Jedro

242. člen ZDR je razumeti v tem smislu, da je do uskladitve 19. člena ZZZPB z določbami ZDR v celoti uredil primere, ko zavarovanec ne more uveljaviti denarnega nadomestila v primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi po ZDR .

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 243,52 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 3.626,81 EUR z obrestmi (1. točka izreka) ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v višini 468,45 EUR z obrestmi (2. točka izreka).

Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti. Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. člena ZPP). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ob povedanem ni dopusten.

Zmotno je stališče pritožnika, da v danem primeru ne gre za spor majhne vrednosti. Predmetni spor je glede na določbo 1. točke 1. odst. 481. člena ZPP gospodarski spor. V postopku v gospodarskih sporih pa so spori majhne vrednosti spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Vrednost spornega predmeta v danem primeru pa je 3.626,81 EUR.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno presodilo, da je v danem primeru podana situacija, ki jo predvideva 2. odst. 454. člena ZPP in torej pravilno postopalo, ko je izdalo odločbo brez razpisa naroka. Trditve pritožnika o tem, na kaj je bila tožena stranka opozorjena v odgovoru na tožbo in kaj je storila, za presojo pravilnosti postopanja prvostopnega sodišča po 2.odst. 454. členu ZPP, niso odločilnega pomena.

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP ob povedanem ni utemeljen.

Trditve pritožnika o zastaranju tožbenega zahtevka so pritožbene novote, saj tožena stranka med postopkom na prvi stopnji ugovora zastaranja ni podala niti ne trdi, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde (1. odst. 337. člena ZPP). Ker se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje (3. odst. 335. člena Obligacijskega zakonika), je zastaranje učinkovito šele, ko poleg poteka zastaralnega roka dolžnik ugovarja zastaranje (Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 231-233).

Odločitev prvostopnega sodišča pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlago določb Zakona o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB) v povezavi z določbami Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002; ZDR), ki so relevantne za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki jo je podalo prvostopno sodišče in z razlogi za odločitev, ki se jim v izogib ponavljanju v celoti pridružuje.

Zmotno je stališče pritožnika, da tožeča stranka ne bi smela priznati pravice do denarnega nadomestila delavki, ker slednja ni uveljavljala varstva pred delovnim sodiščem. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da ZDR v 242. členu med primeri, ko zavarovanec zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne more uveljavljati denarnega nadomestila, ni navedel odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga starejšemu delavcu brez njegovega soglasja. 242. člen ZDR je razumeti v tem smislu, da je do uskladitve 19. člena ZZZPB z določbami ZDR v celoti uredil primere, ko zavarovanec ne more uveljaviti denarnega nadomestila v primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi po ZDR (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 496/07).

Navsezadnje pa je ZZZPB v spornem obdobju že v 1. alineji 2. odst. 54. člena pooblastil zavod, da v primeru prenehanja delovnega razmerja starejšemu delavcu brez njegovega soglasja (v nasprotju s 14. točko 19. člena) zahteva povrnitev škode od delodajalca.

Ob povedanem se izkaže kot neutemeljena tudi trditev pritožnika, da vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastankom škodnega dogodka ni podana, ker naj bi se tožeča stranka sama odločila, da bo izplačala denarno nadomestilo, čeprav je vedela, da delavka pogojev za prejemanje denarnega nadomestila ne izpolnjuje.

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Toženi stranki pa je dolžna povrniti 243,52 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Ti predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora v višini 172,13 EUR, materialne stroške v višini 3,44 EUR, 20% DDV v višini 35,11 EUR in sodno takso za odgovor v višini 32,84 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Taksne in Odvetniške tarife.