Jedro

Za skrito napako (prvi odstavek 482. člena ZOR) gre namreč tudi v primeru, ko je tožnik ob nakupu avtomobila sicer vedel za vse lastnosti avtomobila, ki jih je naštelo sodišče prve stopnje, ni pa vedel za to, da te lastnosti predstavljajo napako oziroma da je avtomobil zaradi teh lastnosti tehnično neizpraven.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je ta zahteval, da mu toženec plača znesek 246.479,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 103.455,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.2001 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožil tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče prve stopnje zmotno navaja, da je bil na dan nakupa avtomobila avtomobil pregledan v navzočnosti mehanika, saj kaj takšnega iz nobenih dokazov ne izhaja. Tudi sicer sodišče verjame izključno pričam na strani tožene stranke, ne da bi njihovo pričevanje ocenilo oziroma pojasnilo, zakaj pričam na strani tožeče stranke ne verjame, čeprav so zaslišane priče izpovedale prepričljivo, s tem, da sodišče ni zaslišalo vseh s strani tožnika predlaganih prič. Sodišče prve stopnje zaključuje, da kupljeni avtomobil ni imel skritih napak. Čeprav je tožnik sodišču predlagal izvedbo dokaza z izvedencem, ki bi edini lahko ocenil napako na blažilcih avtomobila in ki je evidentno povzročila, da je bil avtomobil na tehničnem pregledu pri pooblaščeni instituciji spoznan za tehnično neizpravnega, se samo opredeli do navedene napake. Gotovo sodišče tehničnega znanja o tem nima in je zato dokazna ocena samo z zaslišanjem prič zmotna, nepopolna in nestrokovna. Takšne napake kupec ob še tako natačnem pregledu avtomobila ne more ugotoviti, saj za kaj takšnega nima znanja in lahko takšno napako ugotovi le strokovnjak in še to, če razpolaga z ustreznimi aparaturami. Kot že rečeno pa iz izvedenih dokazov ni dokazano, da je ob nakupu s strani tožnika sodeloval mehanik, saj iz pričevanj s strani tožene stranke predlaganih prič to ne izhaja. Sodišče prve stopnje je spregledalo in sploh ni ocenjevalo iz zapisnika o tehničnem pregledu vozila evidentno ugotovitev, da v prometnem dovoljenju ni bila zapisana dejanska številka motorja. Sodišče prve stopnje zgolj na podlagi tega, ker v kupoprodajni pogodbi ni bilo zapisano, da je pogoj za nakup avtomobila opravljen tehnični pregled, kar so priče popolnoma jasno in nedvoumno izpovedale, zaključi, da takšen dogovor sploh ni obstajal. Takšen pogoj je pri nakupih rabljenega avtomobila velikokrat postavljen s strani kupca prav iz razloga, ker kupec običajno nima možnosti ob pregledu avtomobila ugotoviti eventualne tehnične pomanjkljivosti in samo dejstvo, da pogoj ni bil zapisan v kupoprodajni pogodbi, ne more biti edini dokaz, da takšen dogovor ni obstajal. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je tožena stranka sprejela prodani avtomobil nazaj, saj ji je bila s strani pooblaščenca tožnika izročena vsa dokumentacija in oba izvoda ključev, torej je tožena stranka dejansko posest nad avtomobilom prevzela in izvajala. Avtomobila tudi ni zavrnila niti se od takrat dalje tožniku ni oglasila. Avtomobil je tudi uporabljala. Tožnik se tudi ne more strinjati z oceno sodišča, da pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe ni šlo za pravno napako. Že sama kupoprodajna pogodba, kjer je kot prodajalec navedena tožena stranka, dokazuje, da je imel posel pravno napako. Navedena pogodba namreč ne omogoča lastniškega prenosa kupljenega avtomobila, saj je dejanski lastnik avtomobila druga fizična oseba. Toženec vse do danes ni dokazal, da je dejanski lastnik prodanega avtomobila. Kakšen je bil odnos z dejanskim lastnikom avtomobila, je ostalo nerazčiščeno. Na navedeno pomanjkljivost je tožnik opozoril že v svoji tožbi, kar pa sodišče spregleda oziroma pavšalno zaključuje, da se je takšen način rabljenih avtomobilov uveljavil v Republiki Sloveniji, pri čemer napačno zaključi, da nov kupec uredi prepis lastništva s formalnim lastnikom. Če bi to že bilo tako, bi morala biti kupoprodajna pogodba sklenjena z dejanskim lastnikom, saj bi le na podlagi takšne pogodbe bilo mogoče prenesti lastništvo. Nikakor se tudi ni moč strinjati z zaključkom sodišča, da je tožnik zamudil osemdnevni rok za uveljavitev skritih napak. Zakaj sodišče verjame toženi stranki in ne tožniku, da ga je po telefonu obvestil o skriti napaki, sodišče ne pojasni. Zaslišane priče so popolnoma jasno izpovedale, da je bila tožena stranka o tem obveščena takoj po opravljenem tehničnem pregledu, obveščena pa je bila tudi, da bo avtomobil vrnjen in da je bil celo dogovorjen čas, ko bo vozilo pripeljano nazaj. Sama vrnitev avtomobila je bila izvedena znotraj predpisanega osemdnevnega roka in že samo to dejanje dokazuje, da je tožnik uveljavljal skrite napake. Samo dejstvo, da je avtomobil vrnil oče tožnika, na to ne more vplivati, prav tako pa zakon izrecno ne predpisuje načina uveljavljanja skrite napake. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne (prvi odstavek 478. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR). Napaka je stvarna, če ima stvar kakšno nepravilno lastnost. Lastnosti, ki jih mora imeti stvar, so lahko določene tudi s predpisom (3. točka 479. člena ZOR). Tako mora avtomobil imeti določene lastnosti, ki so predpisane. Mora biti tehnično brezhiben, da ga je mogoče registrirati. Registracija pa je pogoj za to, da je avtomobil sploh mogoče uporabljati.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zaključilo, da se tožnik ne more sklicevati, da je imel avtomobil skrite napake, saj ga je kupil po predhodnem dvakratnem ogledu in enkratni preizkusni vožnji, bil pa je tudi seznanjen, da je bil avtomobil "spuščen", da je imel zatemnjene pozicijske in zavorne luči ter izpušno cev, ki je povzročala glasnost avtomobila, kar vse je dajalo avtomobilu športen videz. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. Za skrito napako (prvi odstavek 482. člena ZOR) gre namreč tudi v primeru, ko je tožnik ob nakupu avtomobila sicer vedel za vse lastnosti avtomobila, ki jih je naštelo sodišče prve stopnje, ni pa vedel za to, da te lastnosti predstavljajo napako oziroma da je avtomobil zaradi teh lastnosti tehnično neizpraven. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (355. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, ali je tožnik ob nakupu avtomobila vedel, da je avtomobil tehnično neizpraven (in je torej želel kupiti tudi takšen avtomobil) oziroma ali je za to izvedel šele po tem, ko je bilo na tehničnem pregledu dne 30.4.1998 ugotovljeno, da avtomobil ni tehnično brezhiben.

Skrite napake mora kupec grajati. O njih mora obvestiti prodajalca v osmih dneh, šteto od dneva, ko je napake opazil. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da je tožnik zamudil osemdnevni rok za grajanje skritih napak, saj je bil avtomobil na tehničnem pregledu dne 30.4.1998, tožnikov pooblaščeni odvetnik pa je tožencu po pošti poslal opomin pred tožbo šele dne 15.5.1998. Pri tem pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika, da je toženca o napakah obvestil še isti dan (pripravljalna vloga tožnika na list. št. 13 spisa), kar naj bi glede na njegovo izpovedbo na glavni obravnavi dne 2.4.2001 storil po telefonu. Tudi v tem delu je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP), zaradi česar je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je tožnik toženca o napakah obvestil v roku osmih dni po telefonu.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo tudi, da avtomobil ni bil kupljen pod pogojem, da je tehnično brezhiben. Navedlo je, da takšen pogoj v kupoprodajni pogodbi ni zapisan, zato ni sprejelo trditve tožnika in priče I. Š., temveč je verjelo tožencu, ki je trdil, da takšen dogovor sploh ni obstajal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedb vseh prič, ki so bile zaslišane v postopku (na kar opozarja tudi pritožba), saj ni ocenilo izpovedbe priče B. S., ki je izpovedala glede dogovora o tehnični brezhibnosti avtomobila. Zato je dejansko stanje tudi v tem pogledu ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede na dejstvo, da je bilo pravdnima strankama znano, da ima sporni avtomobil določene posebne lastnosti, ki odstopajo od običajnih, pa pritožbeno sodišče zaenkrat dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da avtomobil ni bil kupljen pod pogojem, da je tehnično brezhiben, saj je takšen zaključek sodišča prve stopnje neprepričljiv.

Tožnik v pritožbi omenja tudi dejstvo, da v prometnem dovoljenju ni bila zapisana dejanska številka motorja, pri čemer pa gre za novo dejstvo, ki ga v postopku na prvi stopnji tožnik ni zatrjeval (337. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moral tožnik te navedbe tudi sicer podrobneje pojasniti.

Pritožbeno sodišče zaenkrat nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec vozilo kupil od L. U. kot prejšnjega lastnika. Dejstvo, da avtomobil formalno ni bil prepisan na toženca, še ne predstavlja pravne napake. Pravna napaka bi bila podana le v primeru, da toženec po sklenitvi pogodbe ne bi poskrbel za prepis avtomobila na tožnika. Ker pa je tožnik v obravnavanem primeru uveljavljal stvarne napake na avtomobilu, do poskusa prepisa sploh ni prišlo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.