Jedro

Tožnica je v tem sporu zahtevala plačilo razlike iz naslova odpravnine ob upokojitvi. Takšno denarno terjatev lahko delavec, ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZJU, uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1, saj je dopustno direktno sodno varstvo.

Ker je tožnica minimalne pogoje za starostno upokojitev pridobila 30. 12. 2016 in ji je s tem dnem prenehalo tudi delovno razmerje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnila pogoj iz tretjega odstavka 179. člena ZUJF in je upravičena do odpravnine v višini treh povprečnih plač zaposlenega v RS za pretekle tri mesece.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka za razveljavitev oziroma spremembo odločbe toženke z dne 29. 11. 2016 v 2. točki tako, da tožnici pripada odpravnina v višini treh povprečnih mesečnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece (I. točka izreka). Razsodilo je, da je toženka dolžna tožnici obračunati in izplačati odpravnino v znesku 1.598,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 599,46 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Toženka navaja, da je sodišče prve stopnje v I. točki izreka sodbe in sklepa zavrglo tožbo, kar pomeni, da je odločitev toženke v tem izpodbijanem delu redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi postala dokončna in pravnomočna. Med strankama je bilo nesporno, da je toženka tožnici pravočasno plačala odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač na zaposlenega v RS za pretekle tri mesece, kot je bilo odločeno s pravnomočno in dokončno odločbo. Zato sodišče ni imelo temelja, da ugodi II. točki tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj se je sklicevalo na tretji odstavek 179. člena ZUJF, pri tem pa spregledalo, da je del tega določila, ki se nanaša na določitev pogojev, prenehal veljati z veljavnostjo ZPIZ-2. Jezikovna razlaga sodišča širi zakonsko besedilo. Tožnica je pogoje za predčasno upokojitev izpolnila že 17. 2. 2016, zato ji boniteta treh plač odpravnine ne pripada. Nepravilna je tudi odmera stroškov postopka. Sodišče bi moralo upoštevati celoten tožbeni zahtevek, ki je bil v prvi točki zavržen, v drugi točki pa je bil šele na naroku za glavno obravnavo modificiran, ko je tožnica namesto treh zahtevala zgolj še eno plačo in je torej v tem delu zahtevka v sporu uspela le z 1/3. Glede na končni uspeh v pravdi je zato odmera stroškov nezakonita. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V tem sporu so pomembna naslednja dejstva: - tožnica je s 30. 12. 2016 izpolnila pogoje za starostno upokojitev in se je z 31. 12. 2016 starostno upokojila; - toženka je tožnici 29. 11. 2016 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi njene pisne odpovedi in pogodba o zaposlitvi je prenehala veljati 30. 12. 2016; - toženka je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v prvem odstavku 2. točke izreka odločila, da tožnici skladno s 132. členom ZDR-1 pripada odpravnina zaradi starostne upokojitve. V drugem odstavku iste točke je tudi odločila, da tožnici pripada odpravnina v višini dveh povprečnih mesečnih plač na zaposlenega v RS za pretekle tri mesece, ker je to zanjo ugodneje.

Tožnica se ni strinjala z višino odmerjene odpravnine in je zato vložila tožbo.

6. Toženka je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama navedla, da tožnici pripada odpravnina ob upokojitvi na podlagi 132. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Pravica do odpravnine je torej določena s samim zakonom. ZDR-1 nato v prvem odstavku 132. člena določa tudi višino odpravnine za primer, če s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Navedeno pomeni, da lahko pride le do vprašanja o višini odpravnine, ne pa o sami pravici do odpravnine. Zato terjatev tožnice za plačilo (razlike) odpravnine predstavlja denarno terjatev iz delovnega razmerja.

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) v prvem odstavku 5. člena določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. V prvem odstavku 22. člena določa, da posebni del ZJU, kar pomeni tudi določbe o pravnem varstvu (24. člen ZJU), velja le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. V petem odstavku 24. člena ZJU je določeno, da je zoper sklep o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Uveljavljanje sodnega varstva javnih uslužbencev je urejeno v 25. členu ZJU. Glede odločanja o pravicah in obveznostih javnih uslužbencev je potrebno upoštevati tudi določbe V. poglavja ZJU (33. do 39. člen).

Navedene določbe ZJU pa ne urejajo primerov uveljavljanja denarnih terjatev iz delovnega razmerja. Tožnica je v tem sporu zahtevala plačilo razlike iz naslova odpravnine ob upokojitvi. Takšno denarno terjatev lahko delavec, ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZJU, uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1, saj je dopustno direktno sodno varstvo. Zato odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka sklepa (zavrženje tožbe) nima neposrednega vpliva na zahtevek tožnice za plačilo odpravnine.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava glede pravne podlage za določitev višine odpravnine. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bilo med strankama bistveno vprašanje, ali je za odmero odpravnine potrebno uporabiti prvi ali tretji odstavek 179. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/12 in nasl.). Po prvem odstavku 179. člena ZUJF odpravnina znaša dve povprečni mesečni plači zaposlenega v RS za pretekle tri mesece (oziroma dve zadnji mesečni plači zaposlenega, če je to zanj ugodneje), po tretjem odstavku 179. člena ZUJF pa višina odpravnine znaša tri povprečne plače zaposlenega v RS za pretekle tri mesece. Vendar za takšno višjo odpravnino je določen dodaten pogoj: da se delavec upokoji v dveh mesecih po izpolnitvi minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Ob tem pa obravnavano določilo ZUJF določa, da gre za pogoje v skladu s predpisi, ki urejajo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma za posebne predpise, v katerih je urejena pravica do starostne pokojnine.

Pritožba nepravilno navaja, da je tretji odstavek 179. člena ZUJF prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl.). Z dnem uveljavitve ZPIZ-2 je tretji odstavek 179. člena ZUJF prenehal veljati le v delu, ki določa izpolnitev minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine v skladu s predpisi, ki urejajo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V 12. točki 429. člena ZPIZ-2 je izrecno navedeno, da se namesto teh pogojev štejejo pogoji za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine v skladu z določbami tega zakona. Zato je sodišče prve stopnje materialnopravno v celoti pravilno navedlo, da bi bila tožnica upravičena do odpravnine v višini treh povprečnih plač zaposlenega v RS, če bi se predčasno ali starostno upokojila v roku dveh mesecev od izpolnitve pogojev za predčasno ali starostno upokojitev.

Ker je tožnica minimalne pogoje za starostno upokojitev pridobila 30. 12. 2016 in ji je s tem dnem prenehalo tudi delovno razmerje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnila pogoj iz tretjega odstavka 179. člena ZUJF in je upravičena do odpravnine v višini treh povprečnih plač zaposlenega v RS za pretekle tri mesece. Ker je toženka tožnici plačala znesek v višini dveh povprečnih plač, je pravilna nadaljnja odločitev za plačilo 1.598,22 EUR z obrestmi, kot izhaja iz II. točke izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

8. Pritožba neutemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ko meni, da bi se o teh stroških moralo odločiti glede na uspeh v pravdi po drugem odstavku 154. člena ZPP, pri tem pa šteti, da je tožnica uspela le z 1/3 celotnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnica vložila tožbo 3. 1. 2017, ko ji toženka odpravnine sploh še ni plačala. Ko pa je toženka 12. 1. 2017 tožnici plačala del zahtevane odpravnine, je tožnica z vlogo z dne 28. 3. 2017 tožbo delno umaknila. Do tega umika je torej prišlo praktično takoj, na prvem naroku za glavno obravnavo, zaradi česar toženka tudi ni opravila nobenih procesnih dejanj. Tako tožnica v sporu ni uspela le z delom zahtevka za razveljavitev oziroma spremembo odločitve toženke o višini pripadajoče odpravnine. Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, da ta zahtevek sploh ni imel nobenega vpliva na zahtevek iz denarne terjatve. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da tožnica v sporu ni uspela le v sorazmerno majhnem delu, da torej zaradi tega dela tudi niso nastali posebni stroški in da mora zato na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP toženka tožnici povrniti vse njene potrebne stroške.

9. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).