Jedro

Utemeljitev razlogov o obstoju določenega kaznivega dejanja sama po sebi pomeni izključitev razlogov za obstoj drugega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 7147/2010 z dne 25. 10. 2010 obsojenega M. P. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena ter poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena v zvezi s 25. členom KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo z določeno enotno kaznijo štirih mesecev in petnajst dni zapora ter preizkusno dobo enega leta. Z isto sodbo je bil spoznan za krivega tudi obsojenec T. P., in sicer storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena v zvezi s 25. členom KZ, izrečena pa mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. V sodbi je bilo tudi odločeno, da se oškodovanca J. Ž. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5.800,00 € napoti na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo I Kp 7147/2010 z dne 3. 3. 2011 pritožbo zagovornika obsojenega M. P. zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

3. Zagovornik obsojenca je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi tako, da se izpodbijana sodba razveljavi in spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe za dejanji, opisanimi pod točko 1 in 3, glede kaznivega dejanja opisanega pod točko 2 pa izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; podrejeno je predlagal, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, vendar se do njega nista opredelila.

6. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče najprej izpostavlja, da je zahtevo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V slednjem primeru mora vložnik zahteve utemeljiti, kje prepoznava kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. Zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti meni, da je v izpodbijani sodbi glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 145. člena KZ materialno pravo zmotno uporabljeno, saj gre v opisanem primeru le za verbalno izrečene grožnje, kar ne dosega standarda resnosti grožnje, ki je potreben za obstoj tega kaznivega dejanja. Verbalne grožnje, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, glede na vsebino, krajevne okoliščine in način kot so bile izrečene, objektivno niso mogle povzročiti občutka ogroženosti pri nikomer in tako tudi ne pri oškodovancu. Stališče vložnika zahteve je v tem pogledu neutemeljeno, saj izrek izpodbijane prvostopenjske sodbe obsega vse znake obsojenemu P. očitanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, pri čemer je res šlo v vseh treh opisanih primerih za verbalne grožnje, ki pa so glede na povzeto vsebino obsojenčevih izrečenih besed (da bo oškodovancu razbil zobe oziroma da ga bo ubil) pri oškodovancu tudi v objektivnem smislu zadoščale za povzročitev prestrašenosti in s tem za ogrožanje njegove varnosti, ter zato ni treba, da bi bile tovrstne grožnje še dodatno podkrepljene z opisom spremljajočih ravnanj obsojenca. Kolikor pa se vložnik zahteve ne strinja z dokazno oceno, da bi opisane grožnje lahko povzročile občutek ogroženosti pa gre po vsebini za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

8. Zagovornik obsojenega uveljavlja tudi kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (očitno po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), kar naj bi bilo storjeno v zvezi s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti, ker izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnem dejstvu – zakaj sodišče šteje v izreku sodbe opisane verbalne grožnje kot resne grožnje. Zahteva tudi v tem delu ni utemeljena, saj gre za povsem pavšalno trditev, glede katere se je sicer v pritožbenem postopku vsebinsko opredelilo že višje sodišče (6. točka sodbe sodišča druge stopnje) in se pri tem sklicevalo tudi na del obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, kjer so podani določni razlogi za zaključek o resnosti groženj, ki jih je obsojenec izrekel. 9. V zahtevi se nadalje zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih niti glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, pri čemer pa vložnik zahteve ponuja svoje pomisleke glede ocene možnostih zadetja oškodovanca s kamnom, ki ga je vrgel obsojenec. Na ta način pa vložnik zahteve ne konkretizira, v čem naj izpodbijana sodba nebi imela razlogov, temveč ponuja kot možne druge dejstvene zaključke in s tem dejansko uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa, kot že navedeno, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

10. Zagovornik v zahtevi vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje tudi v zvezi z navajanjem, da obsojenčev naklep pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari ni bil usmerjen v poškodovanje tuje stvari, temveč je hotel uveljaviti le svojo pravico do prepovedi prekomerne emisije povzročene z ravnanjem oškodovanca in bi zato bilo mogoče njegovo ravnanje kvečjemu opredeliti kot kaznivo dejanje samovoljnosti po 313. členu KZ. Sicer je na istovrstni pritožbeni očitek odgovorilo že sodišče druge stopnje (točka 11 drugostopenjske sodbe) in se pri tem sklicevalo na pravilne razloge, ki jih je v tej zvezi navedlo v sodbi že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno ne drži stališče zahteve, da je bilo v tem delu zmotno uporabljeno materialno pravo. Zmotno je tudi stališče zahteve, da bi morala izpodbijana sodba navajati razloge, zakaj obsojenčevo ravnanje ni bilo opredeljeno kot naklepno kaznivo dejanje samovoljnosti, saj je utemeljitev razlogov o obstoju kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari sama po sebi pomenila izključitev razlogov za obstoj drugega kaznivega dejanja.

11. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da v izpodbijani sodbi niso podane zatrjevane kršitve, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, predvsem pa se v zahtevi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

12. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.