Jedro

Pravici stranke, da se v pravdnem postopku izjavi, na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v sodbi tudi opredeli. Če sodišče v izvršilnem postopku oziroma v postopku zavarovanja tega dosledno ne upošteva, ne gre za kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22.čl. Ustave, kot tudi ne za bistveno kršitev določb postopka.

Izrek

Pritožba toženca zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 03.10.2007 se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba toženca zoper sklep z dne 03.09.2007 v delu v katerem je bil njegov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 03.09.2007 ugodilo predlogu tožnice in izdalo začasno odredbo s katero se je mladoletnega sina pravdnih strank T.A. začasno, do pravnomočnosti sodbe v tem pravdnem postopku, zaupalo v varstvo in vzgojo materi T.J. Toženec S.A. pa je dolžan začasno, do pravnomočnosti sodbe v tem pravdnem postopku, plačevati za preživljanje mladoletnega sina T. preživnino v višini 100 EUR mesečno. Stikov med mladoletnim T.A. in njegovim očetom S.A. zaenkrat sodišče ni določilo. Predlog tožnice za določitev stikov pa je zavrnilo. Poleg tega je sodišče zavrnilo predlog toženca za izdajo začasne odredbe po kateri je tožnica dolžna v roku 24 ur po prejemu začasne odredbe izročiti mladoletnega T. očetu S.A., v nasprotnem primeru, če tega ne stori na način kot je opisan, se opravi izvršba.

Zoper ugodilni del sklepa je toženec ugovarjal in sodišče je s sklepom z dne 03.10.2007 določilo stike med mladoletnim T.A. in njegovim očetom S.A. in sicer tako, da bodo ti potekali v prostorih CSD K. ob prisotnosti delavca tega centra in sicer 10.10.2007, 17.10.2007, 24.10.2007, 07.11.2007, 21.11.2007 vse dneve med 15.00 in 16.00 uro. V preostalem delu pa je ugovor toženca zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sklepa z dne 03.09.2007 in zoper sklep z dne 03.10.2007 se je toženec pritožil in v pritožbah navaja (kar bo pritožbeno sodišče strnjeno povzelo). Zatrjuje, da je otrok zaradi ravnanja matere v stanju sindroma odtujitve otroka. Že izvedenec doc. dr. P. v svojem mnenju opisuje PAS kot tvorbo enostranskega odnosa med otrokom in enim staršem tako, da se izključi drugega starša. Popolnoma odtujen je tisti otrok, ki ne želi nikakršnega odnosa z drugim staršem. Tak otrok je izgubil razpon čustvovanja za oba starša. Gre za motnjo, ko otrok odklanja starša brez razloga. Mladoletni T. se ne bi mogel tako močno odtujiti od očeta, če se nanj ne bi vršili pritiski v okolju, v katerem trenutno živi. Pri tem poudarja, da je izvedenec C.H. ugotovil veliko navezanost mladoletnega T. na očeta in je popolnoma nemogoče, da bi se takšna navezanost in ljubezen v enem mesecu spremenila v sovražnost do toženca. Toženec je priložil tudi mnenje izvedenke klinične psihologije H.M.Č. iz kazenskega postopka Okrajnega sodišča v N. Iz tega mnenja izhaja, da ima mladoletni T. rad oba starša in da je zaradi njunih sporov v stiski. Enako izhaja tudi iz mnenja izvedenke Z.B. Iz mnenja slednje namreč izhaja, da se mladoletni T. izrazito identificira z očetom in ga moti, ker je mati tako malo z njim. Toženec je vseskozi navajal, da je za mladoletnega T. boljše, da živi pri njem, ker si on tako želi in da naj bo pri materi na stikih. Tako bo res z njo, ne pa v varstvu pri tujih ljudeh. Sodišče pa je vse ugovore pavšalno zavrnilo in sploh ni ugotavljalo kakšne so želje mladoletnega otroka ali si želi biti dodeljen materi, ker bo pretežno v varstvu pri tujih osebah ali pa želi živeti pri očetu. To predstavlja bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženec je tudi navajal, da bi moralo sodišče, preden se je odločilo, opraviti razgovor s T., ugotavljati, ali je pri otroku prisoten sindrom odtujitve otroka in v ta namen bi moralo nemudoma angažirati že postavljenega izvedenca H.C. in pribaviti njegovo dopolnilno mnenje. Nadalje tudi sodišče ni opravilo kompletnega razgovora z mladoletnim otrokom. Razgovor je trajal največ pet minut, petminutni razgovor z desetletnim otrokom pa ni mogoče imenovati ugotavljanje resnične želje otroka. Toženec je tudi zahteval, da sodišče pogovor posname, vendar pa je sodišče takšen predlog odklonilo, čeprav ga ZPP predvideva. Izvedenec C.H. res ne daje dokončnega odgovora v tem postopku, vendar pa v mnenju zapiše, da če bi bil toženec še vedno zasvojen z igrami na srečo, ta ne bi bil primeren, da se mu otrok dodeli v varstvo in vzgojo, vendar pa ne zapiše, da v tem primeru zasvojenosti ne bi bil primeren za stike. Nobenih dokazov pa v spisu ni, da bi bil toženec še vedno zasvojen z igrami na srečo in da mu sodišče ne bi moglo dodeliti otroka. Že sodišče samo je zapisalo, da obstojajo zgolj določeni indici, kar bo še moralo preveriti. Niti v zdravstveni dokumentaciji toženca, niti pri izvedencu, niti kjerkoli drugje ni bilo ugotovljeno, da bi toženec še vedno bil zasvojen z igrami na srečo, ta pa je zdravljenje zaključil že pred več kot desetimi leti. Od kod neki sodišču dokazi, da je toženec igral igre na srečo, če je obiskoval nekatere igralne salone. Toženec je predložil mnenje kliničnega psihologa I.P., da ni zasvojen z igrami na srečo in da gre za zdravo in urejeno osebnost. Zakaj sodišče temu ne verjame, ni navedeno. Do teh vprašanj se sodišče ni izreklo. Sodišče je tudi ponovno naredilo iste grobe kršitve ZPP kot v prvem razveljavitvenem postopku. Zopet ni neposredno zaslišalo izvedenca, kljub kristalno jasnemu sklepu Vrhovnega sodišča, da je temeljna pravica vsake pravdne stranke, da se izvedenca zasliši neposredno. O tem je že večkrat odločilo Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče Republike Slovenije, kot tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. V nasprotnem primeru pa to pomeni kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom in kršitev 6.čl. EKČP ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Toženec je vložil tudi ugovor zoper odločitev sodišča prve stopnje o določitvi stikov, vendar pa sodišče prve stopnje o tem ugovoru še ni odločalo, zato so tudi vse pritožbene trditve glede stikov mladoletnega T. s tožencem za sedaj neupoštevne.

Pritožbi nista utemeljeni.

V 411.čl. ZPP je določeno, da lahko sodišče izda med postopkom v zakonskih sporih in v sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju mladoletnih otrok, kakor tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravic do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Začasne odredbe pa se izdajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (3.odst. 411.čl. ZPP). Pri tem je zato potrebno pritožniku izrecno odgovoriti, da gre za izvršilni postopek, ki je hiter postopek in kjer načelo kontradiktornosti ni tako jasno izraženo kot v pravdnem postopku, ko gre za pravico stranke, da navaja dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, kot tudi kjer je stranki zagotovljena pravica, da je prisotna ob izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja priči ali izvedencu ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja in glede tega poda tudi svoja pravna naziranja. Pravici stranke, da se v pravdnem postopku izjavi pa na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v sodbi tudi opredeli. Če sodišče v izvršilnem postopku oziroma v postopku zavarovanja tega dosledno ne upošteva, ne gre za kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22.čl. Ustave, kot tudi ne za bistveno kršitev določb postopka, kar pritožba očita sodišču prve stopnje. Pritožbeno sodišče poudarja, da je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost in temu je tudi podvržena dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov. Vse pritožbene trditve o nasprotnem pa so zato neupoštevne.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da mora sodišče pri odločanju o začasnih odredbah v sporu iz razmerij med starši in otroki upoštevati, da je začasna odredba izjemno in začasno sredstvo in jo sodišče lahko izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-232/99). Odločitev sodišča prve stopnje o začasni odredbi lahko močno in trajno prizadene interese in koristi otroka in pravdnih strank, zato mora biti ta temeljni pogoj izpolnjen. Sodišče prve stopnje pa je po prepričanju pritožbenega sodišča obstoj tega pogoja jasno obrazložilo. Gre za skrajno neurejene razmere, katere je sodišče ponazorilo z izrecno ugotovitvijo, da otrok ne ve koliko časa in s katerim staršem bo preživel dan ali noč in da je zato prav, da se ta dodeli enemu od staršev. Ne gre za to, da ima mati prednost pred očetom, kajti izvedenec C.H., ki je bil zadnji postavljen v tej pravdni zadevi je oba starša označil kot primerna za varstvo in vzgojo, ni pa dal dokončnega mnenja zaradi pomanjkanja določenih medicinskih informacij za očeta ali se ta pretirano ukvarja z igrami na srečo, kar bo gotovo pomembno za končno mnenje. Sodišče prve stopnje se je odločilo, da se otroka začasno dodeli materi, za kar je tudi opravilo razgovor z mladoletnim otrokom. Ta je, kot izhaja iz zapisnika o razgovoru, izrecno in jasno odklonil možnost živeti z očetom, kar je jasno tudi tožencu, saj je z izjavo otroka seznanjen. Ali mati res negativno vpliva na otroka, da se je tako odločil, bo sodišče tekom pravdnega postopka ugotovilo. Ker gre le za začasen ukrep, se tudi pritožbeno sodišče strinja, da je v korist otroka to, da se začasno dodeli materi.

Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi toženca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 03.10.2007 in z dne 03.09.2007.