Jedro

Pred odreditvijo pripora namesto hišnega pripora po 4. odstavku 199.a člena ZKP ni treba opraviti kontradiktornega pripornega naroka, mora pa imeti obdolženec možnost, da se izjasni o okoliščinah, s katerimi je v predlogu za odreditev pripora v povezavi s kršitvijo hišnega pripora utemeljena trditev, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega E.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom senata Okrožnega sodišča v Kopru je bil zoper obdolženega E.Č. odpravljen hišni pripor in bil iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odrejen pripor. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik je dne 19.12.2005 vložil zoper navedena sklepa zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev določb 204.a člena ZKP, 2. odstavka 205. člena ZKP ter 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). V zahtevi je uveljavil, da bi sodišče moralo ne glede na odreditev pripora iz razloga po 4. odstavku 199.a člena ZKP ob analogni uporabi določil 204.a člena ZKP izvesti kontradiktoren priporni narok, glede na določbo 2. odstavka 205. člena ZKP pa bi moralo vročiti predlog predsednice senata za odreditev pripora obdolžencu. Zagovornik se pri tem sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 24/2000, na odločbo Ustavnega sodišča (U-I-18/93) ter na mnenje pravne teorije. Prav tako meni, da bi se ob zaslišanju obdolženca moral ponovno preveriti razlog za odreditev pripora iz 20. člena Ustave, kajti zgolj navedba, da je pripor neogibno potreben, je nezadostna. Gre tudi za nasprotje, ker je po mnenju zagovornika odrejen pripor zaradi kršenja hišnega pripora, na koncu obrazložitve pa je senat navedel, da je odreditev pripora neogibno potrebna za zagotovitev varnosti ljudi. Meni tudi, da je pomanjkljiva obrazložitev pripornih razlogov, kar predstavlja kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik je predlagal, da Vrhovno sodišče oba sklepa razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo dne 10.1.2006 menil, da gre ob smiselni uporabi določb o priporu (6. odstavek 199.a člena ZKP) za izvajanje in ne za odreditev enega izmed ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti. Sodišče je ravnalo zgolj po zakonu (4. odstavek 199.a člena ZKP), ko je zoper obdolženca odredilo pripor.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obdolženčev zagovornik je že v pritožbi zoper izpodbijani sklep senata Okrožnega sodišča v Kopru uveljavljal, da bi sodišče moralo pred odreditvijo pripora opraviti kontradiktoren priporni narok. V obravnavani zadevi je bil pripor po 4. odstavku 199.a člena odrejen na predlog predsednice senata. Drugostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo obdolžencu omogočiti, da se izjasni o kršitvah hišnega pripora, kar je bilo sicer tudi razlog za odreditev pripora. Možnost odreditve pripora po 4. odstavku 199.a člena ZKP, ko gre za kršitev pri odrejenem hišnem priporu, ne pomeni hkrati zahteve, da se opravi kontradiktorni priporni narok. V takšnem primeru bi bilo potrebno obdolžencu omogočiti le izjasnitev o okoliščinah, s katerimi predlog, v povezavi s kršitvijo hišnega pripora, utemeljuje trditev, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi.

Višje sodišče je omenjeno kršitev pravice do obrambe ocenilo kot takšno, da ne vpliva (očitno tudi da ni mogla vplivati) na pravilnost in zakonitost prvostopenjskega sklepa. Vrhovno sodišče ob tem ugotavlja, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za odreditev pripora iz 4. točke 199.a člena ZKP, pri čemer se seveda ne spušča v ugotovitve v obeh izpodbijanih sklepih, ker se v postopku za varstvo zakonitosti ne more spuščati v vprašanja dejanskega stanja. Zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP tudi ne more uveljavljati vložnik zahteve. Glede na oceno Vrhovnega sodišča sta izpodbijana sklepa zakonita, ker opustitev zaslišanja obdolženca v tem primeru na zakonitost odločb ni vplivala. To pokaže tudi analiza obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje, ki zavrača zatrjevano zmoto obdolženca glede kršitev hišnega pripora ter ugotavlja, da je zavestno in hote kršil hišni pripor. Obdolženčev zagovornik v zahtevi niti ne pojasnjuje, zakaj naj bi bila izpodbijana sklepa nezakonita oziroma zakaj naj bi opustitev pripornega naroka (oziroma vsaj zaslišanja obdolženca) vplivala na zakonitost izpodbijanih sklepov. V pritožbi zoper prvostopenjski sklep je obdolženec lahko pojasnil vse, kar bi uveljavil ob zaslišanju; to pa je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Sklicevanje na odločbi Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča v tem primeru ni relevantno, saj se nanašata na kontradiktoren priporni narok, ki pa ga v tem primeru sodišče ni dolžno opraviti.

Tudi uveljavljanje 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni utemeljeno, saj sta sodišči prve in druge stopnje ravnali pravilno, ko sta ob odpravi hišnega pripora in odreditvi pripora upoštevali tudi neogibnost pripora zaradi zagotovitve varnosti ljudi in ponovitveno nevarnost pri obdolžencu. Obrazložitev v obeh sklepih je povsem zadovoljiva in logična, tako da ne gre za pomanjkanje razlogov iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Kolikor se zagovornik z oceno v obeh izpodbijanih sklepih ne strinja, pa gre seveda za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obdolženčev zagovornik, zato je zahtevo v skladu z določbo 325. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.