Jedro

Proti pravnemu predniku tožene stranke nikoli ni bila izdana pravnomočna sodba, s katero bi mu bilo odpovedano najemno razmerje in naložena izpraznitev poslovnih prostorov. Sodba opr. št. VIII Pg 84/92, s katero je Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani, nalog za izpraznitev poslovnih prostorov v celoti ohranilo v veljavi, učinkuje namreč samo v razmerju do tožene stranke v postopku, to je Ž. d.o.o., ki pa je, kot je razvidno iz podatkov sodnega registra, neobstoječ pravni subjekt. Ker je imela tožena stranka poslovni prostor v spornem obdobju še vedno v najemu, so denacionalizacijski upravičenci oziroma njegovi dediči po vrnitvi denacionaliziranega premoženja stopili na mesto najemodajalca, kar velja tudi glede višine (neprofitne) najemnine. Ker so to denacionalizacijski upravičenec oziroma njegovi dediči nesporno prejeli, saj jim jo je prenakazovala občina, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je s sklepom izreklo za stvarno pristojno v pravdni zadevi, nato pa je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 12.000 EUR z zamudnimi obrestmi, kot se obrestujejo od devizne hranilne vloge na vpogled za valuto DEM pri LB, d.d. od 27.6.1994 do plačila, vse preračunano v tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in povračilo pravdnih stroškov. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 255.000,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.9.2003 do plačila.

Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je obrazložitev sodbe nerazumljiva in v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Bistveno namreč je, da najemna pogodba, ki jo je sklenila tožena stranka s komunalno stanovanjskim podjetjem, v spornem obdobju ni več veljala.

Najemno pogodbo je odpovedal že bivši najemodajalec. V zvezi s tem je sodišče izdalo sodbo VIII Pg 84/92, s katero je nalog za izpraznitev poslovnega prostora opr. št. N 42/91 v celoti ohranilo v veljavi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne

19.10.1993, opr. št. Cpg 585/93, iz katerega izhaja, da je sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, z dne 27.1.1993, opr. št. VIII Pg 84/92, postala le formalno, ne pa tudi materialnopravno pravnomočna.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet spora je odpoved najemne pogodbe za poslovne prostore, ki so bili vrnjeni denacionalizacijskemu upravičencu. Po določilu 1. odst. 24. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS/I, št. 27/91, Uradni list RS, št. 54/02, ZDEN) vrnitev denacionaliziranih stvari praviloma ne vpliva na obstoječa odplačna najemna, zakupna in njim podobna razmerja. Le, če so bila ta razmerja dogovorjena za dobo več kot deset let, lahko trajajo največ deset let od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (2. odst. 24. člena ZDEN). V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je bilo najemno razmerje za poslovne prostore med toženo stranko kot najemojemalcem in občino kot najemodajalcem 5.4.1990 sklenjeno za nedoločen čas; da je upravičenec dobil vrnjene poslovne prostore z odločbo o denacionalizaciji z dne

4.3.1993 in da najemno razmerje med toženo stranko in najemodajalcem občino pred vrnitvijo poslovnega prostora denacionalizacijskemu upravičencu ni prenehalo.

Zadnja ugotovitev izhaja iz pravno korektnega pojmovanja instituta formalne in materialne pravnomočnosti ter subjektivnih meja pravnomočnosti, zato pritožbeni očitek v tej smeri ni utemeljen.

Svoje stališče je sodišče prve stopnje argumentiralo in ga oprlo na splošno sprejeta spoznanja pravne znanosti, zato ni mogoče trditi, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami (14. točka 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče, da bi se izognilo nepotrebnemu ponavljanju, kot bistveno poudarja, da proti pravnemu predniku tožene stranke, to je proti podjetju Ž. nikoli ni bila izdana pravnomočna sodba, s katero bi mu bilo odpovedano najemno razmerje in naložena izpraznitev poslovnih prostorov. Sodba opr. št. VIII Pg 84/92, s katero je Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani, nalog za izpraznitev poslovnih prostorov v celoti ohranilo v veljavi, učinkuje namreč samo v razmerju do tožene stranke v postopku, to je Ž. d.o.o., ki pa je, kot je razvidno iz podatkov sodnega registra in kot je pojasnilo že Višje sodišče v Ljubljani v svojem sklepu z dne 19.10.1993, opr. št. Cpg 585/93, neobstoječ pravni subjekt. Ker je imela tožena stranka poslovni prostor v spornem obdobju še vedno v najemu, so denacionalizacijski upravičenci oziroma njegovi dediči po vrnitvi denacionaliziranega premoženja stopili na mesto najemodajalca, kar velja tudi glede višine (neprofitne) najemnine.

Ker so to denacionalizacijski upravičenec oziroma njegovi dediči nesporno prejeli, saj jim jo je prenakazovala občina, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Potem ko je opravilo še preizkus v okviru 2. odst. 350. člena ZPP glede tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih tožeča stranka ni posebej uveljavljala in ugotovilo, da niso podane, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker odgovor na pritožbo, glede na njegovo vsebino, ni bil potreben (1. odst. 155. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena ZPP).