Jedro

Podan je bil razlog za zavrženje tožnikove nove prošnje za BPP po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ker je v isti upravni zadevi že bilo pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, pri tem pa se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira prošnja, ni spremenilo. Tožnik je sicer z novo prošnjo prosil tudi še za posebno BPP, za katero pa glede na določbo petega odstavka 24. člena ZBPP ne veljajo drugačni pogoji za ugotavljanje finančnega položaja prosilca, zato je utemeljena presoja, da se (tudi) pravna podlaga, na katero se opira nova prošnja, ni spremenila.

Nujna BPP po 36. členu ZBPP se ne dodeli, če organ razpolaga s podatki za odločanje o redni BPP, kot v tem primeru, zato je utemeljena presoja, da se pravna podlaga, na katero se opira nova prošnja, ni spremenila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijanim sklepom št. Bpp 1339/2014 z dne 30. 6. 2014 zavrgel novo prošnjo tožnika kot prosilca z dne 20. 5. 2014, in sicer za pravno svetovanje in zastopanje ter kot oprostitev plačila stroškov v pravdnih postopkih pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 999/2008 in II P 2549/2009. Organ za BPP pa je ugotovil, da je bila z odločbo Bpp 2945/2013 z dne 18. 11. 2013 že zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev BPP v navedenih pravdnih postopkih. Ker se ne pravno ne dejansko stanje od tedaj nista spremenila, kot je presodil organ, je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnikovo prošnjo za BPP z dne 20. 5. 2014 zavrgel. Z izpodbijanim sklepom št. Bpp 1775/2014 z dne 8. 7. 2014 pa je organ za BPP zavrgel tožnikovo prošnjo z dne 6. 6. 2014 za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku, ki se pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. I Kr 44355/2011. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je organ za BPP vpogledal v odločbo št. Bpp 2453/2012 z dne 12. 9. 2012, s katero je bila tožnikova prošnja za dodelitev BPP z dne 23. 8. 2011 za pravno svetovanje in zastopanje v prej navedenem kazenskem postopku zavrnjena. Razlog za zavrnitev je bilo neizpolnjevanje finančnega kriterija, saj je bilo skladno s 13. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v povezavi z 12. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) in prvim odstavkom 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) ugotovljeno, da znaša povprečni mesečni dohodek tožnika 823,83 EUR in tako presega za dodelitev BPP predpisani cenzus. Ker je organ iz obvestil Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ugotovil, da tožnikovi dohodki znašajo 824,65 EUR mesečno ter tudi tožnik ni navajal, da so njegovi povprečni mesečni dohodki nižji, in ker se tudi ni spremenila pravna podlaga zahtevka, je organ na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP novo tožnikovo zahtevo za BPP zavrgel. Z izpodbijanim sklepom št. Bpp 1619/2014 z dne 20. 6. 2014 pa je organ za BPP zavrgel tožnikovo prošnjo za dodelitev nujne in redne BPP z dne 9. 6. 2014 za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. III K 75643/2010. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je organ za BPP vpogledal v odločbo št. Bpp 1263/2011 z dne 7. 7. 2011, iz katere izhaja, da je bila tožniku zavrnjena prošnja za BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje v prej navedeni kazenski zadevi. Ker se dejansko in pravno stanje zadeve odtlej ni spremenilo, je organ za BPP na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tožnikovo novo prošnjo za BPP zavrgel. Tožnik v tožbi meni, da je njegova vsesplošna stiska splošno znana oziroma da gre za nesporna dejstva, zaradi katerih si ne more uresničiti pravic iz 15., 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Zato sodišču predlaga, naj izpodbijane sklepe odpravi ter ugodi zavrnjenim prošnjam za BPP oziroma vrne zadeve v ponovno odločanje drugemu organu za BPP. Tožnik navaja, da mu je z nedodeljevanjem BPP povzročena gmotna, finančna in psihosocialna stiska ter so ti organi dejansko odgovorni za razmere, ki so navedene v 22. členu ZBPP. Tožnik navaja, da je sodišču znano, da je brez premoženja, hudo bolan ter da je njegova invalidska pokojnina v višini 800,00 EUR že od leta 2002 dalje obremenjena z upravnimi in sodnimi rubeži, s katerimi ni mogel računati, saj je verjel v pravno in socialno državo. Tožnik predlaga, naj sodišče navedena splošno znana dejstva upošteva na podlagi četrtega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in tožbi ugodi, saj z upoštevanjem navedenih splošno znanih dejstev tožnik nesporno izpolnjuje vse pogoje za dodelitev nujne in izjemne BPP, kajti za dolgoletne nevzdržne gmotne in zdravstvene težave ne more biti odgovoren, ob takih nevzdržnih razmerah pa po 22. členu ZBPP znaša denarni cenzus 1.060,00 EUR, kar je več od tožnikovih prejemkov.

Toženka na tožbo ni odgovorila, posredovala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

Tožba ni utemeljena.

Sporna je nedodelitev tožniku zaprošene BPP v zadevah, v katerih so bili izdani izpodbijani sklepi št. Bpp 1339/2014 z dne 30. 6. 2014, Bpp 1775/2014 z dne 8. 7. 2014 Bpp 1619/2014 z dne 20. 6. 2014 Sodišče pri preizkusu zakonitosti izpodbijanega sklepa št. Bpp 1339/2014 z dne 30. 6. 2014 po pregledu spisne dokumentacije ugotavlja, da so pravilne ugotovitve organa, da je s prošnjo z dne 20. 5. 2014 tožnik ponovno uveljavljal dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v sodnih postopkih, ki se vodita pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani II P 999/2008 in II P 2549/2009, kajti o prošnji za BPP za pravno svetovanje in zastopanje v navedenih postopkih je bilo že odločeno z odločbo št. Bpp 2945/2013 z dne 18. 11. 2013, v zvezi s popravnim sklepom št. Bpp 2945/2013 z dne 25. 11. 2013, ki je, kot je razvidno iz vpisnika tega sodišča, postala s sodbo I U 45/2014 z dne 11. 2. 2014 pravnomočna. Kot iz odločbe št. Bpp 2945/2013 z dne 18. 11. 2013 izhaja, pa je bila prošnja za BPP tožniku zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da s povprečnim mesečnim dohodkom v višini 824,65 EUR presega dohodkovni cenzus iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, kar izključuje dodelitev redne BPP; ker kot neprejemnik denarne socialne pomoči v skladu z drugim odstavkom 13. člena ZBPP s tem ne izpolnjuje pogoja za izredno BPP; ker se nujna BPP po 36. členu ZBPP ne dodeli, če organ razpolaga s podatki za odločanje o redni BPP, kot v tem primeru; ker tožnik ni konkretizirano navedel in izkazal nobene od okoliščin, ki so po 22. členu razlog za dodelitev izjemne BPP; ker se po določbah ZSVarPre sodne prepovedi ne odštevajo od lastnega dohodka, ki se ga po tem zakonu pri ugotavljanju izpolnjevanja dohodkovnega cenzusa za dodelitev BPP upošteva. Iz nove prošnje z dne 20. 5. 2014 pa izhaja, da je tožnik (ponovno) zaprosil za BPP za zastopanje v istih pravdnih zadevah, pri čemer je posebej izpostavil, da prosi za nujno ali izjemno oziroma posebno BPP, glede dejanskega stanja pa ni zatrjeval ali izkazoval ničesar novega (ponovno je dokazoval obstoj sodnih prepovedi). Zato se sodišče z organom za BPP strinja, da je bil podan razlog za zavrženje tožnikove nove prošnje za BPP po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ker je v isti upravni zadevi že bilo pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, pri tem pa se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira prošnja, ni spremenilo. Tožnik je sicer z novo prošnjo prosil tudi še za posebno BPP, za katero pa glede na določbo petega odstavka 24. člena ZBPP ne veljajo drugačni pogoji za ugotavljanje finančnega položaja prosilca, zato je utemeljena presoja, da se (tudi) pravna podlaga, na katero se opira nova prošnja, ni spremenila.

Pri preizkusu zakonitosti izpodbijanega sklepa št. Bpp 1775/2014 z dne 8. 7. 2014 pa sodišče po pregledu spisne dokumentacije ugotavlja, da so pravilne ugotovitve organa, da je s prošnjo z dne 6. 6. 2014 tožnik ponovno uveljavljal dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I Kr 44355/2011, kajti o prošnji za BPP za pravno svetovanje in zastopanje v navedenem kazenskem postopku je že bilo odločeno z odločbo št. Bpp 2543/2012 z dne 12. 9. 2012, ki je, kot je razvidno iz vpisnika tega sodišča, postala s sodbo I U 15433/2012 z dne 8. 5. 2013 pravnomočna. Kot iz odločbe št. Bpp 2543/2012 z dne 12. 9. 2012 izhaja, pa je bila prošnja za BPP tožniku zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da s povprečnim mesečnim dohodkom v višini 823,83 EUR presega dohodkovni cenzus iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, kar izključuje dodelitev redne BPP, ter da se rubeži na pokojnino iz izvršilnih postopkov ne upoštevajo. Iz nove prošnje z dne 6. 6. 2014 pa izhaja, da je tožnik (ponovno) zaprosil za BPP za zastopanje v isti kazenski zadevi, glede dejanskega stanja pa ni zatrjeval ali izkazoval ničesar novega (ponovno je dokazoval obstoj rubežev na pokojnino), organ pa je tudi ugotovil, da tožnikovi povprečni mesečni prejemki znašajo še nekoliko več kot prej, 824,65 EUR. Zato se sodišče z organom za BPP strinja, da je bil podan razlog za zavrženje tožnikove nove prošnje za BPP po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ker je v isti upravni zadevi že bilo pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, pri tem pa se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira prošnja, ni spremenilo.

Pri preizkusu zakonitosti izpodbijanega sklepa št. Bpp 1619/2014 z dne 20. 6. 2014 pa sodišče po pregledu spisne dokumentacije ugotavlja, da so pravilne ugotovitve organa, da je s prošnjo z dne 9. 6. 2014 tožnik ponovno uveljavljal dodelitev BPP (nujne, redne) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani III K 75643/2010, kajti o prošnji za BPP za pravno svetovanje in zastopanje v navedenem kazenskem postopku je že bilo odločeno z odločbo št. Bpp 1263/2011 z dne 7. 7. 2011, ki je postala z dne 12. 8. 2011 pravnomočna. Kot iz odločbe št. Bpp 1263/2011 z dne 7. 7. 2011 izhaja, pa je bila prošnja za BPP tožniku zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da s povprečnim mesečnim dohodkom v višini 823,83 EUR (pri čemer so bile v skladu s 14. členom ZBPP smiselno uporabljene določbe Zakona o socialnem varstvu o ugotavljanju lastnega dohodka) presega dohodkovni cenzus iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, kar izključuje dodelitev redne BPP, medtem ko okoliščin iz 22. člena ZBPP, ki bi lahko bile razlog za dodelitev izjemne BPP, tožnik ni izkazal. Iz nove prošnje, vložene dne 9. 6. 2014, pa izhaja, da je tožnik (ponovno) zaprosil za BPP za zastopanje v isti kazenski zadevi, in sicer za nujno BPP, glede relevantnega dejanskega stanja pa ni zatrjeval ali izkazoval ničesar novega (ponovno je dokazoval, da zaradi rubežev mesečno prejema bistveno manj, kot znaša njegova pokojnina), organ pa je tudi ugotovil, da se tožnikov finančni položaj ni spremenil. Zato se sodišče z organom za BPP strinja, da je bil podan razlog za zavrženje tožnikove nove prošnje za BPP po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ker je v isti upravni zadevi že bilo pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, pri tem pa se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira prošnja, ni spremenilo. Tožnik je sicer v novi vlogi uveljavljal dodelitev nujne BPP, vendar se nujna BPP po 36. členu ZBPP ne dodeli, če organ razpolaga s podatki za odločanje o redni BPP, kot v tem primeru, zato je utemeljena presoja, da se (tudi) pravna podlaga, na katero se opira nova prošnja, ni spremenila.

Po tem ko je sodišče opravilo preizkus zakonitosti izpodbijanih sklepov po uradni dolžnosti ter pri tem ni ugotovilo kršitev materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka, pa v zvezi s tožbenimi navedbami še dodaja: Po navedenem se sodišče z organom za BPP strinja, da o tožnikovih prošnjah za BPP v zgoraj navedenih zadevah, v katerih je bilo o dodelitvi BPP že pravnomočno odločeno z zavrnilnimi odločbami, pa se po tem relevantno dejansko stanje (v obravnavanih primerih tožnikov finančni položaj) ni spremenilo, in je tudi pravna podlaga za prošnje ostala nespremenjena, ni mogoče ponovno odločati, ker so taka procesna pravila. Ob tem ko sodišče ne meni, da so relevantne določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP protiustavne, tudi sodi, da z izpodbijanimi sklepi, za katere je ugotovilo, da so pravilni in zakoniti, ne more biti poseženo v tožnikove pravice iz 15., 22., 23. in 25. člena Ustave. Ker izpodbijani sklepi predstavljajo procesne odločitve ter temeljijo na prej citirani določbi procesnega predpisa (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP), tožnik ne more biti uspešen z ugovori, podanimi v smeri, da izpolnjuje (materialne) pogoje za priznanje BPP, upoštevaje tožnikovo poplačevanje terjatev iz naslova končanih izvršilnih postopkov, oziroma da izpolnjuje pogoje vsaj za nujno ali izjemno BPP.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanih sklepov pravilen ter da so sklepi pravilni in na zakonu utemeljeni, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O tožnikovi prošnji za pravno svetovanje in zastopanje v predmetnem postopku upravnega spora pa je organ za BPP tega sodišča odločil z odločbo št. Bpp 240/2014 z dne 27. 8. 2014; tožnikovo prošnjo za BPP je zavrnil.