Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je tožeči stranki vrnila - izplačala vložena sredstva in dobiček, pogodbe ni izpolnila v celoti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 408,80 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 89/2016 z dne 4. 11. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožena stranka BJ s.p. je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki K. M. plačati 6.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2013 dalje do plačila. II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe pravdne stroške v skupni višini 2.631,28 EUR, ki se priznajo tožeči stranki K. M., plačati na naslednji način: - znesek 2.277,28 EUR nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju št. SI56 ... in - znesek 354,00 EUR nakazati na fiduciarni račun pooblaščenke štev.: S156 ..., vse v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do plačila.″ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Tožnica je s tožencem dne 1. 7. 2010 sklenila pogodbo o deponiranju sredstev za potencialni odkup odškodnine z namenom oplemenitenja sredstev in je tožencu izročila znesek 17.000,00 EUR. Ustni dogovor je bil, da bo od toženca vsak mesec prejemala dobiček v višini 10 % od vložka. Sodišče prve stopnje pa je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, saj je na podlagi dokazov ugotovilo, da toženec tožnici ni izplačal celotne glavnice, saj ni uspel dokazati, da je tožnici dne 29. 1. 2011 izročil znesek 12.000,00 EUR, dne 14. 5. 2012 znesek 3.150,00 EUR in dne 19. 6. 2012 znesek 1.480,00 EUR. Toženec je tožnici izplačal le določene zneske dobička iz pogodbe, katerega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri izračunu še preostalega dolga, katerega je ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Ker je tožnica od izročenih 17.000,00 EUR prejela le znesek 10.250,00 EUR, je tožena stranka dolžna tožnici izplačati še preostanek do zneska 17.000,00 EUR, to je 6.290,00 EUR. Odločilo je še o teku zakonskih zamudnih obresti in o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu. Pritožbo vlaga zaradi plačila 6.750,00 EUR s pripadki. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitev dejanskega stanja. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično kršilo določbe ZPP pri izračunu o višini terjatve tožeče stranke. Tožbene trditve tožeče stranke so bile namreč naslednje in sicer, da sta pravdni stranki dne 1. 7. 2010 sklenili pogodbo o deponiranju sredstev 17.000,00 EUR z 10-mesečnim donosom, tožnica je od avgusta 2010 do decembra 2012 prejemala vsak mesec 150,00 EUR (skupaj torej 4.200,00 EUR za 28 mesecev), toženec je tožnici izročil 1.500,00 EUR, 3.000,00 EUR, 850,00 EUR in 4.400,00 EUR, skupaj torej 10.250,00 EUR. Toženec je glede na tožbene trditve tožeče stranke tožnici vrnil skupaj vsaj 14.450,00 EUR od 17.000,00 EUR, kar pomeni razliko v višini 2.550,00 EUR in ne 6.750,00 EUR, kot mora toženec v skladu s sodbo sodišča prve stopnje plačati tožnici. Tožeča stranka je postavljala tudi trditev o domnevnih 10 % mesečnih donosih, čeprav je nato zaslišana kot stranka te trditve spremenila v smislu, da naj bi ji toženec mesečno izplačeval po 150,00 EUR. Sodišče pa je nato v 17. točki obrazložitve zaključilo, da obstaja velika verjetnost, da je dogovor o izplačilih dobička vendarle bil sklenjen ob pologu sredstev, kar pomeni, da bi sodišče to dejstvo moralo ustrezno presojati tudi glede na tožničine tožbene trditve. Nedvomno namreč je, da se morajo izplačila v višini 4.200,00 EUR upoštevati, kar je sodišče prve stopnje povsem spregledalo. Pa tudi sicer je izračun sodišča v nasprotju z izrekom, ker sodišče v 19. točki obrazložitve navede, da je toženec tožnici dolžan izplačati še 6.290,00 EUR, pri čemer pa gre najbrž za pisno pomoto. Po mnenju pritožbe je sodišče tudi zmotno ocenjevalo izvedensko mnenje izvedenca B. P. z njegovo dopolnitvijo, tako da je tudi v tem delu dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno. Sodišče je namreč spregledalo dejstvo, ki ga je izvedenec na drugi strani dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 27. 8. 2017 jasno navedel, in sicer, da ima tožnica raznotere parafe, ki jih je deloma tudi sama priznala kot take in da je iz slednjih razvidno, da ima več variant svojih podpisov in parafov, posledično pa je v zadevi mogoče govoriti zgolj o verjetnosti, da je nek podpis njen in torej ne o veliki verjetnosti, kot to v 13. točki obrazložitve sodbe navede sodišče, le zgolj 50 % verjetnosti. To pa za ugotovitev nekega dejstva v korist tožeče stranke ob upoštevanju dokaznega bremena, ne zadošča. Sodišče ne bi smelo upoštevati zgolj dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 2. 4. 2016, temveč tudi dopolnitev z dne 27. 8. 2017, skladno s katero so se kot neresnične pokazale tudi tožničine trditve, da ni podpisala blagajniškega izdatka z dne 3. 1. 2011. Tožena stranka je zato tudi prepričana, da je v tem iskati razlog, da izvedenec na vseh blagajniških izdatkih ni našel ujemanja s tožničinimi primerljivimi podpisi, ker se tožnica očitno na vsakem posameznem blagajniškem izdatku podpisuje drugače, nato pa se sklicuje na različnost podpisov in trdi, da vsi podpisi niso njeni. Ob nekonsistentnosti podpisov tudi ni mogoče ugotavljati pristnosti slednjih na posameznem dokumentu. Če bi toženec kakršne koli podpise ponarejal, bi zagotovo podpis bil vedno enak, ne pa, da se z vsakim blagajniškim izdatkom spreminja, zato je odločitev sodišča, ko je zaključilo, da blagajniških izdatkov z dne 29 1. 2011, 14. 5. 2012 in 19. 6. 2012 nista podpisala tožnica ali njen partner M. M., zmotna. Zato predlaga, da se sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da je tožnica ves čas postopka zatrjevala, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o izplačilu 10 % donosa od deponiranih sredstev oziroma 150,00 EUR, kolikor je toženec v začetku (do dviga 1.500,00 EUR) tožnici mesečno plačeval po 150,00 EUR, kar je v skladu z dogovorom pomenilo plačilo takoimenovanega donosa od deponiranih sredstev. Ko pa je toženec tožnici vrnil znesek 1.500,00 EUR, se je zmanjšala osnova za plačevanje donosa in je toženec tožnici izplačeval 130,00 EUR mesečno, kar je tožnica tudi obrazložila na zaslišanju pred naslovnim sodiščem dne 18. 9. 2014 in v pripravljalnih vlogah. Tožnica je zaradi donosa tudi deponirala 17.000,00 EUR pri tožencu. Da je znesek 150,00 EUR predstavljal izplačilo dobička od depozita, dokazuje tudi blagajniški izdatek z dne 26. 7. 2010, kjer je navedeno, da se znesek 150,00 EUR izplačuje kot dobiček na depozit. Poleg tega je toženec na zaslišanju sam povedal in priznal, da je obstajal dogovor o plačilu 10 %, ko je navedel, da je tožnici želel dati še dodatnih 10 %, ker je kar naprej zahtevala izplačilo donosa. Tudi izračun zneska 850,00 EUR, je toženec natančno opredelil. Ne držijo navedbe, da sodišče ni upoštevalo izplačil 150,00 EUR mesečno in jih je pri odločitvi spregledalo. Sodišče je v 17. točki izpodbijane sodbe v celoti obrazložilo naravo teh izplačanih zneskov in se je tudi opredelilo do vprašanja verodostojnosti izpovedb pravdnih strank in prič ter zapisalo, da ne verjame tožencu, da ni izplačeval omenjenih zneskov kot donos od depozita, saj je bil v svojih navajanjih neprepričljiv in je svojo izpovedbo spreminjal, še zlasti ko ga je sodišče soočilo z blagajniškim izdatkom z dne 26. 10. 2010. Ne gre spregledali dejstva, da je toženec sam v spis vložil več blagajniških izdatkov iz katerih izhaja, da je mesečno tožnici izplačeval 150,00 EUR kot dobiček na depozit, kar je zapisano na samih potrdilih. Zato meni, da je dejansko stanje izplačila dobička sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Po mnenju tožeče stranke so se tudi iz izvedenskega mnenja potrdile vse navedbe in trditve tožnice, da tožnica ni podpisala listin, ki jih je predložil toženec (razen tistih, na katerih je tožnica izrecno priznala podpise kot svoje). Izvedenec je v dopolnitvi izvedenskega menja z dne 2. 4. 2016 izrecno zapisal, da blagajniških izdatkov z dne 29. 1. 2011, 14. 5. 2012 in 19. 6. 2012 nista podpisala ne tožnica in ne M. M. Prav tako je izvedenec ugotovil, da se datum z veliko verjetnostjo na blagajniškem izdatku za znesek 3.500 EUR glasi 2012 in ne 2011, kar je ponovno potrdilo navedbe tožnice. Izvedenec izrecno ugotavlja, da se podpisi na večini listin, ki jih je predložil toženec, ne skladajo z nevplivnimi podpisi tožnice, s katerimi je razpolagal izvedenec, torej listine, na katere se sklicuje toženec, ni podpisala tožnica (in tudi ne priča M. M.). Toženec pa je s predložitvijo velikega števila listin povzročil tudi težjo sledljivost pri končni dopolnitvi izvedenskega mnenja. Ne drži, da je izvedenec potrdil, da je tožnica različne listine podpisovala različno. Izvedenec je v obeh izdelanih mnenjih povedal, da se podpisi na listinah za katere zatrjuje, da jih ni podpisala, ne ujemajo z nevplivnimi podpisi, to pa nikakor ne pomeni, da se tožnica podpisuje različno, ravno nasprotno. Taka ugotovitev izvedenca pomeni, da listine, za katere toženec zatrjuje, da jih je podpisala tožnica ni podpisala ona, pač pa nekdo drug. To, kdo je te listine podpisal oziroma podpise ponaredil, ni predmet tega postopka in se bodo ta dejstva ugotavljala v kazenskem postopku. Prav tako je izvedenec ugotovil, da je toženec sodišču predložil original listine v prilogi B 16 oziroma sken originalne listine, med tem, ko je na zadnjem naroku zatrjeval, da sam z originali ne razpolaga, ker da jih daje strankam, s čemer je toženec sam sebe postavil na laž. Izvedenec je ugotovil, da je toženec na listino B 16, ki jo je predložil sodišču dodal žig, ki ga druga karbonska kopija nima. Iz mnenja je tako mogoče povzeti, da večine listin, ki jih je predložil toženec v tem in predhodnem postopku, ni podpisala tožnica in tako toženec ni dokazal svojih trditev glede vračila denarja kot je to navajal v začetnih pripravljalnih vlogah, zaradi česar je tožbeni zahtevek tožnice v celoti utemeljen. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje se ob reševanju pritožbe tožene stranke strinja z navedbami tožeče stranke v odgovoru na tožbo, da večino listin, ki jih je predložil toženec v tem in predhodnem postopku, ni podpisala tožnica. Tožnica je uspela dokazati, da ni podpisala ključnih listin o prejemu zneskov, ki so temelj te tožbe. Tožnica je uspela dokazati, da sama in niti njen partner nista podpisala listine z dne 29. 1. 2011, po kateri naj bi toženec tožnici izročil znesek 12.000,00 EUR, listine z dne 14. 5. 2012 za znesek 3.150,00 EUR in listine z dne 19. 6. 2012 za znesek 1.480,00 EUR. Glede teh listin je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca s stopnjo velike verjetnosti, kar predstavlja 75 % zanesljivosti zaključilo, da spornih treh blagajniških izdatkov nista podpisala ne tožnica in ne njen mož. Sodišče je tako pravilno v povezavi s celotnim izvedenim dokaznim postopkom in na podlagi dokazne ocene in mnenja izvedenca, izpovedi tožeče in tožene stranke in izpovedi prič, zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, da je tožnici dne 29. 1. 2011 izročil znesek 12.000,00 EUR, dne 14. 5. 2012 znesek 3.150,00 EUR in dne 19. 6. 2012 znesek 1.480,00 EUR. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpoved tožene stranke in je ocenilo, da ta izpoved ni bila prepričljiva, da torej toženec ni bil prepričljiv v izpovedi, kdo je podpisoval sporne blagajniške izdatke. Za znesek 12.000,00 EUR je zatrdil, da ga je podpisala 100 % tožeča stranka, za blagajniška izdatka za znesek 1.480,00 EUR (priloga B4) pa je le domneval, da ju je podpisal mož, dopušča, da sta ga podpisala ali toženec ali njen mož. Izpovedi tožene stranke tako sodišče pravilno ni podelilo ″kredibilnosti″. Tudi priči L. J. sodišče ni verjelo, kot je to obrazloženo v točki 18. obrazložitve sodbe. Glede na neprepričljivi izpovedbi tožene stranke in priče L. J. v povezavi z izvedeniškim mnenjem in njegovo dopolnitvijo, iz katerih izhaja, da obstaja velika stopnja verjetnosti, da spornih blagajniških izdatkov nista podpisala tožnica in njen partner, ter glede na prepričljivo izpoved tožeče stranke in priče M.M., ki je izpovedovala skladno in prepričljivo, njuno izpovedbo pa je potrdila tudi priča A. M., je sodišče prve stopnje na tako ugotovilo dejansko stanje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni prejela 29. 1. 2011 znesek 12.000,00 EUR, niti dne 14. 5. 2012 3.150,00 EUR in ne dne 19. 6. 2012 zneska 1.480,00 EUR. Sodišče je prejelo zaključek, da je tožnica od izročenih 17.000,00 EUR prejela le znesek 10.250,00 EUR in ji je zato tožena stranka dolžna izplačati na račun glavnice še preostanek do zneska 17.000,00 EUR, to je 6.290,00 EUR. V zvezi s tem zneskom je res podano nasprotje med izrekom sodbe in zneskom navedenim v obrazložitvi, vendar že sama tožena stranka v pritožbi navaja, da je takšno napako v znesku 6.290,00 EUR mogoče odpraviti na podlagi 328. člena ZPP, kar bo storilo sodišče prve stopnje po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

6. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, vsebovana v točki 17. obrazložitve sodbe, to je glede izplačevanja dobičkov na depozit. Sodišče je zaključilo, da je toženec nekaj časa redno izplačeval dobiček po 150,00 EUR, kar izhaja iz blagajniških izdatkov, katere je sam predložil toženec v spis, kar vse kaže na veliko verjetnost, da je dogovor o izplačilu dobička vendarle bil sklenjen ob pologu sredstev in da toženec glede dogovora o dobičku ni izpovedoval skladno z resnico.

7. Ker tudi iz samih predloženih blagajniških izdatkov izhaja, da gre za izplačilo dobička iz pogodbe (v pogodbi je naveden 10 % mesečni donos), je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zneski, za katere sedaj glede na račun dobička skuša doseči znižanje glavnice tožena stranka to predstavlja dobiček, do katerega je bila tožeča stranka upravičena in je zato bil toženec dolžan izplačati poleg dobička še celotno glavnico v višini 17.000,00 EUR, česar pa v celoti ni storil, kot je to pravilno ugotovilo in zaključilo sodišče prve stopnje in je zato zahtevek tožeče stranke utemeljen.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke o tem, da sodišče prve stopnje ni pravilno dokazno ocenilo mnenja izvedenca grafološke stroke. Tudi v dodatnem mnenju je izvedenec (list. št. 177 spisa) na vprašanje sodišča ponovno odgovoril, da blagajniške izdatke z dne 29. 1. 2011, 14. 5. 2012 in 19. 6. 2012 pod rubriko prejel nista podpisala tožnica – K. M., niti njen partner M. M., ampak je to morala storiti druga oseba, in za to obstaja velika verjetnost. Izvedenec je na svojem že podanem mnenju vztrajal tudi po tistem, ko je pregledal in ocenil podpise na še ostalih listinah, katere je predložil toženec v dokaz svojih trditev. Res je izvedenec zapisal, da je zaradi velikega števila primerljivih dokumentov težje slediti v končni dopolnitvi izvedenskega mnenja dne 27. 8. 2017, nikakor pa po podrobni proučitvi navedenega mnenja ni mogoče priti do takih zaključkov, kot jih navaja toženec v pritožbi in sicer, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo mnenje izvedenca. Tudi če bi sodišče upoštevalo dopolnitev mnenja z dne 27. 8. 2017 na podlagi katerega toženec trdi, da so se kot neresnične pokazale tožničine trditve, da ni podpisala blagajniškega izdatka z dne 3. 11. 2011, pa je pri tem potrebno s strani sodišča druge stopnje dopolniti, da se ta dokument nanaša na izplačilo dne 3. 1. 2011 izplačanih 100,00 EUR za dobiček po pogodbi, torej ne gre za ključne blagajniške prejemke, torej glede blagajniških prejemkov z dne 29. 1. 2011, 14. 5. 2012 in 19. 6. 2012, na katerih pa niso podpisi ne tožnice in ne njenega partnerja. Iz sodbe sodišča prve stopnje tudi ne izhaja, da naj bi bil toženec tisti, kateri naj bi ponarejal podpise na blagajniških prejemkih, zaključek sodišča prve stopnje je le-ta, da toženec ni uspel dokazati, da je bila tožnica tista, katera je podpisala blagajniške izdatke z dne 29. 1. 2011, 14. 5. 2012 in 19. 6. 2012, te ni podpisala ne tožnica in tudi ne njen partner M. M. in zato toženec ni dokazal, da je te zneske iz teh listin vrnil tožnici. Tako ugotovitev sodišča prve stopnje v tej zvezi ni zmotna, kot to neutemeljeno navaja toženec v pritožbi. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec sodišču predložil originalne listine v prilogi B 16, oziroma sken originalne listine, medtem ko je na zadnjem naroku zatrjeval, da sam z originalom ne razpolaga, izvedenec pa je ugotovil, da je toženec na listino B 16, ki jo je predložil sodišču, dodal žig, ki ga druga karbonska kopija nima, kar vse kaže na neskladnost in nekonsistentnost izjave toženca, ki sodišče ni prepričalo v njegove trditve iz njegovih vlog.

9. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje na podlagi določbe člena 353 ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo v sodbi citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot je obrazloženo zgoraj, sodišču prve stopnje pa se tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, v katerem je tožeča stranka argumentirano nasprotovala pritožbenim trditvam tožeče stranke, katere so se izkazale za neutemeljene. Kot pritožbene stroške je priglasila nagrado za postopek na drugi stopnji po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 380,80 EUR, pavšal za materialne stroške v znesku 20,00 EUR, kar vse skupaj znaša 408,80 EUR. Ta znesek mora tožeča povrniti toženi na način, kot je to odločeno v izreku točka II. sodbe sodišča prve stopnje.