Jedro

Oseba, ki je v času uveljavitve SZ bivala v stanovanju na podlagi podnajemne pogodbe, za katero stanodajalec ni dal soglasja (pa čeprav prebiva v celem stanovanju), ne more izsiliti sklenitve najemne pogodbe z lastnikom. Lastnik lahko zahteva izselitev take osebe iz stanovanja, ker biva v njem nezakonito.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ugotovilo je, da tožena stranka prebiva v stanovanju na podlagi podnajemne pogodbe, imetniku stanovanjske pravice pa stanovanjsko razmerje ni bilo odpovedano. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku na izpraznitev stanovanja ugodilo. Ugotovilo je, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi 58. člena stanovanjskega zakona.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je podnajemno razmerje nastalo še v času veljavnosti zakona o stanovanjskih razmerjih. Sodišče bi zato moralo uporabiti 159. člen stanovanjskega zakona, po katerem se določbe zakona o stanovanjskih razmerjih uporabljajo do sklenitve najemne pogodbe oz. do poteka roka, v katerem bi pogodba morala biti sklenjena. Tožeča stranka bi zato morala tožbeni zahtevek vložiti proti imetniku stanovanjske pravice in mu stanovanjsko razmerje odpovedati ali pa od njega zahtevati izpraznitev stanovanja. Samo dejstvo, da je njegovo bivališče neznano, ni pravno odločilno. Ko ni tako ravnalo, je zmotno uporabilo materialno pravo. V izreku nadalje ni pravilno navedeno sporno stanovanje. Kršitev postopka pa je nastala na prvi stopnji s tem, ko so bili izpolnjeni pogoji za mirovanje, pa tega sodišče ni upoštevalo. Zato predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) na prvi stopnji niso revizijski razlog. Napaka v izreku sodbe glede označbe stanovanja (6/B namesto 6/P) pa je stvar popravnega sklepa, ki ga bo izdalo prvostopno sodišče. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo stanovanjski zakon (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91), ko je prvostopno sodbo tako spremenilo, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

Odločitev sodišča temelji na nespornem dejanskem stanju. Tožena stranka je po tem, ko se je imetnik stanovanjske pravice iz stanovanja izselil, zaprosila tožečo stranko, da z njo sklene najemno pogodbo, in sicer z možnostjo odkupa tega stanovanja pod pogoji SZ. Nesporno med strankama je, da je tožeča stranka sklenitev pogodbe odklonila ter nato, ko tožena stranka stanovanja ni hotela izprazniti, vložila tožbo, ki je predmet tega pravdnega postopka. Tožena stranka svoje zatrjevane pravice ni uveljavljala s tožbo. Med tem postopkom pa tudi ni navedla nobene pravne podlage, na podlagi katere bi v stanovanju lahko ostala in po kateri bi tožeča stranka pogodbo morala skleniti. Tožena stranka celo sama priznava, da soglasje za sklenitev podnajemne pogodbe ni bilo dano. Revizijsko sodišče le pripominja, da po sedaj veljavnem 1. odstavku 49. člena SZ podnajemne pogodbe brez predhodnega soglasja lastnika sploh ni dopustno skleniti.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi navedenih dejstev materialnopravno pravilno presodilo, da biva toženka v stanovanju nezakonito. Pravno odločilno za razsojo v tej pravdni zadevi je tako le razmerje med pravdnima strankama in ne razmerje med strankama podstanovalske pogodbe z dne 16.7.1991. Zaradi tega tudi ni mogoče uporabiti 159. člena SZ, na katerega se tožena stranka v reviziji napačno sklicuje. Ta določba namreč velja le za razmerje med (prejšnjim) imetnikom stanovanjske pravice in stanodajalcem.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).