugotovitvi, da vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP).

14.V skladu z tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1Takšna je bila dejanska trditev tožene stranke.

2A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, str- 224 - 229.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 32, 33 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.