Jedro

Tožba nima prav, ko uveljavlja ugovor, da mora upravni organ ugotavljati vlaganja ex offo. Tudi če je taka oseba država, so za odločanje o tem, ali bo uveljavljala vračanje vlaganj, pristojni tisti njeni organi, ki po zakonu skrbijo za njeno premoženje, v splošnem pa organ, ki jo zastopa kot pravno osebo, to je Vlada RS. Če je Republika Slovenija nastopila kot stranka v upravnem postopku, državni pravobranilec po mnenju sodišča ne more v vlogi splošnega zastopnika javnega interesa iz 2. odstavka 18. člena ZUS, v upravnem sporu uveljavljati tistih zahtevkov oziroma ugovorov, ki bi jih lahko v upravnem postopku oziroma upravnem sporu uveljavljala Republika Slovenija kot prizadeta stranka, pa jih ni oziroma jih ne. Niti ZDPra niti ZUS ne dajeta državnemu pravobranilcu položaja navedenim organom nadrejenega organa za varstvo javnega premoženja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka izpodbijane odločbe ugodila zahtevi Rimskokatoliškega škofijstva v A in odločila, da se tam navedene nepremičnine, vse vpisane v vl. št. 584 k.o. B, vrnejo upravičenki Nadškofiji A kot pravni naslednici Rimskokatoliškega škofijstva v A, v last in posest. V 2. točki izreka izpodbijane odločbe je odločila, da je zavezanka za vrnitev nepremičnin iz 1. točke izreka Republika Slovenija kot ustanoviteljica javnega zavoda Slovenski etnografski muzej (v nadaljevanju SEM), ki je zemljiško-knjižni imetnik pravice uporabe predmetnih nepremičnin. V 3. in 4. točki izreka pa je odločila, da se sprememba zemljiško-knjižnega stanja v zemljiški knjigi izvede po uradni dolžnosti in da vsaka stranka v tem postopku nosi svoje stroške postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je Nadškofijski ordinariat v A dne 8. 3. 1993 vložil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, in sicer parc. št. 869, 868, 839/4, 839/5, 837/2, 839/2, 839/1, 839/3, 863, 862/21 in 862/1, ki so bile v času podržavljenja vpisane v zemljiški knjigi v vl. št. 385 k.o. B in so predstavljale del tedanjih parcel s št. 837/2, 869, 868 in 839. Za upravičenca Rimskokatoliško škofijstvo je zahteval vrnitev v naravi - v last in posest za parcele št. 839/1, 839/2, 839/3, 863, 862/1 in 862/21, za parcele št. 837/2, 839/4, 839/5, 868 in 869 pa izplačilo odškodnine. Stvarna pristojnost tožene stranke za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo za parcele 869, 868, 839/4, 839/5, 837/2 in 839/1 ter 839/2 in 839/3, vse vl. št. 584 k.o. B temelji na Odloku o razglasitvi goričanskega graščinskega kompleksa desetih okoliških cerkva in Karcheggerjevega mostu v Občini Ljubljana Šiška za kulturne in zgodovinske spomenike (Uradni list RS, št. 19/91, v nadaljevanju Odlok), s katerim je bil goričanski graščinski kompleks, ki je po Odloku obsegal parcele št. 839/4, 839/5, 869 in 868, vse vl. št. 584 k.o. C razglašen za kulturni in zgodovinski spomenik. Parcele št. 839/1, 839/2 in 839/3 pa se skladno z dolgoročnim planom občin in mesta A za obdobje 1986 do 2000 za območje občine D nahajajo v območju urejanja ŠR 9/2 Goričane, ki je namenjeno površinam vplivnega območja gradu Goričane, s čimer je stvarna pristojnost tožene stranke za odločanje tudi o tem delu zahtevka utemeljena skladno s 4. členom Odloka. Zahtevane nepremičnine so bile škofiji A razlaščene brez plačila odškodnine na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo A z dne 17. 9. 1947. Kasneje je Okrajno sodišče v A s sklepom z dne 27. 8. 1953 vrnilo škofiji A nepremičnine, vpisane v vl. št. 385 k. o. B, v katerih so bile tudi predmetne parcele. Dva dni kasneje pa je Okrajno sodišče v A s sklepom št. 238/53 dovolilo zoper Škofijski ordinariat v A izvršbo s prisilno dražbo nepremičnin v vl. št. 302 in 385 k.o. B zaradi izterjave davčnih izostankov. Iz listin, ki jih je iz zbirke listin naknadno pridobila tožena stranka, ne izhaja, da bi bile te nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije, predmet dražbe, saj v sklepu o podelitvi domika niso citirane. Iz historičnega zemljiško-knjižnega izpiska za vl. št. 584 k.o. B je razvidno, da se je na podlagi naznanilnega lista z dne 13. 6. 1979 poočitila nova izmera predmetnih parcel. Zahtevane nepremičnine so v zemljiški knjigi vpisane kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe SEM, dejansko pa so v sredstvih Republike Slovenije kot ustanoviteljice muzeja kot javnega zavoda v smislu določil Zakona o zavodih - 45. člen v povezavi z 62. členom. Temelj za denacionalizacijo je Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji po 3. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ob izpolnjenem pogoju statusa upravičene stranke ali pravnega nasledstva po njej. Ker je Rimskokatoliško škofijstvo v A ob uveljavitvi ZDen delovalo na območju Republike Slovenije, ima po 14. členu ZDen pravico do vrnitve premoženja. Iz izjave in potrdila z dne 21. 6. 1999, ki jo je izdal nadškod - metropolit, je razvidno, da je Nadškofija A pravni naslednik Rimskokatoliškega škofijstva A in Nadškofijskega ordinariata A, oba pa sta bila pravna naslednika prejšnje škofije A. Iz potrdila Urada za verske skupnosti z dne 21. 6. 1999 pa je razvidno, da je Nadškofija A, CM trg 4, sestavni del rimskokatoliške cerkve in ima status civilno-pravne osebe po določilih 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti. Vlagatelj zahteve je dne 23. 11. 1999 modificiral svoj zahtevek tako, da je za vse nepremičnine v tem denacionalizacijskem postopku primarno zahteval vrnitev v last in posest, podrejeno pa dodelitev nadomestnih zemljišč za nepremičnine, za katere bi se v postopku ugotovile ovire za vračilo v naravi ter v primeru, da ne bi bilo možno ugoditi primarnemu oziroma podrejenemu zahtevku, zahteval plačilo odškodnine v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada. Iz izjave volje glede denacionalizacije grajskega kompleksa Goričane z dne 30. 3. 2001, ki jo je podal SEM, je razvidno, da SEM ne uveljavlja več ovir za vrnitev v smislu 1. točke 19. člen ZDen, saj je s selitvijo na novo lokacijo celovito rešil svojo prostorsko problematiko ter da program, ki se bo izvajal v dvorcu Goričane s strani SEM, pomeni dodatni program, ki je izvedbeno možen, ni pa neobhodno potreben. Iz izjave Uprave RS za kulturno dediščino z dne 5. 10. 2001 je razvidno, da s stališča varstva kulturne dediščine ni ovir za vračilo gradu Goričane v naravi denacionalizacijskemu upravičencu. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da niti SEM niti Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zakoniti zastopnik Republike Slovenije v tem postopku nista uveljavljala vlaganj v objekte, ki so predmet denacionalizacije. Prav tako pa tudi Nadškofija A ni uveljavljala zahtevkov bodisi iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnine bodisi iz nemožnosti uporabe, zato o tem tožena stranka ni odločala. Na podlagi vsega navedenega je tožena stranka ugotovila, da niso podane ovire za vrnitev zahtevanih nepremičnin v naravi, v last in posest, in je odločila, kot izhaja iz izreka odločbe.

V tožbi, ki jo vlaga kot zastopnik javnega interesa, tožeča stranka navaja, da je tožena stranka v postopku ob izdaji napadene odločbe zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka (iz 2. in 3. točke tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS) ter 149. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Strankam ni dala možnosti, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ni opravila ustne obravnave, čeprav je v zadevah, v katerih je udeleženih več strank z nasprotujočimi si interesi, obvezna, morala bi angažirati oziroma zaslišati izvedence, pred izdajo odločbe ni seznanila strank z rezultati ugotovitvenega postopka, ni jim omogočila, da se izjavijo o izvedenih dokazih, s tem pa jih tudi ni seznanila z odločilnimi dejstvi, na katere je potem oprla odločbo. Zaradi navedenih kršitev stranke v postopku niso mogle učinkovito uveljaviti in varovati svojih pravic, ki jim po zakonu gredo. Neraziskano in nerazčiščeno pa je ostalo tudi dejansko stanje glede vrnjenih nepremičnin. Ni bila ugotovljena njihova morebitna povečana vrednost nepremičnin v smislu 25. člena ZDen. Z delno odločbo z dne 11. 9. 1995, ki je bila odpravljena s sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št U 1563/95-8 z dne 6. 10. 1999, je tožena stranka najprej zavrnila vrnitev v naravi prav istih nepremičnin. Z izpodbijano odločbo (izdano v ponovljenem postopku) jih vrača upravičencu v naravi. V ponovljenem postopku pa ni razpisala nobene obravnave. Izpodbijano odločbo je izdala očitno na podlagi izjave volje Ministrstva za kulturo, Uprave Republike Slovenije za kulturno dediščino, ki ni pristojno za podajanje izjave volje glede na dejstvo, da je zavezanka Republika Slovenija. Za izjavo volje je v tem konkretnem primeru pristojna edina Vlada Republike Slovenije. Tožeča stranka kot zastopnica Vlade RS je potem, ko je prejela izjavo volje Uprave Republike Slovenije za kulturno dediščino, takoj 9. 10. 2001 pozvala Vlado Republike Slovenije za dostavo izjave volje. Tožena stranka na to ni čakala, pač pa je že pred tem izdala izpodbijano odločbo. Tako dejansko stanje o vrednosti premoženja po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti ni ugotovljeno. Tožena stranka je dolžna ugotavljati povečano vrednost po uradni dolžnosti. Republiki Sloveniji bi moralo biti omogočeno uveljavljati morebitna vlaganja, ki so prispevala k povečanju vrednosti vrnjenih nepremičnin v smislu 25. člena ZDen. Po izdaji izpodbijane odločbe je tožeča stranka kot zastopnica Republike Slovenije pribavila dokumentacijo o vlaganjih v grajski kompleks Goričane za obdobje od 31. 1. 1990 do 31. 12. 1997, ki brez preračunavanja korekcijskega faktorja znaša že 48.379.054,80 SIT, ob upoštevanju vlaganj Občine D pa znašajo vložena sredstva v grajski kompleks v navedenem obdobju kar 77.527.533,80 SIT. Ob upoštevanju korekcijskega faktorja pa vlaganja iz proračunskih sredstev zavezanke znašajo kar 256.005.385,55 SIT. Tako visok znesek investicij kaže na nujnost razčiščevanja dejanskega stanja v smeri povečanja vrednosti vrnjene nepremičnine glede na njeno stanje ob podržavljenju. Zavezanka Republika Slovenija je v ponovljenem postopku utemeljeno pričakovala razpis ustne obravnave v smislu 149. člena ZUP, kjer bi postavila vprašanja morebitne povečane vrednosti in predložila dokumentacijo o vlaganjih. To pa se v postopku sploh ni ugotavljalo in iz tega razloga tudi sam izrek odločbe ni popoln, saj ne vsebuje ugotovljene vrednosti nepremičnin v času podržavljenja in v času vračanja v smislu 44. člena ZDen. Po mnenju tožeče stranke, ki predlaga odpravo izpodbijane odločbe, bo treba v ponovnem postopku to dejansko stanje ugotoviti tudi z angažiranjem sodnega izvedenca, ki bo v smislu 44. člena ZDen ocenil vrnjene nepremičnine, s tem pa se bo ugotovilo dejansko stanje glede vlaganj v smislu 25. člena ZDen. Tožeča stranka vlaga tožbo na podlagi drugega odstavka 18. člena ZUS, ker je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. Javni interes je v tem primeru ugotoviti in razjasniti dejansko stanje v smislu vlaganj v nepremičnine, ki so lahko povzročila bistveno povečanje te nepremičnine. Vlaganja pa so prispevala tako zavezanka Republika Slovenije iz proračunskih sredstev, kot tudi druge javno-pravne osebe, Občina D. Ker ni bilo ugotovljeno, ali so ta vlaganja predstavljala bistveno povečanje nepremičnine, je vsekakor v javnem interesu, da se v ponovnem postopku ugotovi in ravna v skladu s 25. členom ZDen. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka kot neutemeljene navedbe tožeče stranke in navaja, da trditev tožeče stranke, da tožena stranka ni dala strankam možnosti, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ni utemeljena. Tožena stranka je z dopisom z dne 16. 1. 2001 pozvala tožečo stranko kot zastopnico zavezanke naj se opredeli do zahtevka vlagatelja za vrnitev gradu Goričane v naravi. V postavljenem roku se tožeča stranka ni opredelila do zahtevka. Vlada RS je na 14. seji dne 22. 2. 2001 sprejela generalno izjavo volje, s katero nasprotuje vračanju v naravi na podlagi 19., 20. in 21. člena Zakona o denacionalizaciji le v tistih primerih in v takem obsegu, ko so izpolnjeni vsi pogoji iz citiranih členov zakona, upravljalec nepremičnine pa ima za obstoj vseh pogojev tudi ustrezne dokaze. V vseh drugih primerih Vlada Republike Slovenije ne nasprotuje vračilu nepremičnega premoženja v naravi. Tožena stranka je skladno z navedenim sklepom prejela izjavo volje SEM (ki je bil od leta 1964 imetnik pravice uporabe grajskega kompleksa Goričane) z dne 30. 3. 2001. V izjavi je navedeno, da je od leta 1995, ko je SEM dobil prostore na M ulici, dodatni program v gradu Goričane možen, ni pa nujen, zato ne nasprotuje vračanju v naravi. 29. člen Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (v nadaljevanju Navodilo) določa, da upravni organi lahko odločajo v skrajšanem postopku, če so izpolnjeni vsi listinski dokazi, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka. Navedba tožeče stranke, da ji ni bila dana možnost uveljavljanja vlaganj, prav tako ne drži. Tožeča stranka je kot zakoniti zastopnik Republike Slovenije - ustanovitelja SEM bila pozvana januarja 2001 na opredelitev do zahtevka. V svoji opredelitvi bi lahko zahtevala tudi povrnitev vlaganj, vendar tega v 9 mesecih ni storila. Po lastni izjavi (v tožbi) je šele po izdaji odločbe pribavila dokumentacijo o vlaganjih v grajski kompleks Goričane. Pri tem tožena stranka opozarja, da se vlaganja nanašajo na čas od 31. 1. 1990 do 31. 12. 1997, ZDen pa v drugem odstavku 60. člena določa, da je stranka v postopku za denacionalizacijo tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve zakona dne 7. 12. 1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Časovna meja za priznavanje vlaganj je torej 7. 12. 1991. Razen tega je naslovni organ objavil v časopisu Delu dne 19. 12. 1998 poziv z javnim naznanilom za priglasitev zahtevkov iz naslova vlaganj v nepremičnine. Niti občina D, niti pravna prednica občina E v postavljenem zahtevku nista priglasili zahteve za povrnitev iz naslova vlaganj. Iz navedenega izhaja, da je neutemeljena navedba tožeče stranke, da upravni organ ni dal možnosti tožeči stranki in drugim vlagateljem za uveljavljanje vlaganj v nepremičnino, ki je bila predmet denacionalizacijskega postopka. Iz navedenih razlogov tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranka z interesom Republika Slovenija, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom v tem postopku, Nadškofija A, v odgovoru na tožbo navaja, da ne nasprotuje tožbenim navedbam glede neugotovljenih vlaganj v podržavljeno nepremičnino, vendar, ker vlaganja po višini niso izkazana predlaga, da se o njih odloča v nadaljevanju postopka z dopolnilno odločbo. Ne glede nato pa je objekt mogoče takoj vrniti v naravi, to je v last in posest, čemur pa tožeča stranka ne nasprotuje v tožbi.

Stranka z interesom v tem postopku, Slovenski etnografski muzej, na tožbo ni odgovorila, je pa z dopisom z dne 6. 12. 2001 sodišču posredovala zaradi lažjega razsojanja kopijo izjave volje glede denacionalizacije grajskega kompleksa Goričane, predlog sprememb in dopolnitev Statuta in predlog statutarnega sklepa ter izpis iz zapisnika muzejskega sveta SEM.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru začenja upravni spor državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa. Na podlagi 2. odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) je državni pravobranilec lahko tožnik, kadar meni, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. Njegove vloge kot tožnika v upravnem sporu ne ovira dejstvo, da je bil v upravnem postopku v isti upravni zadevi, tako kot je to v obravnavanem primeru, udeležen kot zastopnik stranke v smislu Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur. list RS, št. 20/97, v nadaljevanju ZDPra). Vendar pa lahko s tožbo, ki jo vlaga kot zastopnik javnega interesa, uveljavlja le, da je bil v postopku prekršen zakon v škodo javne koristi. V vlogi tožnika, ki zastopa javni interes, državni pravobranilec ne more uveljavljati kršitev, s katerimi so bile ali bi lahko bile prekršene pravice in pravne koristi stranke, ki jo je zastopal, ker jih ta s pravnimi sredstvi, ki jih ima na razpolago, ni uveljavljala, razen, če te kršitve po materialnem predpisu ne pomenijo hkrati tudi oškodovanja javne koristi. Po navedeni določbi ZUS lahko torej državni pravobranilec v takem primeru uspe s tožbo, če dokaže, da so bile kršitve storjene v škodo javne koristi, ki jih prizadeta stranka sama ni mogla uveljavljati v upravnem postopku ali v upravnem sporu. Zato sodišče v primeru, ko državni pravobranilec vlaga tožbo kot zastopnik javnega interesa, presoja zakonitost in presodi pravilnost izpodbijane odločbe v okviru razlogov, ki jih tožnik v tožbi uveljavlja, in za katere sodišče meni, da so razlogi javne koristi.

Tožeča stranka v tem upravnem sporu s tožbo uveljavlja, da so bile v predmetnem denacionalizacijskem postopku storjene procesne kršitve, da je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in da je bil napačno uporabljen materialni predpis. V posledici takega ravnanja stranki, ki jo je tožeča stranka zastopala, ni bila dana možnost, da bi uveljavila zahtevke iz naslova vlaganj v predmetno nepremičnino. Po zatrjevanju tožeče stranke je javni interes v tem, da se v ponovljenem postopku v smislu 25. člena ZDen ugotovijo vlaganja v predmetne nepremičnine, ki so jih prispevale javnopravne osebe.

Po navedenem zatrjevanju tožeče stranke bi se morala v javnem interesu ugotoviti vlaganja v nepremičnine, ki se vračajo v naravi, saj so sredstva prispevale Republika Slovenija oziroma Vlada RS kot zavezanka in druge javnopravne osebe.

(Temeljni) materialni predpis, ki ureja pravico oseb do povrnitve vloženih sredstev v nepremičnine, ki se prejšnjim lastnikom vračajo v naravi in so prispevala k bistveno povečani nepremičnini, je ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US). Po 25. členu ZDen je pravica zahtevati povrnitev vlaganj upravičenje tistih oseb (javnopravnih ali zasebno-pravnih), ki so v nepremičnino dejansko vlagale. Praviloma so to zavezanci za vrnitev nepremičnine v naravi ali najemniki teh nepremičnin. Gre za upravičenje, ki je v celoti v dispoziciji njih samih, je torej stvar njihove izbire ali bodo to svojo premoženjsko pravico, nastalo z vlaganji, v postopku denacionalizacije uveljavile ali ne. Taka ureditev je po mnenju sodišča skladna s temeljnim namenom ZDen, ta pa je, da se primarno popravijo krivice prejšnjim lastnikom in njim se, kot izhaja iz 2. odstavka 25. člena ZDen, po njihovi izbiri vrne premoženje, nepremičnina (v naravi), ne glede na njeno povečano vrednost. Povečano vrednost nepremičnine, ki se vrača, je dolžan organ ugotavljati na način iz 44. člena ZDen, če osebe, ki so do uveljavitve ZDen vlagale sredstva v nepremičnino, povrnitev le-teh zahtevajo. V nasprotnem primeru upravni organ nima podlage za ugotavljanje povečane vrednosti in s tem vlaganj sredstev po uradni dolžnosti. Je pa dolžan upravni organ v postopku denacionalizacije dati tem osebam možnost, da svoje upravičenje iz naslova vloženih sredstev uveljavljajo in jim skladno s pravili Zakona o splošnem upravnem postopku omogočiti udeležbo v postopku. Opustitev te dolžnosti pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ki jo te prizadete osebe lahko uveljavijo z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Iz navedenega izhaja, da je ugotavljanje vlaganj sredstev v nepremičnino, ki se vrača v naravi, v postopku denacionalizacije popolnoma v sferi osebe, ki jih je dejansko vložila. Od njene odločitve (zahtevka), je odvisno ali jih bo organ ugotavljal ali ne. Tožba torej nima prav, ko uveljavlja ugovor, da mora upravni organ ugotavljati ex offo. Tudi če je taka oseba država, so za odločanje o tem, ali bo uveljavljala vračanje vlaganj, pristojni tisti njeni organi, ki po zakonu skrbijo za njeno premoženje, v splošnem pa organ, ki jo zastopa kot pravno osebo, to je Vlada Republike Slovenije. Če je Republika Slovenija nastopila kot stranka v upravnem postopku, državni pravobranilec po mnenju sodišča ne more v vlogi splošnega zastopnika javnega interesa iz 2. odstavka 18. člena ZUS, v upravnem sporu uveljavljati tistih zahtevkov oziroma ugovorov, ki bi jih lahko v upravnem postopku oziroma upravnem sporu uveljavljala Republika Slovenija kot prizadeta stranka, pa jih ni oziroma jih ne. Niti ZDPra niti ZUS ne dajeta državnemu pravobranilcu položaja navedenim organom nadrejenega organa za varstvo javnega premoženja.

Glede na navedeno po presoji sodišča tožeča stranka z zatrjevanjem, da zavezana stranka v denacionalizacijskem postopku ni mogla uveljaviti svojih zahtevkov iz naslova vlaganj in naj se sedaj ugotovijo po uradni dolžnosti, ni izkazala legitimacije za sprožitev upravnega spora v tej zadevi in je sodišče moralo njeno tožbo zavrniti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 18. člena ZUS in 81. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 16. členom ZUS.