Jedro

Glede dejstva, da je med pogodbenima in pravdnima strankama prišlo do sporazuma o predčasni prekinitvi pogodbe, ni mogoče mimo dejstva, da je tožnik že v tožbi (točka II navedb) navedel, da predlaga zaslišanje priče J.K., predstavnika toženca, ki bo potrdil neizvedbo del s strani toženca in končni dogovor o ustavitvi projekta namestitve modula MPS maloprodaja (z dodatkom, da je pričo J.K. vabiti na naslov A. d.o.o., Ljubljana ...), česar toženec nikoli v postopku pred sodiščem prve stopnje ni negiral, v posledici česar je v skladu z 214. členom ZPP to dejstvo šteti za priznano in ga toženec z uspehom ne more več s pritožbo uveljavljati (ga sedaj negirati), upoštevajoč da priznanih dejstev niti ni potrebno dokazovati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 447,00 EUR v roku petnajst dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan v roku 15 dni plačati tožniku 7.323,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2012 dalje, višji tožbeni zahtevek (glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti) pa je zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 1.290,41 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je v novembru 2011 med tožnikom in toženčevim izvajalcem prišlo do dogovora, da se s projektom prekine in da tožnik poišče drugo rešitev, kar je po oceni sodišča šteti, da je v danem primeru nastopila situacija po 3. točki 111. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ko imata pogodbeni stranki v primeru razveze pogodbe pravico do vrnitve danega. Glede na to, da je med pogodbenima (in pravdnima) strankama prišlo do sporazuma o predčasni prekinitvi pogodbe (da za sklenitev takšnega dogovora J.K. ne bi bil pristojen, toženec ni prerekal), zaradi česar do prevzema del ni prišlo, toženec tožniku pa tudi ni izstavil garancije, kar pa bi moral, v kolikor bi bila zadeva pripeljana do konca, je toženec dolžan prejeto plačilo za izvedbo projekta vrniti. Glede izvedbe del je dejstvo, da A. d.o.o. kot izvajalec pogodbeno dogovorjenih del eventualnih nadaljnjih napak ni bila več pripravljena odpravljati, zato je po mnenju sodišča odločitev tožnika, da poišče drugo rešitev, razumljiva, tako da v predmetni zadevi ni šlo za primer, da izpolnitev le v neznatnem delu ne bi bila izvršena. Toženec niti ne prereka tožnikovih trditev, da predmeta pogodbe nikdar ni uporabljal v dogovorjeni funkcionalnosti in da je tožencu vedno na voljo vse, kar je tožnik iz predmeta posla od nje prejel, zato so izpolnjeni vsi pogoji po prej navedenem 111. členu OZ za vrnitev vtoževanega zneska.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je bila družba A. d.o.o. podizvajalec, tako da ne drži, da bi bilo o končanju sodelovanja med pravdnima strankama doseženo soglasje s pristojnimi na sestanku 10. 11. 2011. Pristojni za sprejetje takšne odločitve (končanje sodelovanja), namreč ne morejo biti tisti, ki so zaposleni pri podizvajalcu. To je potrdila tudi priča M.G., zakoniti zastopnik toženke, ki je bil kot vodja nadzora in kot vodja projekta določen v pogodbi z dne 5. 2. 2006. V primeru, da bi prišlo do sprememb odgovorne osebe, bi o tem morala v skladu s pogodbo obstajati pisna dokumentacija, kar se ni zgodilo. Toženec je stranke vključno s tožnikom obvestil o prodaji celotnega projekta podizvajalcu A. d.o.o., vendar je toženec pri tem zagotovil nemoteno kontinuiteto delovanja in je formalno razmerje med strankama ostalo nespremenjeno. A. d.o.o. je poslovno gledano prevzela stranke toženca, glede obveznosti in pravic pa je v poslovno razmerje vstopila šele s podpisom novih pogodb. Stare pogodbe je le dokončala, ni pa prišlo do predaje pravic in obveznosti po že sklenjenih pogodbah. Ne držijo ugotovitve sodišča, da je med strankama prišlo do sporazuma o predčasni prekinitvi pogodbe, ker naj bi na strani toženca tak dogovor sklenil J.K., zgolj uslužbenec podizvajalca (družbe A. d.o.o.). Neutemeljena je tudi navedba sodišča, češ da toženec tega ni prerekal, saj takšne trditve (glede pristojnosti J.K. za prekinitev sodelovanja) tožnik ni podal, zato toženec tega niti ni mogel prerekati. Če je tožnik pogodbo sklenil s tožencem, jo je bilo možno prekiniti le s tožencem, ne pa s podizvajalcem. Zaključki sodišča glede zaposlenih pri podizvajalcu A. d.o.o. so napačni, saj pri podizvajalcu zaposlene osebe niso bile pristojne skleniti dogovor o odstopu od pogodbe. Zaposleni pri obeh podizvajalcih so bili dolžni skrbeti za operativno komuniciranje, razmerje do izvajalca pa so imeli po pogodbi z dne 3. 2. 2006 urejeno z notranjimi akti, to razmerje pa je neodvisno od razmerja med pravdnima strankama. Zato je toženec tudi zatrjeval in dokazoval, da do soglasja za odstop od pogodbe ni prišlo, saj tožnik tega soglasja ni dosegel s pooblaščeno osebo toženca. Kontradiktorni z izvedenimi dokazi so razlogi sodišča, da so bili predstavniki podizvajalca hkrati pooblaščene osebe izvajalca. Zakaj se je tožnik s podizvajalcem pogovarjal glede prekinitve sodelovanja pravdnih strank, tožencu ni razumljivo. Prav tako kontradiktorni so razlogi glede tega, da projekt ni bil izveden do te stopnje, da bi ga bilo mogoče uporabljati v skladu s ponudbo. Glede delovanja programa po odpravljenih napakah je priča Ž.S. povedal, da ni bilo testirano, ali program deluje ali ne, odločitev tožnika za odstop od pogodbe pa je temeljil predvsem na dejstvu, da naj bi bilo vzdrževanje zelo drago, glede česar pa niso imeli konkretnega podatka. Iz izpovedb prič izhaja, da je sistem kot celota deloval. Pomembno je tudi, da podizvajalec ni mogel dati garancije za delovanje sistema, zato je izpovedba priče K. logična. Opozarja še na določbo tretjega odstavka 3. člena med strankama sklenjene pogodbe glede podaje pripomb, sicer se dokumenti štejejo za potrjene, v posledici česar je mogoče sistem šteti za sprejet glede na to, da ga tožnik neupravičeno ni želel preizkusiti in je odstopil od pogodbe brez soglasja toženca. Ker je tožnik odstopil od pogodbe pred prevzemom in o odstopu toženca ni obvestil, je tudi logično, da toženec ni mogel izdati garancije. Dogovora med tožencem in tožnikom o prekinitvi projekta ni bilo, zaradi česar so temu nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje napačne. Ne drži pa niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da podizvajalec eventualnih nadaljnjih napak ni (bil) več pripravljen odpravljati; podizvajalec je namreč vse svoje obveznosti opravil tako, kot je treba.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožencu pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. V odgovoru meni, da je sodišče prve stopnje pravilno in temeljito ugotovilo dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, prav tako pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Navaja, da je povsem neresnična in neutemeljena ter prepozna trditev toženca, na kateri bazira celotna pritožba, o neupravičenosti J. K. sporazumeti se s predstavniki tožnika o prekinitvi pogodbe in poslovnega sodelovanja. Prav tako neutemeljena in zgolj navržena je navedba, da je toženec ugovarjal obstoju soglasja za razvezo pogodbe s tožnikom. Toženec namreč navedenega, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni nikoli tekom pravdnega postopka zatrjeval. S takimi navedbami je zato prepozen, saj niso podani razlogi, zaradi katerih jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v okviru postopka pred sodiščem prve stopnje. Posledično so vse navedbe toženca glede položaja družbe A. d.o.o. in njenih predstavnikov v odnosu do pogodbenega razmerja med pravdnima strankama prepozne, pa tudi irelevantne. Opozarja, da se je na sestanku 10. 11. 2011 z J. K. dogovoril, da je s sodelovanjem med strankami nesmiselno nadaljevati, saj modula, ki naj bi bil implementiran pri tožniku, družba A. d.o.o. v Sloveniji ni prodajala in ga ni imela namen prodajati, zaradi česar bi bilo vzdrževanje oteženo. Hkrati tožnik ni bil več zmožen tolerirati zamud pri implementaciji modula. Podlago za odločitev glede sporazumne prekinitve dokazuje elektronska korespondenca med tožnikom in družbo A. d.o.o., da slednja ne more tožniku zagotoviti odpravljanja nadaljnjih napak programa. Iz elektronske korespondence jasno izhaja kontinuirana nezmožnost zagotoviti delovanje programa, ki bi tožniku omogočil učinkovito poslovanje oziroma nezmožnost delovanja programa skladno s pogodbo toženca, kot tudi nezmožnost nadaljnjega zagotavljanja odprave napak. To pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve sodbe, kar pomeni da so posledično pogoji za razvezo pogodbe izpolnjeni in je pravilna uporaba 111. člena OZ kot podlaga odločitve. K navedenemu dodaja, da je o vsebini pogovora tožnika s K. in o dogovoru glede prekinitve poslovnega sodelovanja obvestil toženca z dopisom z dne 29. 2. 2012, ki ga je toženec prejel, bil obveščen o sporazumu glede prenehanja poslovanja, tega pa nikoli ni zanikal. Opozarja še, da je v točki 6. tožbenih trditev izrecno navedel, da je s predstavnikom družbe A. d.o.o., J. K. sklenil navedeni sporazum, čemur toženec nikoli niti v kakšni vlogi niti v okviru navedb na naroku ni ugovarjal. Sam direktor toženca je izpovedal, da je družbi A. d.o.o. prodal posel, zato toženec česa drugega ne more niti zatrjevati. Opozarja tudi, da je sodišče pravilno ugotovilo položaj priče K. in so temu nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. V nadaljevanju obširno opozarja še, da program, ki je bil predmet pogodbene obveznosti, ni funkcioniral in da tudi delno sodelovanje za tožnika ni bilo poslovno smiselno, pri čemer ne drži, da bi priče potrdile delovanje sistema kot celote, nasprotno. Prav tako iz izpovedb prič sledi, da program ne šteje za implementiranega, če funkcionalnosti programa (za katere so priče izpovedale, da zaradi napak niso delovale) ne delujejo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na pogodbeno določilo tretjega odstavka 3. člena pogodbe med strankama, saj se toženec na navedeno tekom postopka ni skliceval. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo kakšne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), niti zatrjevane niti uradoma upoštevne (iz drugega odstavka 339. člena ZPP, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP). Pri tem se glede odločilnih dejstev pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Glede dejstva, da je med pogodbenima in pravdnima strankama prišlo do sporazuma o predčasni prekinitvi pogodbe, ni mogoče mimo dejstva, da je tožnik že v tožbi (točka II navedb) navedel, da predlaga zaslišanje priče J.K., predstavnika toženca, ki bo potrdil neizvedbo del s strani toženca in končni dogovor o ustavitvi projekta namestitve modula MPS maloprodaja (z dodatkom, da je pričo J.K. vabiti na naslov A. d.o.o., Ljubljana ...), česar toženec nikoli v postopku pred sodiščem prve stopnje ni negiral, v posledici česar je v skladu z 214. členom ZPP to dejstvo šteti za priznano in ga toženec z uspehom ne more več s pritožbo uveljavljati (ga sedaj negirati), upoštevajoč da priznanih dejstev niti ni potrebno dokazovati.(1) Sodišče prve stopnje prav tako dokazno podprto ugotavlja nefunkcioniranje programa kot tudi, da družba A. d.o.o. kot izvajalec del eventualnih nadaljnjih napak ni bila več pripravljena odpravljati. Toženec tudi ni, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, prerekal navedb tožnika, da predmeta pogodbe ni nikdar uporabljal v dogovorjeni funkcionalnosti, iz česar jasno izhaja, da toženec svojih obveznosti po pogodbi ni izpolnil v celoti in ima vso potrebno dokazno oporo zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za primer, da izpolnitev le v neznatnem delu ne bi bila izvršena, sploh upoštevajoč dogovorjeno funkcionalnost in nepripravljenost izvajalca odpravljati nadaljnje napake. Prekinitev (razveza, razdrtje) pogodbe ima tako za posledico kondikcijski zahtevek, t. j. zahtevek za vrnitev prejetega v skladu z določbami 111. člena OZ, tako da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

7. Ker s pritožbo ni uspel, toženec v skladu z določbami prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, je pa do tega na podlagi istih zakonskih določb upravičen tožnik za obrazložen odgovor na pritožbo. V skladu z v določeni zahtevi opredeljeno navedenimi pravdnimi stroški (obveznost iz prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP) ter Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), je pritožbeno sodišče tožniku priznalo 427,20 EUR nagrade za sestavo pritožbe (tar. št. 1210 ZOdvT) in 20,00 EUR za izdatke (po tar. št. 6002 ZOdvT), ali skupaj 447,00 EUR, medtem ko zahteva za povrnitev „vsakokratnega DDV na stroške“ kriterijev (zahtev) iz prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP ne izpolnjuje.

(1) Po prvem odstavku 214. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, po drugem odstavku cit. člena ZPP pa se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.