Jedro

Opis dejanja kot preteklega dogodka, ki je predmet preiskave, mora biti konkreten in jasen, saj je le tako obdolžencu oziroma osumljencu omogočena učinkovita obramba. Pri tem mora biti pomagačevo ravnanje konkretizirano do te mere, da je mogoče ugotoviti, ali to ravnanje dejansko predstavlja podporo ali olajšanje h kaznivemu dejanju glavnega storilca, in ker je pri pomoči naklep "dvojen," mora ta zajeti tako samo ravnanje pomoči kot tudi dejanje glavnega storilca.

Izrek

Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v ... je s sklepom I Ks 2027/2023 z dne 4. 9. 2024, po podanem nestrinjanju preiskovalne sodnice, zavrnilo zahtevo za preiskavo oškodovanca kot tožilca A. A. z dne 6. 1. 2023, dopolnjene dne 7. 4. 2023, s katero osumljenemu B. B. očita storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), osumljenim C. C., Č. Č. in D. D. pa vsakemu storitev kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Po prvem, drugem in tretjem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke osumljencev ter nagrado in potrebne izdatke zagovornikov, ki so nastali, odkar je prevzel kazenski pregon od državnega tožilca, do tedaj nastali stroški pa obremenjujejo proračun.

2.Zoper sklep se je po svojem pooblaščencu pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se opravi preiskava zoper osumljene B. B., D. D., C. C. in Č. Č., podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pooblaščenec oškodovanca kot tožilca uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je vsebinska obrazložitev izpodbijanega sklepa izrazito lapidarna oziroma "prazna" in je vsebinsko ni mogoče preizkusiti. Pri tem pooblaščenec z ničemer ne obrazloži, v čem vidi pomanjkanje oziroma neustreznost razlogov o odločilnih dejstvih. Zgolj to, da je obrazložitev sklepa kratka in jedrnata še ne pomeni, da razlogov izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 4 do 6 razlogov izpodbijanega sklepa s konkretnimi, jasnimi in tehtnimi razlogi jedrnato pojasnilo, zakaj ocenjuje, da v konkretnem primeru ne obstoji utemeljen sum, da bi osumljenci storili očitana jim kazniva dejanja, zato pooblaščenec s svojimi posplošenimi navedbami ne more uspeti.

5.Pooblaščenec v nadaljevanju pritožbene obrazložitve prihaja celo sam sebi v nasprotje, ko navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna in da je zunajobravnavni senat v konkretnem primeru prekoračil svoje pristojnosti v fazi odločanja o uvedbi preiskave, ker je v fazo ocene utemeljenosti suma vnesel merila prepričanja onkraj utemeljenega suma kot dokaznega standarda in se je tako postavil v vlogo razsodnika, ki odloča o kvaliteti doslej ponujenih dokazov. Pooblaščenec nima prav. Obstoj utemeljenega suma je po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP eden od pogojev za začetek preiskave. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril in ne dokaznih standardov, zato jih s posameznimi odločitvami ustvarja ustavna in sodna praksa. Toda utemeljen sum lahko izvira le iz retrospektivnega prognostičnega sklepanja, ki vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je obdolženec oziroma osumljenec storil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil. Takšna verjetnost se presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti posameznih dejstev. Pri presoji utemeljenega suma tako preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat upoštevata vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

6.V tej fazi postopka je za odločitev ključno, ali doslej zbrani dokazi v predkazenskem postopku, ki jih je predložil oškodovanec kot tožilec, dajejo dovolj podlage za sklepanje o obstoju utemeljenega suma v smeri storitve kaznivih dejanj, kot se očitajo osumljencem. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča spisovno gradivo v obravnavani zadevi ne ponuja zadostne podlage za utemeljen sum, da bi osumljenci storili očitana jim kazniva dejanja.

7.Pooblaščenec je že v zahtevi za preiskavo utemeljen sum gradil na okoliščini, da je bila družba A. d.o.o. ločitveni upnik z najboljšim vrstnim redom na 2.150.000,00 EUR vredni premoženjski celoti družbe B., zoper katero je tekel stečajni postopek, pri čemer je osumljeni B. B. kot direktor družbe C. d.o.o. - v stečaju (ki je bila imetnica poslovnih deležev v družbi A. d.o.o.) vedel, da bo družba A. d.o.o. v stečajnem postopku zoper družbo B. prevzela premoženjsko celoto te družbe in bo zato ta premoženjska celota postala premoženje družbe A. d.o.o., vsled česar je osumljeni B. B. prodal poslovne deleže družbe B. d.o.o. v družbi A. d.o.o. po nerealno nizki ceni. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje v točki 4 izpodbijanega sklepa svoje zaključke o neobstoju utemeljenega suma, da bi osumljeni B. B. s prodajo poslovnih deležev v družbi A. d.o.o. storil očitano mu kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, pravilno oprlo na dokumentacijo iz stečajnega postopka, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Celju vodil zoper družbo B. pod opr. št. St .../2016. Iz navedene dokumentacije namreč ne izhaja, da bi bil prenos premoženjske celote na družbo A. d.o.o. v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj gotov v smislu pravne ugotovitve pričakovane pravice. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja in jih kot pravilne povzema.

8.Pooblaščenec pri tem v pritožbeni obrazložitvi neutemeljeno polemizira, da pri tem ni šlo zgolj za pričakovano pravico, saj je bilo jasno, da bo oškodovanec kot tožilec pridobil premoženje v tej vrednosti, manjkal je zgolj akt unovčenja obstoječe zastavne pravice. Res je, da iz navedene stečajne dokumentacije izhaja, da je imela družba A. d.o.o. v stečajnem postopku priznano ločitveno pravico na premoženjski celoti družbe B., in to z najboljšim vrstnim redom, vendar zgolj to še na zadostuje za utemeljitev suma, da je bilo osumljenemu B. B. natančno znano, da je gotovo, da bo družba A. d.o.o. v zgoraj navedenem stečajnem postopku kot ločitveni upnik prevzela premoženjsko celoto omenjenega stečajnega dolžnika. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, iz sklepa Okrožnega sodišča v Celju St .../2016 z dne 23. 3. 2018 izhaja, da je sodišče v času, ko naj bi osumljeni B. B. storil zatrjevano kaznivo dejanje (januarja in septembra 2018), kljub nestrinjanju pooblaščenke ločitvenih upnikov družb B. d.o.o. in A. d.o.o. premoženjsko celoto stečajnega dolžnika sprva nameravalo prodati (priloga A15). Nadalje iz sklepa Okrožnega sodišča v Celju St .../2016 z dne 20. 12. 2018 (priloga A16) izhaja, da je sodišče potem, ko premoženjske celote stečajnega dolžnika ni bilo mogoče unovčiti, dne 12. 11. 2018 objavilo poziv za prevzem tega premoženja, pri čemer je soglasje za prevzem dala družba A. d.o.o., sklep o prenosu premoženja pa je bil izdan 20. 12. 2018. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tako do odločitve sodišča o prenosu premoženja in do samega prenosa premoženja na družbo A. d.o.o. prišlo šele po obdobju, ko naj bi osumljeni B.B. storil kaznivo dejanje z navidez odplačnim prenosom poslovnih deležev v družbi A. d.o.o. Navedeno tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izkazuje utemeljenega suma, ki je potreben za uvedbo preiskave. Da je po prodaji poslovnih deležev v družbi A. d.o.o. slednja prevzela navedeno premoženjsko celoto, pa samo zase ne more utemeljiti suma, da je osumljeni B. B. že ob sklenitvi pogodb o odplačnih prenosih poslovnih deležev družbe A. d.o.o. vedel, da bo slednja prevzela premoženjsko celoto v vrednosti 2.150.00,00 EUR in da se bo vrednost prodanih poslovnih deležev povečala, kot se mu to očita v zahtevi za preiskavo.

9.Pooblaščenec v zvezi z obstojem ločitvene pravice, ki jo je imela družba A. d.o.o. na premoženjski celoti stečajnega dolžnika, še dodatno navaja, da je bila ta premoženjska celota vredna 2.150.00,00 EUR in je bilo jasno, da bo družba A. d.o.o. tudi pridobila premoženje v takšni vrednosti, ker je manjkal le še akt unovčenja obstoječe ločitvene pravice bodisi v obliki prodaje bodisi v obliki prenosa premoženja. Pooblaščenec s takšnimi navedbami ne more prepričati v obstoj utemeljenega suma, da bi družba A. d.o.o. tudi v primeru uspešne prodaje premoženjske celote pridobila premoženje v takšni vrednosti. Iz mnenja in predloga pooblaščenke ločitvenih upnikov, s katerim je slednja nasprotovala prodaji premoženjske celote stečajnega dolžnika, izhaja, da je družba A. d.o.o. (prej Č. d.o.o.) v stečajnem postopku zoper družbo B. imela priznano zavarovano terjatev v višini 100.000,00 EUR (priloga A18). Zato takšna pritožbena zatrjevanja na ugotovitve sodišča prve stopnje z ničemer ne vplivajo.

10.Pooblaščenec se tudi ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede višine povzročene škode in pridobljene protipravne premoženjske koristi, saj meni, da je to v zadostni meri opredeljeno in izkazano v zahtevi za preiskavo. Pooblaščencu tudi v tem delu ni moč pritrditi, saj pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prvostopenjskim sodiščem, ki je v točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa tehtno pojasnilo, da je očitek o višini povzročene škode in pridobljene protipravne premoženjske koristi v zahtevi za preiskavo le splošno izkazan in nekonkretiziran. Pritožbeno sodišče glede na dokazno gradivo, povzeto v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, razlogom prvostopenjskega sodišča v celoti pritrjuje in jih kot pravilne povzema, pooblaščenec pa s posplošenim zatrjevanjem ne more prepričati v nasprotno.

11.Pooblaščenec neutemeljeno graja tudi zaključke sodišča prve stopnje o neobstoju utemeljenega suma glede kaznivih dejanj, ki se očitajo osumljencem C. C., Č. Č. in D. D.. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa zaključilo, da o njihovem zavestnem in voljnem odnosu do upnikov družbe C. d.o.o., katerih premoženje naj bi pomagali oškodovati, zahteva za preiskavo ne vsebuje nobenih navedb in dokazov, da bi jih bilo mogoče utemeljeno sumiti naklepne pomoči pri zatrjevanem kaznivem dejanju osumljenega B. B.. Po njegovem mnenju so namreč v izreku zahteve za preiskavo vsebovani vsi zakonski znaki, konkretno pa je subjektivni odnos pomagačev natančno pojasnjen na straneh 6 in 7 zahteve za preiskavo.

12.Pooblaščenec s takšnimi navedbami ne more uspeti, saj je že bilo obrazloženo, zakaj zbrano dokazno gradivo ne zadošča za utemeljitev suma, da bi glavni storilec, to je osumljeni B. B., storil očitano mu kaznivo dejanje, kar posledično, upoštevajoč akcesornost pomoči, pomeni, da tudi za preostale osumljence kot pomagače ni izkazan utemeljen sum, da naj bi izvršili očitana jim kazniva dejanja. Sicer pa se vsem trem osumljencem v izreku zahteve za preiskavo v bistvenem očita, da so s sklenitvijo pogodb o odplačnih prenosih poslovnih deležev v družbi A. d.o.o. osumljenemu B. B. pomagali izvršiti kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, bodisi ker so osumljeni B. B. omogočili prenos poslovnih deležev (osumljena D. D. in C. C.) ali mu dali na razpolago sredstva za izvršitev kaznivega dejanja (osumljena C. C. in Č. Č.). Pooblaščenec se je v obrazložitvi zahteve za preiskavo res skliceval na javno objavljene podatke stečajnega postopka zoper družbo B., vendar obrazložitev ne more nadomestiti tenorja zahteve za preiskavo. Opis dejanja je namreč najpomembnejša sestavina zahteve za preiskavo. Z njim se določi okvir, v katerem bo potekala preiskava. Opis dejanja kot preteklega dogodka, ki je predmet preiskave, mora biti konkreten in jasen, saj je le tako obdolžencu oziroma osumljencu omogočena učinkovita obramba. Pri tem mora biti pomagačevo ravnanje konkretizirano do te mere, da je mogoče ugotoviti, ali to ravnanje dejansko predstavlja podporo ali olajšanje h kaznivemu dejanju glavnega storilca, in ker je pri pomoči naklep "dvojen," mora ta zajeti tako samo ravnanje pomoči kot tudi dejanje glavnega storilca. Zahteva za preiskavo se sicer v opisu sklicuje na ravnanje osumljenega B. B. kot glavnega storilca, vendar pa ni v zadostni meri konkretizirano ravnanje pomoči, saj je navedba, da so mu osumljenci kot pomagači s podpisom pogodbe omogočili prenos poslovnih deležev oziroma dali na razpolago sredstva za izvršitev kaznivega dejanja, presplošna.

13.Po obrazloženem, in ker pritožbene navedbe tudi v ostalem ne morejo omajati pravilnosti zaključka prvostopenjskega sodišča, da ni podan utemeljen sum, da bi osumljenci storili očitana jim kazniva dejanja, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14.Kljub temu da pooblaščenec oškodovanca kot tožilca s pritožbo ni uspel, sodna taksa ni bila določena, ker po določbah ZKP in Zakonu o sodnih taksah ne gre za primer, za katerega je mogoče odmeriti sodno takso.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 240, 240/1, 240/2 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 167, 167/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.