Jedro

1. Pogoj za sporazumno prenehanje delovnega razmerja je pisni sporazum, s katerim se delavec in delodajalec dogovorita o poravnavi medsebojnih obveznosti in dolžnosti in o datumu prenehanja delovnega razmerja. Če takega pisnega sporazuma delavec in delodajalec ne skleneta, o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja po 2. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR ni mogoče govoriti. Ker delavec ni uspel dokazati, da je z delodajalcem sklenil pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja, je njegov izostanek z dela neupravičen ter mu je zakonito prenehalo delovno razmerje zaradi petih dni neupravičenega izostanka.

Izrek

1. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijani sklep o stroških postopka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 43.740,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila v 8 dneh in pod izvršbo." 2. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti del njenih pritožbenih stroškov v višini 11.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da tožniku iz naslova neizplačanih materialnih stroškov in plače izplača 217.869,20 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 12.7.1999 dalje do plačila, zavrnilo pa je del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev nezakonite odločbe tožene stranke z dne 8.4.1999, potrjene s sklepom tožene stranke z dne 18.6.1999, na podlagi katerih mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma 5 delovnih dni. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zoper del navedene sodbe, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnika na razveljavitev nezakonitih odločitev tožene stranke in glede stroškov postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in samo odloči o zadevi s tem, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz. da izpodbijani del sodbe razveljavi, vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, da odmeri pravdne stroške tožnika po že predloženem stroškovniku pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka ter jih naloži v povrnitev toženi stranki. V pritožbi navaja, da obstoji nasprotje v odločilnih dejstvih, ki so navedena v razlogih sodbe z razlogi, ki izhajajo iz vsebine listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Tožniku je namreč delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, na podlagi tega sporazuma pa mu je bila tudi izročena delovna knjižica. Ob prejemu te delovne knjižice je moral tožnik podpisati potrdilo s čudno vsebino, pri čemer je šele naknadno videl pravi namen te vsebine. Poleg tega so bile v postopku pri toženi stranki storjene kršitve določb postopka, saj podpis na drugostopenjski odločbi tožene stranke ni podpis predsednika komisije za pritožbe, F. Ž., tako da se postavlja vprašanje, če je bil navedeni sploh seznanjen s postopkom zoper tožnika. Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma, je odločba tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi petih zaporednih delovnih dni neupravičenega izostanka, ki je bila potrjena s sklepom drugostopenjskega organa, nezakonita. Zaradi sklenjenega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja in glede na izročeno delovno knjižico tožnik namreč sploh ni bil več delavec tožene stranke. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik s toženo stranko pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni sklenil, temveč je podal izjavo o odpovedi delovnega razmerja. Ker glede na to ni ostal na delu pri toženi stranki za čas dvomesečnega odpovednega roka, mu je delovno razmerje zakonito prenehalo zaradi 5 zaporednih delovnih dni izostanka brez upravičenega razloga. Tožnik se na delo k toženi stranki ni več vrnil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožnika utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, medtem ko je v preostalem delu neutemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 399. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo razen glede odločitve o stroških postopka. Po vpogledu v listinsko dokumentacijo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi sporazuma s toženo stranko. 2. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju ZDR) določa, da delavcu preneha delovno razmerje, če se s pooblaščenim organom v organizaciji oz. pri delodajalcu pisno sporazume, da mu preneha delovno razmerje. V takem primeru mu delovno razmerje preneha z dnem, dogovorjenim v pisnem sporazumu. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je pogoj za takšen način prenehanja delovnega razmerja pisni sporazum, s katerim se delavec in delodajalec dogovorita o poravnavi medsebojnih obveznosti in dolžnosti in o datumu prenehanja delovnega razmerja. Če takega pisnega sporazuma delavec in delodajalec ne skleneta, o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja po 2. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik dne 31.3.1999 podal pisno izjavo, iz katere jasno izhaja, da z dnem 31.3.1999 daje nepreklicno odpoved na delovno mesto trgovskega potnika pri toženi stranki (B 1). V takem primeru pa delavcu delovno razmerje glede na 1. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR preneha z dnem izteka odpovednega roka. Glede na to, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi se tožnik s toženo stranko sporazumel o morebitnem skrajšanju odpovednega roka (tožnik tega v postopku niti ni zatrjeval), bi moral kljub podani izjavi o prenehanju delovnega razmerja ostati na delu pri toženi stranki do poteka odpovednega roka. Ker tega ni storil, saj se je takoj naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri novem delodajalcu (A 7, A 8), je potrebno ugotoviti, da je od 1.4.1999 dalje izostal z dela pri toženi stranki. Tožnik je sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje izpovedal, da je pri direktorju skupaj s še dvema sodelavcema (L. D. in K. D.) podpisal interni dokument o tem, da jim delovno razmerje preneha sporazumno, vendar sta tako L. D. kot direktor tožene stranke pojasnila, da delavci pri direktorju niso spornega dne ničesar podpisovali. Ker tožnik v postopku ni predložil dokazov o tem, da bi šlo za izostanek z dela, ki bi bil opravičljive narave in ker se na delo k toženi stranki ni vrnil, kar je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, so pristojni organi tožene stranke tožniku pravilno izrekli prenehanje delovnega razmerja po 6. tč. 2. odst. 100. čl. ZDR. Ker je z ozirom na to sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je bila odločba organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika pravilna, je pravilno zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev teh odločitev tožene stranke. Po stališču pritožbenega sodišča so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da sklenitev sporazuma o prenehanju delovnega razmerja dokazuje dejstvo vročitve delovne knjižice tožniku. Tožnik je ob prejemu delovne knjižice podpisal potrdilo (B 1), iz katerega izhaja, da zahteva zaključeno delovno knjižico z dnem 1.4.1999, ker se na delo k toženi stranki ne bo več vrnil. Tožnik je to potrdilo, iz katerega ne izhaja, da bi bil s toženo stranko sklenil kakršenkoli pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja, podpisal. Kolikor bi tožnik menil, da vsebina tega potrdila ne ustreza dejanskemu stanju, bi lahko po stališču pritožbenega sodišča predlagal njegovo spremembo ali odklonil podpis tega potrdila. Tožnik pa tega ni storil, temveč je potrdilo podpisal, s tem pa je po stališču pritožbenega sodišča potrdil tudi verodostojnost vsebine te listine. Pritožbeno sodišče nadalje meni, da tudi dopis tožene stranke, naslovljen na njenega poslovnega partnerja (A 5), v katerem je navedeno, da je tožena stranka s tožnikom sporazumno prekinila sodelovanje, ne nudi opore ugotovitvi, da je bil med tožnikom in toženo stranko sklenjen pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja, kot ga določa 2. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je tožnik podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja in da mu je bila na podlagi tega sporazuma izročena njegova delovna knjižica. Z ozirom na navedeno so neutemeljene tudi navedbe pritožbe o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso nejasni oz. med seboj v nasprotju. Razen tega ni podano niti nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin oz. zapisnikov v postopku, in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tako izpovedbe kot listinsko dokumentacijo, jih dokazno ovrednotilo in to tudi ustrezno obrazložilo v izpodbijani sodbi. V zvezi s pritožbeno navedbo glede nepravilnega podpisa na sklepu komisije za reševanje pritožb pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta podpis sam po sebi še ne pomeni, da je tožena stranka kršila določbe postopka, zaradi katerih je odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika nezakonita. Glede dvoma, izraženega v pritožbi, o tem, če je bil predsednik pritožbene komisije sploh seznanjen s postopkom zoper tožnika, je potrebno ugotoviti, da je iz uvoda sklepa komisije za pritožbe (A 2) razvidno, da je navedeni organ o tožnikovi pritožbi odločal v tričlanskem senatu (katerega član je bil tudi predsednik te komisije F. Ž.) in v prisotnosti tožnika. Ker tožnik v postopku ni zatrjeval, da bi bil postopek pri toženi stranki zoper njega izveden nepravilno, niti ni predlagal kakršnihkoli dokazov v zvezi s tem, dejstvo, da sklepa drugostopenjskega organa ni podpisal njegov predsednik, temveč nekdo drug (za predsednika je sklep očitno podpisala P. M., kar je razvidno iz samega sklepa - A 2), ni vplivalo na zakonitost in pravilnost spornega sklepa. Ker pritožbeni razlogi, uveljavljani proti izpodbijanemu delu sodbe, niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika, ki se ja nanašala na izpodbijani del sodbe in ta del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je utemeljena tožnikova pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu poleg razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja, glede katere ni uspel, vtoževal tudi plačilo razlik v plači in materialne stroške. V tem delu je tožnik uspel praktično v celoti, saj je sodišče prve stopnje temu delu zahtevka ugodilo v vtoževani višini, pri čemer mu je namesto vtoževanih zakonitih zamudnih obresti od 26.4.1999 dalje do plačila prisodilo zakonite zamudne obresti od 12.7.1999 dalje do plačila. Glede na to je tožnik ob upoštevanju 3. odst. 153. čl. ZPP upravičen do povrnitve dela pravdnih stroškov, nastalih v zvezi z denarnim delom tožbenega zahtevka in sicer za sestavo dela tožbe, ki se je nanašal na denarni del vtoževanega zahtevka 200 točk po odvetniški tarifi, za zastopanje na dveh narokih za glavno obravnavo 2 x 100 točk po odvetniški tarifi, na materialne stroške v višini 2 %, kar pomeni da mu je dolžna tožena stranka ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (90,00 SIT) in z ozirom na določbe Zakona o davku na dodano vrednost (19 % DDV) povrniti njegove pravdne stroške v višini 43.740,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in v skladu z določbo 3. odst. 365. čl. ZPP spremenilo odločitev o stroških tako, da je pravdne stroške v navedeni višini naložilo v plačilo toženi stranki. Ker je ob upoštevanju navedenega tožnik deloma uspel tudi s pritožbo, mu je dolžna tožena stranka povrniti tudi sorazmeren del pritožbenih stroškov in sicer del stroškov za sestavo pritožbe 100 točk po odvetniški tarifi, povečano za 19 % iz naslova DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja o pritožbenih stroških (100,00 SIT) znaša 11.900,00 SIT.