Jedro

Procesni zakon ne dopušča nobenih izjem od teka roka za vložitev pritožbe zoper sodbo, čeprav pride do zamude roka zaradi nepoznavanja zakonskih določb, ne glede na to, če pritožnik ni pravni strokovnjak.

Izrek

Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Domžalah na podlagi 389. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pritožbo obsojenega A. A., ki jo je vložil zoper sodbo II Kr 6300/2013-65 z dne 3. 11. 2015, zavrglo kot prepozno.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojeni, pri čemer ni izrecno navedel niti razlogov za izpodbijanje sklepa niti pritožbenih predlogov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenec v pritožbi izpostavlja svojo nevednost v smislu nepoznavanja pravnih postopkov (odvetnika pa si ne more privoščiti), zaradi česar tudi ni vedel, da bi moral pritožbo zoper sodbo o preklicu pogojne obsodbe oddati s priporočeno in ne z navadno poštno pošiljko, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo nekaj dni po izteku 15-dnevnega pritožbenega roka, torej prepozno.

5. Pri roku za vložitev pritožbe zoper sodbo gre za zakonski rok prekluzivne narave, kar pomeni, da stranka s potekom tega roka izgubi pravico opraviti zamujeno procesno dejanje. ZKP v prvem odstavku 87. člena določa, da se roki, ki so določeni v tem zakonu, ne smejo podaljšati, razen če zakon to izrecno dovoljuje. Gre za izjeme, ki v dani procesni situaciji ne pridejo v poštev. Če je izjava stranke (v pritožbi) vezana na rok, velja za pravočasno, če se tistemu, ki jo je upravičen sprejeti (prvostopenjskemu sodišču), izroči še pred potekom roka (drugi odstavek 87. člena ZKP). Izjema, ki jo ureja tretji odstavek navedenega člena, tj. da kot dan oddaje na pošto velja za dan izročitve vloge tistemu, kateremu je poslana, se nanaša zgolj na priporočene poštne pošiljke in ne na navadne, kar zakon jasno določa. Ker gre za izjemo od ureditve zakonskih rokov, je niti ni dopustno ekstenzivno razlagati, tudi če bi bilo to v obsojenčevo korist. Zakon ne dopušča nobenih izjem od teka rokov v primeru, ko gre za nepoznavanje zakonskih določb, ne glede na to, če obsojenec ni pravni strokovnjak. Nevednost, ki jo v zvezi s pošiljanjem vlog sodišču ureja peti odstavek 87. člena ZKP, se nanaša le na situacijo, ko je vloga poslana nepristojnemu sodišču, vendar še pred pretekom roka, za kar pa v konkretni zadevi ne gre. Tudi odločanje o morebitnem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (89. člen ZKP) je vezano na predpostavko, da je do zamude roka prišlo iz „opravičenih razlogov“. Nepoznavanja prava pa ni mogoče obravnavati kot tak tehten razlog. Za razumevanje (tudi za laika) jasnih zakonskih določil navsezadnje niti ni potrebna pomoč odvetnika.

6. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe kot prepozne v izpodbijanem sklepu pravilna, obsojenec pa ni navedel nobenih razlogov, s katerimi bi zakonito odločitev omajal, je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7. Na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obsojenčevo odplačevanje dolga oškodovani družbi, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj so za preizkus pravilnosti in zakonitosti procesnega zavrženja pritožbe brezpredmetne.

8. Ker je obsojenec v pritožbi sam navedel, da tudi po 18 ur dnevno opravlja priložnostna dela, s čimer je v zadnjem obdobju zaslužil 5.000,00 EUR, je pritožbeno sodišče odločilo, da je zaradi neuspeha v pritožbenem postopku dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek tega postopka. Taksa je odmerjena na podlagi tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah.