Jedro

Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo in pravno pravilno opredelili višino odškodnine glede na določbi 200. in 203. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 3,650.000 SIT (sedaj 15.231,18 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženo stranko pa je zavezalo, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v znesku 2,950.000 SIT (sedaj 12.210,13 EUR), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V tem obsegu je delno spremenilo tudi izrek o obveznosti tožene stranke, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške, nastale med postopkom pri sodišču prve stopnje, istočasno pa je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti del stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi z razveljavitvijo sodb nižjih sodišč in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da je tožena stranka odgovorna tožniku po načelih krivdne odgovornosti in da sodba sodišča prve stopnje vsebuje potrebne elemente o tej obliki odgovornosti za nastalo škodo. Vendar pa sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni navedlo potrebnih elementov o krivdni odgovornosti tožene stranke. V tej smeri namreč manjka dokazna ocena izvedenih dokazov, pri čemer pa nekateri dokazi, ki jih je predlagala tožena stranka, niso bili izvedeni. Priči D. Š. sodišče prve stopnje verjame v celoti, v resnici pa le v delu, kjer se tožnik razbremenjuje lastne krivde. V tem okviru tožena stranka vztraja pri svoji trditvi, glede katere pa sodišče prve stopnje ni sprejelo ustrezne dokazne ocene, da je namreč pristojni starešina pred izvedbo vaje vedno opozoril vojake, da lahko tisti, ki se počutijo nesposobne, od vaje odstopijo. Tožena stranka je torej ravnala s potrebno skrbnostjo, zaradi česar je ne more zadeti krivdna odgovornost. Škoda je tožniku nastala izključno v posledici njegovega lastnega nedopustnega ravnanja.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Odškodninska odgovornost je glede svoje podlage opredeljena v določbi 154. člena ZOR. Tako je v prvem odstavku navedene zakonske določbe uvedena krivdna odgovornost (kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde), v drugem odstavku pa je določeno, kdaj se za škodo odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odgovornost za škodo od nevarne stvari, ali zaradi nevarne dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico). V obravnavanem primeru je v okviru tožbene trditvene podlage sodišče prve stopnje podrobno ugotavljalo dejstva dejanskega stanja in v razlogih te sodbe obširno razložilo podlago za krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Zapis o tem je v zadnjem odstavku 23. strani prvostopne sodbe zadovoljivo opredeljen, zaradi česar v tem okviru ni mogoče ugotavljati obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Končno sklepanje o krivdni odgovornosti je utemeljeno z dokazno oceno o tem, da sodišče verjame tožniku in eni od prič, da je tožnik vojaškega starešino, ki je vodil vajo, opozoril na nevarnost poškodbe zaradi preprijemanja na drogu, pri čemer mu je celo dejal, da bo tožil, če se pri tem poškoduje.

Revizija v prej opisani smeri očita sodbama nižjih sodišč nejasnost razlogov, predvsem pa neopredeljenost obrazložitve glede obstoja krivdne odgovornosti, s tem pa po vsebini izpodbija sprejeto dokazno oceno, ki se nanaša na sklepanje, da je tožnik predpostavljene, predvsem pa vojaškega starešino na vaji, pravočasno opozoril, da se mu zaradi preprijemanja na drogu lahko ponovi prejšnja poškodba rame. Prav to se je v obravnavanem primeru zgodilo.

Revizijsko sodišče je glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZKP vezano na dejanske ugotovitve in sprejeto dokazno oceno, zaradi česar na revizijski stopnji ni mogoče kritično presojati, zakaj je bila poklonjena vera tožniku in priči, ki je potrdila njegovo izjavo in zakaj tožena stranka nasprotnega ni dokazala. V okviru presoje dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka elemente krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke dokazala, sodišče druge stopnje pa se je po presoji dokaznega gradiva v spisu s tem strinjalo. Zapisalo je (zadnji odstavek na 4. strani), "da je bila tožena stranka tista, ki kljub opozorilu tožnika in vedenju o njegovih poškodbah, slednjemu ni omogočila neizvajanja usodne vaje". V izpodbijani sodbi je torej sprejeta kot podlaga za odškodninsko odgovornost krivdna odgovornost s sklicevanjem na razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki so to obliko odgovornosti že utemeljili.

Z opisanimi revizijski razlogi, s katerimi je predvsem zavrnjeno revizijsko stališče o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je podana tudi zavrnitev revizijskega stališča, da je v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo. Dejanske ugotovitve so namreč omogočile sklepanje, da je tožena stranka tožniku po določbi prvega odstavka 154. člena ZOR odškodninsko odgovorna za nastalo škodo, pri čemer je ta škoda opredeljena v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR. Višina dosojene odškodnine, ki revizijsko niti ni grajana, je bila v postopku pred sodiščem druge stopnje zaradi pritožbe tožene stranke revidirana z znižanjem na znesek 2,950.000 SIT (12.310,13 EUR).

Odločitev o zavrnitvi revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.