Jedro

Tožnica, ki ni zmožna za delo na delovnem mestu čistilka, na katerega je razporejena, zmožna pa je za drugo delo z omejitvami v polnem delovnem času, se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je neutemeljen, ker tožnica ni popolnoma nezmožna za pridobitno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 15. 11. 2010 in št. ... z dne 3. 3. 2010 in ugotovi, da je pri njej podana I. kategorija invalidnosti od 22. 2. 2010 dalje, tožencu pa naloži, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o višini invalidske pokojnine za čas od 22. 2. 2010. Obenem je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na dosedanjih ugotovitvah toženca in jih sprejema kot pravilna, napačna. V mislih ima dokazno oceno specialistov, glede katerih se je sodišče postavilo na stališče, da ugotavljajo le omejitve glede opravljanja del. Sodišče šteje, da je dovolj mnenje invalidske komisije druge stopnje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in uporabo materialnega prava. Sodišče je mimo trditvene podlage tožnice sprejelo odločitev, glede katere meni, da potrebuje strokovno medicinsko znanje, z upoštevanjem predpisov s področja varstva pri delu in strokovno presojo, ki jo je sodišče opustilo. S tem, ko je sodišče individualno presojalo posamezne specialistične medicinske izvide, je nedvomno kršilo temeljno načelo dokazne presoje tako vsakega dokaza posebej, kakor vseh dokazov skupaj. Šele vsi dokazi skupaj lahko dajo neko realno sliko o delovni sposobnosti človeka. Sodišče v svoji obrazložitvi izpostavlja, da je invalidska komisija druge stopnje preverjala specialistične izvide, vendar pa ni mogoče preveriti, ali je invalidska komisija vse izvide pravilno ocenila z vidika ugotavljanja delovne oziroma pridobitne sposobnosti tožnice. Tega pa sodišče tožnici ni omogočilo, saj ni ugodilo izvedbi predlaganih dokazov. Na ta način je sodišče kršilo tudi načelo enakosti strank v postopku. Sodišče je favoriziralo toženo stranko in njene ugotovitve. Pomembno je, koliko je tožnica še pridobitno sposobna, glede na določila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in s tem posledično na njena upravičenja. Sodišče v obrazložitvi navaja specialistično dokumentacijo, ki jo tožnica omenja v tem postopku, vendar ne pove, kakšno težo imajo te predlagane omejitve različnih specialistov na njene pridobitne sposobnosti in jih sodišče ni ugotavljalo. Tožnica se ne more strinjati z dokazno oceno sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Po prvi alineji drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organizirane pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Stanja popolne izgube delovne zmožnosti v smislu citirane določbe, pa sodišče prve stopnje pri tožnici ni ugotovilo. Obe invalidski komisiji sta bili enotnega mnenja, da je pri tožnici od 22. 2. 2010 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je čistilka. Še vedno pa je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami s polnim delovnim časom. Takšno mnenje pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov, skladno pa je tudi z izvidi osebnega pregleda, ki je bil opravljen na invalidski komisiji prve stopnje.

Iz medicinske dokumentacije in izvidov je razvidno, da ima tožnica že vrsto let težave v smislu sklepnih bolečin, predvsem v rami, vratni hrbtenici in ročnih sklepih, ki so posledica kroničnih degenerativnih sprememb hrbtenice, sinistrokonveksne skolioze torakalno, lažje radikularne lezije C8-Th1, sindroma karpalnega kanala obojestransko, sindroma rotatorne manšete obojestransko. Tožnica se že 20 let zdravi tudi zaradi kožne luskavice, ki je pustulozna in razširjena tudi po dlaneh in podplatih. Že leta 1998 pa so ji z epikutanim testiranjem ugotovili preobčutljivost na nikljeve spojine in benzocain.

Pri tožnici so bile opravljene slikovne preiskave in sicer RTG vratne hrbtenice in rame, RTG torakalne hrbtenice, EMG. Ugotovljeno je bilo, da je funkcionalnost vratne hrbtenice, predvsem ramenskih sklepom, zmanjšana.

Fiziater je 13. 3. 2007 menil, da tožnica ni primerna za težka fizična dela, zlasti ne za dvigovanje težjih bremen od 10 kg, predvsem pa ne nad nivojem ramen. Enakega mnenja je bil ortoped 30. 3. 2009, da tožnica ni sposobna za težka fizična dela, ki zahtevajo pripogibanje, dvigovanje težjih bremen in za delo v neugodnih mikroklimatskih razmerah. Dermatologinja je odsvetovala kontakt z nikljem in benzocainom ter s snovmi, ki jih vsebujejo ter dražečimi snovmi in vlago.

Glede na takšne predloge in ugotovitve specialistov o tožničinem zdravstvenem stanju ni nobenih odstopanj med mnenjem invalidske komisije druge stopnje in dokumentacijo, zaradi katerih bi obstajali kakršnikoli dvomi v objektivnost in pravilno oceno tožničine delazmožnosti, konkretnih razlogov za dvom v pravilnost takšnega mnenja, pa tudi pritožba ne navaja.

Na podlagi takšne dokumentacije o eventuelni izgubi delazmožnosti, dodatno dokazovanje z izvedencem ni potrebno. Tudi izvedenci lahko svoja mnenja podajo le na podlagi obstoječe dokumentacije, še zlasti, ker se v tem postopku ugotavlja dejansko stanje do zaključka upravnega postopka oziroma do dokončne odločbe, to je v konkretnem primeru do 15. 11. 2010. Sodišče prve stopnje samo zaradi zavrnitve predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca, ni kršilo določb postopka in v posledici tega ni nepravilno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja.

Sodišče samo odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP) in ni bistvene kršitve določb postopka, če ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke (213. člen). Le v primeru, da bi sodišče ocenilo, da iz medicinske dokumentacije in iz izvedenskih mnenj toženca izhaja, da so izvidi mnenja nejasna, nepopolna ali celo sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z dokumentacijo oziroma posamezni izvidi, bi nastal utemeljen dvom v pravilnost takih izvidov in mnenj in ne bi dali zanesljive dejanske podlage za pravilno uporabo materialnega prava, konkretno določbe 60. člena ZPIZ-1. V takem primeru pa bi sodišče prve stopnje dvom o resničnosti tožničinih zdravstvenih težav in njenem zdravstvenem stanju, moralo odstraniti s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. V konkretnem primeru pa za takšno stanje ne gre.

Pritožba neutemeljeno navaja, da ni mogoče preveriti, ali je invalidska komisija vse izvide pravilno ocenila. Prav tako pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo temeljno načelo dokazne presoje, ko je individualno presojalo posamezni izvid. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo tudi vse dokaze skupaj in pravilno zaključilo, da je tožnica še pridobitno sposobna oziroma, da pri njej ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti v smislu prve alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.