Jedro

Tožnik spregleda, da bi moral dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, s potrebno stopnjo zanesljivosti (prepričljivosti) dokazati on sam, kajti temu nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje imajo vso potrebno dokazno oporo v izvedenih dokazih, in to tako listinskih dokazih kot tudi izpovedbah prič.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je le–ta od toženca zahteval, da mu plača 7.868,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2008 dalje do plačila, zaradi česar je tožniku naložilo, da mora tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 899,82 EUR v roku 15 dni. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnik ni dokazal, da bi si toženec pri izpolnitvi tožnikovega naročila (pooblastila) za prodajo solastninskega deleža do ½ kmetije v X. po sklenjeni kupoprodajni pogodbi 13. 3. 2008 neupravičeno pridržal (zadržal) tožniku pripadajoči del kupnine. Nasprotno, toženec je dokazal, da je dejanska cena nakupa (oziroma višina kupnine) znašala 29.000,00 EUR, čeprav je v pogodbi navedena cena 33.383,00 EUR (razlika 4.400,00 EUR je bila namreč (dokazno podprto) vrnjena kupcu T.), znesek 6.000,00 EUR (od katerega znaša tožnikov delež 3.000,00 EUR) je bil izplačan Z. kot dogovorjena nagrada za pomoč pok. tožnikovemu očetu, toženčeva nagrada za storitve pri urejanju dedovanja, prodaje, poplačila dolgov in ostalih storitev za tožnika in tožnikovega brata, toženčevega očeta (kot solastnika vsakega do ½) je bila dogovorjena v višini 3.000,00 EUR (od česar za tožnika 1.500,00 EUR), razlika pa predstavlja obračunane stroške, pri čemer se je tožnik s takim obračunom strinjal, kar je razvidno tako iz obračuna stroškov toženca (priloga B8), s katerim je tožnik soglašal in ga podpisal, pa tudi iz potrdila nepremičninskega posrednika B., storitve, F. T., s.p., (priloga A4) z dne 22. 4. 2008 o prejemu zneska 7.000,00 EUR s pripisom, da je s tem plačilom tožnik kot prodajalec prejel svoj delež kupnine z odračunanimi vsemi stroški in nima nobenega zahtevka do drugega prodajalca.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), to je zaradi bistvene kršitve postopkovnih določb, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava, kot tudi glede stroškovne odmere s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi. Navaja, da je toženec imel pooblastilo za prodajo nepremičnin za ceno 33.383,00 EUR, pooblastila za znižanje cene pa toženec s strani tožnika ni imel. Poudarja, da z znižanjem kupnine ni bil seznanjen in tudi ni dal soglasja za prodajo za nižjo ceno od cene, kot je bila navedena na prodajni pogodbi. Tožnik navedenega ni potrdil ob svojem zaslišanju, kot to zmotno v obrazložitvi sodbe navaja sodišče. Neutemeljeno je toženec tudi izplačal Z. znesek 3.000,00 EUR. Res je navedeni pomagal pok. očetu tožnika, vendar je bil na drugi strani za svojo pomoč že s strani pok. očeta v celoti poplačan s pridelki, ki jih je pridelal na kmetiji. Sicer pa se je v zvezi s tem toženec sam zapletel, saj je najprej navajal, da naj bi navedeno izplačilo predstavljalo plačilo za pomoč in postrežbo, nato pa vračilo prejete kupnine, pri čemer navedeno utemeljuje tudi sodišče v razlogih sodbe, ker da naj bi bil toženec zgolj previden v navedbah. Ne drži, da bi Z. kadarkoli postavil kakšen zahtevek za poplačilo kakšnega zneska. Pri tem sta očitno sodelovala le toženec in njegov oče, v zapuščinskem postopku po pok. tožnikovem očetu pa ni bilo priglašenih nobenih terjatev, tudi ne terjatev Z. Če je toženec Z. priznal kakršnokoli terjatev, za takšno postopanje ni imel soglasja tožnika. Glede zneska, ki si ga je toženec zadržal za plačilo svojih uslug, tožnik poudarja, da ta znesek presega vse razumne okvire in mu ga sodišče tudi v primeru, če bi bile zatrjevane storitve dejansko opravljene, ne bi smelo priznati oziroma vtoževanega zneska ne zavrniti. Sicer pa je dejstvo, da plačilo za opravljene storitve med strankami ni bilo dogovorjeno, zlasti ne v taki višini, kot si ga je ob prejemu kupnine zadržal toženec. Poudarja še, da je prodajo operativno izpeljala B. s.p., za kar si je tudi zaračunala stroške za opravljeno storitev. Ti stroški, ki so za razliko od stroškov toženca izkazani v listinski dokumentaciji, ne presegajo niti 1/3 stroškov, ki si jih je zaračunal toženec. Vsi stroški, nastali s predmetno pogodbo, so razvidni iz obračuna z dne 21. 4. 2008, z drugimi stroški pa tožnik ni bil seznanjen. Sodišče pa je tudi spregledalo trditve toženca, da naj bi bil njegov znesek, dobljen iz prodaje, tako velik tudi iz razloga, ker naj bi tožniku večkrat posodil denar, toženec pa svojih trditev o posojanju denarja ni izkazal, niti tega ni navajal ob svojem zaslišanju. Glede navedenega je obrazložitev in utemeljitev sodišča protispisna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega pri odločanju ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb (uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz drugega odstavka 339. člena ZPP so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP). Glede odločilnih dejstev se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v obravnavani zadevi sklicuje na razloge (o odločilnih dejstvih) v izpodbijani sodbi, ki jih pritožba prav v ničemer ne omaja. Možno je, da držijo pritožbene trditve, da toženec ni imel pooblastila za prodajo nepremičnin pod ceno 33.383,00 EUR (za znižanje cene na 29.000,00 EUR), da je toženec neutemeljeno izplačal Z. znesek 3.000,00 EUR ter da toženec za tako postopanje ni imel soglasja tožnika, da ni bila dogovorjena nagrada za plačilo opravljenih storitev toženca v višini 1.500,00 EUR ter da si je toženec neutemeljeno obračunal še druge stroške, a tožnik pri tem spregleda, da bi navedena dejstva moral s potrebno stopnjo zanesljivosti (prepričljivosti) moral dokazati on sam, kajti temu nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje imajo vso potrebno dokazno oporo v izvedenih dokazih, in to tako listinskih dokazih kot tudi izpovedbah prič T., M. in Z. ter še posebej izpovedbi toženca, zaslišanega kot stranke. Dokazna podpora glede pritožbenim trditvam nasprotnih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja iz predvsem blagajniškega izdatka firme B., F.T. s.p., z dne 22. 4. 2008, podpisanega s strani samega tožnika, ko le-ta potrjuje, da je s tem plačilom (7.000,00 EUR, poleg že prej 13. 3. 2008 prejetih 1.000,00 EUR) tožnik kot prodajalec prejel svoj delež kupnine z obračunom vseh stroškov in nima nobenih zahtev do drugega prodajalca, z dopisom firme B. F. T. s.p., iz ... z dne 21. 1. 2013 (obe navedeni listini je priložil sam tožnik), pa tudi toženčevim obračunom stroškov (listina B8) z izrecno navedbo, da se tožnik z obračunom strinja, tožnik pa je tak obračun (z navedeno izrecno navedbo) tudi podpisal. Zgolj navržene pritožbene trditve tožnika zato v ničemer ne omajajo zaključka sodišča prve stopnje, da bi si toženec pri izpolnitvi tožnikovega naročila za prodajo njegovega solastninskega deleža do ½ kmetije k. o. X neupravičeno zadržal tožniku pripadajoč del kupnine, kar je bil razlog za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka.

5. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

6. Ker s pritožbo ni uspel, tožnik v skladu z določbami prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je obsežena v izreku o zavrnitvi tožnikove pritožbe.