Jedro

Obdolženi ni ravnal v silobranu, saj za to manjka osnovi element - protipraven napad nanj. Pri kaznivem dejanju kršitve nedotakljivosti stanovanja pa ni potrebe po ločevanju zasebnih prostorov od poslovnih v isti hiši, saj se to kaznivo dejanje stori tako v tujem stanovanju kot v drugih zaprtih prostorih, tudi poslovnih.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega K. D. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi K. D. je dolžan plačati 400,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi K. D. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. in I. odstavku 133. člena KZ, kaznivega dejanja grdega ravnanja po I. odstavku 146. člena KZ in kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odstavku 152. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba in okviru te za posamezna kazniva dejanja določene kazni štirih mesecev zapora, enega meseca zapora in dveh mesecev zapora, enotna kazen zapora pa mu je bila, po določilih KZ o steku, določena v višini šestih mesecev, s preizkusno dobo dveh let. Po določilih II. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oškodovanec D. Z. s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Odločeno je bilo še, da mora obdolženi, po določilih I. odstavka 95. člena ZKP, povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 248,27 EUR, plačati povprečnino odmerjeno na 300,00 EUR in povrniti potrebne izdatke oškodovancev in potrebne izdatke ter nagrado njihovega pooblaščenca.

Proti tej sodbi se je pritožila zagovornica obdolženega K. D., kot trdi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, podredno pa tudi zaradi odločbe sodišča prve stopnje o obdolžencu izrečeni kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec – svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v C. F. H. v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi. Na posredovano mnenje je odgovorila obdolženčeva zagovornica.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju s pritožnico senat sodišča druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v po izvedenem postopku pravilno in v popolnosti ugotovilo dejansko stanje glede vseh treh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, da pri tem ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ob razsoji pa tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je obdolženca spoznalo za krivega njih storitve. Povedanega ne morejo ovreči navedbe v vloženi pritožbi, podrobneje pojasnjene v odgovoru na mnenje višjega državnega tožilca.

Pritožnici je sicer v zvezi z obdolžencu prvoočitanima kaznivima dejanjema lahke telesne poškodbe in grdega ravnanja priznati, da ima prav, ko opozarja na to, da sta si oškodovanca, skupaj s pričo P. B. izbrala neprimeren čas za svoj obisk pri obdolženemu, zlasti ker je D. Z. od njega hotel dobiti denar kot plačilo za delo, ki ga je pri njem opravil. Da so se tam zglasili ponoči, je očitno res pripomogel zaužiti alkohol, česar oškodovanec Z. ne zanika, temu, da sta bila pod vplivom tega tudi preostala dva, pa ne nasprotuje izpoved priče P. B., saj se ta ni uspel natančno spomniti niti časa obiska. Kljub temu povedano, skupaj s tem, da so se k hiši pripeljali tako glasno, da so bili za domače zaznavni, samo po sebi ne pomeni, da so imeli namen napasti obdolženca, pri čemer se bi naj ta branil v smislu silobrana, kot trdi pritožnica. Napad nanj, tudi za tem, ko je vrata odprla obdolženčeva žena in se je na njih prikazal obdolženi oškodovanca in priča B. zanikajo ves čas postopka, da do njega res ni prišlo, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje pa potrjuje tudi drugi dokazi in dejstva, obrazloženi v izpodbijani sodbi, tudi zagovor obdolženega samega. Obdolženec je potrdil, da je vrata odprla žena, zaradi česar je pritrditi sodišču prve stopnje, da treh mladih moških ne bi uspela zaustaviti na verandi in bi ti odšli v stanovanje in tam poiskali obdolženca, če bi hoteli z njim res fizično obračunati. Pa ne le to, obdolženi sam pojasnjuje, da so takrat, ko se je pojavil na vratih on, bili ostali udeleženci dogodka na verandi, pri čemer je potrebno izpostaviti tisti del njegove trditve, ko je pojasnil, da so od njega hoteli imeti le denar. Res je, da v nadaljevanju trdi, da bi se naj takrat proti njemu zapokadil oškodovanec Z., kar pa ne potrjuje prav noben drug dokaz, tudi ne njegove morebitne poškodbe ali okoliščina, da bi katerikoli od prišlekov takrat imel kaj v rokah. Zgolj morebiten zamah z roko pri razgovoru o plačilu za opravljeno delo pa ni nekaj, kar bi bilo mogoče opredeliti kot napad oškodovanca na obdolženca takšen, kateri bi od njega terjal obrambo. Nasprotno, dejstvo, da je obdolženi prijel za hokejsko palico in z njo, kar prepričljivo pojasnjuje izvedenec sodnomedicinske stroke proti oškodovancema zamahnil večkrat, dokazuje povsem nekaj drugega in sicer to, da se je nadležnih in nepričakovanih nočnih gostov, kateri so od njega imeli zahtevo, hotel rešiti s tem, da jih je napadel on sam. Sodišče prve stopnje ima prav, da v ravnanju obdolženca ni zaznati ravnanja v smislu silobrana, kot je ta opredeljen v določilih člena 11 KZ. So pa iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi v njem podani vsi objektivni in tudi subjektivni znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. in I. odstavku 133. člena KZ in kaznivega dejanja grdega ravnanja po I. odstavku 146. člena KZ, katerih storitev mu je torej v celoti dokazana.

Obdolžencu je dokazana tudi storitev kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odstavku 152. člena KZ. To je moč trditi že na podlagi zagovora obdolženega, podanega na glavni obravnavi (list. št. 38 spisa), kateri je v celoti potrjen z izpovedbama prič M. in M. O. Iz zagovora obdolženca in izpovedi navedenih prič namreč zanesljivo izhaja, da je obdolženi prišel v hišo O. na T. c. ... z namenom, da od M. O. izve, kdaj mu bo poravnala dolg, katerega bi naj imela do njega. Napotil se je v poslovni prostore družbe M. T. S., V. & drugi d.n.o., kjer je od navedene na svoje vprašanje dobil odgovor, da denarja za plačilo nima. Obdolženec zato v teh prostorih ni imel več razloga vztrajati, saj mu je kot odraslemu človeku s primerno izobrazbo poznano, kakšno so pravna pota izterjave dolga. Kljub temu se, kar pove sam, od tam ni odstranil, čeprav je M. O. to od njega zahtevala. Še več, tej je sledil v kuhinjo, za tem pa po stopnicah gor v stanovanje. Tudi tam se zahtevi, da iz stanovanja odide, katerega je O. ponovila, ponovil pa tudi tja poklicani M. O., ni odstranil. Odšel je šele za tem, ko je moral M. O. ponovno na vožnjo. Vse navedeno pomeni, da je obdolženi dejansko vstopil v tuje stanovanje brez dovoljenja lastnika in se od tam, kot tudi poslovnih prostorov ni odstranil, čeprav sta O. to od njega zahtevala. V obdolženčevem ravnanju so tako podani vsi objektivni znaki očitanega mu kaznivega dejanja, pri čemer je potrebno poudariti, da ni res, da obdolženec ne bi vedel, da je iz poslovnih prostorov zašel tudi v stanovanjske prostore, kar izhaja že iz navedene njegove trditve o tem, da je po stopnicah odšel “gor v stanovanje”. Ne iz poslovnih prostorov, ne iz stanovanja pa se na poziv ni odstranil, pri čemer ločevanje teh prostorov, kot to meni pritožnica, ni potrebno. Obdolžencu očitano kaznivo dejanje se namreč lahko stori tako v tujem stanovanju, kot v drugih zaprtih prostorih, med katere po sodni praksi spadajo tudi poslovni. Ob že navedenem zagovoru obdolženca seveda ni dvoma tudi v nadaljnjo ugotovitev, da je kaznivo dejanje storil v krivdni obliki direktnega naklepa. Pri tem je v zvezi z navedbo pritožnice reči, da zgolj dejstvo, da je tja prišel iskat denar ne more dokazovati česa drugega, zlasti ne tega, da dejanje ni bilo storjeno v navedeni krivdni obliki.

O vsem povedanem je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo jasne, na izvedenih dokazih temelječe razloge, pri razsoji pa pravilno uporabilo tudi kazenski zakon, saj so v ravnanju obdolženega podani znaki očitanih mu kaznivih dejanj, pri čemer prvih dveh ni storil v silobranu, niti prekoračenemu silobranu.

V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbah o obdolžencu izrečenih kazenskih sankcijah. Ugotovilo je, da je izrečena mu pogojna obsodba primerna, primerno pa v njej določene tudi posamične ter enotna zagrožena kazen zapora ter preizkusna doba. Vse navedeno se sklada z okoliščinami, katere vplivajo na odločitev v tem delu, kar pomeni, da sodbe sodišča prve stopnje ni potrebno spreminjati v korist obdolženca tudi v tem delu.

Zaradi povedanega pritožbi obdolženčeve zagovornice ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženi s pritožbo, vloženo po zagovornici, ni uspel, zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka, kot tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženca, kakor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.