Jedro

V obravnavanem primeru je namen razlastitve, da občina pridobi nepremičnino tožnikov, ki jo je nezakonito vključila v javno cesto. Postopek razlastitve po 19. členu ZJC-B se v tem delu ugotavljanja javne koristi od splošnega razlastitvenega postopka razlikuje le v tem, da se obstoj javne koristi ne predpostavlja na podlagi obstoja ustreznega prostorskega akta, temveč glede na to, ali ob vložitvi zahteve za razlastitev po obstoječi cesti poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da obstaja javna korist za razlastitev nepremičnine parc. št. 477/1 k.o. ..., ker je zemljišče del obstoječe javne poti z oznako JP 982721 ..., po kateri poteka cestni promet (1. točka izreka) in jo v korist razlastitvene upravičenke Občine ... (prizadete stranke v tem upravnem sporu) razlastila (2. točka izreka). Odločila je še, da pridobi prizadeta stranka nepremičnine v last z dnem dokončnosti te odločbe (3. točka izreka), da lahko dotedanji lastniki (tožniki) po pravnomočnosti te odločbe zahtevajo plačilo odškodnine ali nadomestne nepremičnine (4. točka izreka), da se lahko po pravnomočnosti te odločbe pri tej nepremičnini izbriše tudi zaznamba razlastitvenega postopka (5. točka izreka) in da stroški postopka niso bili zaznamovani (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je prizadeta stranka podala zahtevo za razlastitev zemljišča parcele št. 447/1 k.o. .... Toženka ugotavlja, da je predmetna nepremičnina v naravi del javne poti z oznako JP 982721 na relaciji ... in da po njej poteka cestni promet že vse od njene izgradnje dalje, tj. več kot 40 let, leta 1989 pa je bila navedena cesta tudi asfaltirana. Ugotavlja, da je s tem javna korist za razlastitev predmetne nepremičnine izkazana v skladu s tretjim odstavkom 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS št. 92/05, v nadaljevanju ZJC-B). Prizadeta stranka je predmetno nepremičnino poskušala pridobiti sporazumno, in sicer je tožnikom 17. 1. 2018 poslala ponudbo za nakup nepremičnine, kateri je priložila tudi osnutek prodajne pogodbe namesto razlastitve ter oceno tržne vrednosti nepremičnine, ki jo je junija 2017 izdelal cenilec .... Vendar sporazum o odkupu ni bil dosežen.

3. Toženka zaključuje, da gre za prometno površino, ki se uporablja za promet, ker je predmetna javna pot JP 982721 ... kot taka opredeljena v Odloku o kategorizaciji občinskih cest (Uradni vestnik Zasavja št. 6/99 in naslednji, v nadaljevanju Odlok), k Odloku pa je bilo predhodno pridobljeno tudi pozitivno mnenje Direkcije RS za ceste. Poleg tega je tudi asfaltirana, prizadeta stranka pa jo od leta 1999 tudi vzdržuje, kar pomeni, da gre za površino splošnega pomena. Glede vprašanja, ali lahko to cesto vsak prosto uporablja pa toženka ugotavlja, da jo lahko, saj je drugi pripravljalni vlogi priložena fotografija, iz katere je razvidno, da na križišču ni nikakršnih znakov za omejitev prometa, niti jih nobena od strank ne navaja. Glede na navedeno toženka ugotavlja, da je ob vložitvi zahteve za razlastitev po tej cesti potekal cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o javni cesti (v nadaljevanju ZJC), saj gre za prometno površino splošnega pomena, ki jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih.

4. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo (1. točka izreka) ter zahtevo za povrnitev stroškov pritožbe tožnikov (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bilo v predmetnem upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da je na predmetni nepremičnini že zgrajena cesta, po kateri poteka promet. Tožniki pa z ugovori, da ne gre za cesto v splošni uporabi, pač pa za dostopno pot, ki jo skladno z dogovorom uporabljajo le posamezni lastniki tamkajšnjih nepremičnin in komunalno podjetje, potrjujejo ugotovitev prvostopenjskega upravnega organa, da po sporni poti poteka promet. Da gre za obstoječo javno cesto, in sicer za javno pot, pa izhaja iz Odloka. S tem, ko pot vodi vsaj do ene stanovanjske hiše, povezuje ta del naselja z ostalimi deli naselja. Za značaj javne poti pa ni odločilno, kolikšne dele naselja povezuje med sabo oz. koliko lastnikov nepremičnin oz. stanovalcev ima od nje korist, niti na to ne vpliva okoliščina, ali taka pot vodi zgolj do določenih hiš in se tam konča ali pa vodi naprej in se priključi na drugo cesto. Glede na tip poselitve in konfiguracijo terena je namreč možno, da so javne ceste oz. poti speljane tudi tako, da vodijo do določenih posamičnih objektov in se pri njih slepo zaključijo. Pomembno je torej, da tudi take ceste ohranjajo značaj javne ceste na način, da je po njih promet prosto mogoč nedoločenemu številu uporabnikov, pod enakimi pogoji, čeprav jih v praksi pretežno uporabljajo zgolj lokalni prebivalci za dostop do svojih hiš. Glede na to, da se po tretjem odstavku 19. člena ZJC-B, ne glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena tega zakona, in ker je bilo to v postopku tudi ugotovljeno, je pritožbeni ugovor neobstoja javne koristi neutemeljen. Sorazmernost med javnim interesom in posegom v lastninsko pravico pa je utemeljena s tem, da se razlašča le tisto zemljišče, po katerem že poteka javna cesta, kar pomeni, da dejansko stanje po razlastitvi ostane enako. V obravnavanem primeru gre za zemljišče, po katerem že sedaj poteka javna pot, kar pomeni, da zaradi razlastitve ne bo prišlo do bistvenih sprememb pri uživanju nepremičnine in posledično javni interes presega zasebnega. Glede ugovora, da toženka ne pojasni, zakaj je začela razlastitveni postopek samo za to nepremičnino, čeprav se cesta nadaljuje po nepremičninah parc. št. 477/2, prečka pa tudi parcelo 483, toženka odgovarja, da z lastniki navedenih parcel že potekajo razgovori o odkupu brez razlastitvenega postopka. Ker je imela toženka dovolj dokazov, na podlagi katerih je zaključila, da je javna korist za razlastitev predmetne nepremičnine izkazana, zaradi ekonomičnosti razloga ni izvajala dodatnih dokazov.

5. Tožniki se s takšno odločitvijo ne strinjajo in v tožbi navajajo, da prizadeta stranka za razlastitev ni izkazala javne koristi. Pojasnjujejo, da predmetno zemljišče ni ustrezno, da bi po njem potekala javna cesta, niti ta ne ustreza normativom za javno cesto, ker ni dovolj široka. Poleg tega pa zemljišče ni dovolj utrjeno, da bi se po njem speljal javni promet. Navajajo, da je občina po predmetni nepremičnini kategorizirala cesto JP 982721 z Odlokom, vendar je bila ta kategorizacija „v nasprotju z Ustavo“. Poudarjajo, da je prizadeta stranka vseskozi menila, da za razlastitev predmetne nepremičnine ni javnega interesa in da po njej ne poteka javni promet, v zvezi s čimer predlaga zaslišanje župana A.A.. Šele 19. 3. 2018 je sprejela spremembo in dopolnitev načrta ravnanja z nepremičnim premoženjem v letu 2018, v katerem je bil zaveden tudi nakup sporne nepremičnine. Zato je jasno, da prizadeta stranka z zahtevo ni delovala v javno korist, ampak v korist B.B., ki mora za pridobitev gradbenega dovoljenja na njeni nepremičnini parc. št. 479/2 izkazati dostop do javne ceste, česar zaradi neurejene služnosti še ne more. Poudarjajo, da sporno nepremičnino oz. cesto lahko uporabljajo le oni, kot njeni solastniki, in osebe, katerim dajejo soglasje za uporabo, vsaka druga uporaba pa je neupravičena in posega v njihovo lastninsko pravico. Dodajajo, da so lastnikoma sosednjih zemljišč celo dovolili, da sta na parcelno mejo, torej tik ob asfaltu, položila škarpnike in v neposredno bližino sporne nepremičnine posadila živo mejo. Zaradi tega predmetna cesta tudi ni dovolj pregledna in ne izpolnjuje zahtev za javno cesto in bi bil huje ogrožen javni promet. Poleg tega navajajo, da iz sistema PISO izhaja, da predmetna parcela v naravi predstavlja del hiše in vrta v lasti družine C. ter da del zemljišča, po katerem teče ista pot, nikoli ni bil kategoriziran. Zato predmetna razlastitev ne pomeni, da bo zagotovljen dovoz do hiše družine B. in vodnega zajetja. V zvezi z ugovorom, da želi prizadeta stranka razlastiti tožnike na delu zemljišča, na katerem promet ne teče, so predlagali postavitev izvedenca geodeta. Predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo izreče za nično oz. da tožbi ugodi in jo spremeni tako, da se predlog prizadete stranke razlastitev predmetne parcele zavrne oz. da se vrne zadevo toženki v ponovni postopek. Predlagajo tudi povrnitev stroškov postopka in ugovarjajo višini priglašenih stroškov postopka pooblaščenca prizadete stranke.

6. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo me drugim navaja, da tožbeni zahtevek ni sklepčen, zato bi bilo treba tožbo zavreči. Navaja, da so v zadevi podani vsi zakonski pogoji za razlastitev, predvsem, da gre za obstoječo javno cesto, po kateri poteka promet. Poudarja, da po predmetni parceli poteka javna cesta že več kot 40 let, od tega je 30 let asfaltirana, pot preko Krajevne skupnosti ... vsa leta tudi redno vzdržuje in ureja, po njej vsakodnevno poteka cestni promet, saj po njej vozijo vozila komunalnega podjetja za dostop do vodnega zbiralnika, uporabljajo pa jo tudi drugi za dostop do svojih zemljišč, kar dokazuje tudi dejstvo, da je na njej 4. 5. 2018 prišlo do prometne nesreče, nikjer ni znaka, ki bi prepovedoval vožnjo po njej, da ustreza normativom za ceste dokazuje mnenje Direkcije Republike Slovenije za ceste k Odloku. Glede ugovora tožnikov, da parcela 477/1 v naravi ne predstavlja asfaltirane površine, kar naj bi dokazoval vpogled v sistem PISO in javni vpogled v sistem GURS, navaja, da je bila predmetna parcela odmerjena izključno z namenom, da obsega zgolj obstoječo javno pot in površina te parcele ne posega v rob hiše in stavbno zemljišče sosednje nepremičnine last družine C.. Splošno znano je, da javno vpogledi v sisteme ISO in GURS niso povsem natančni.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločitev o razlastitvi temelji na 19. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05, v nadaljevanju ZJC-B), ki na podlagi drugega odstavka 123. člena Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 109/2010, v nadaljevanju ZCes-1) še velja. Določba 19. člena ZJC-B ureja poseben postopek razlastitve v primerih, ko je ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta potekala po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, torej ne Republike Slovenije ali občine, ki so sicer lahko lastnice državne oziroma občinske ceste (3. člen ZJC oziroma 39. člen ZCes-1). V tem postopku se določbe 92. do 114. člen Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), ki se v tem postopku uporablja na podlagi prehodne določbe prvega odstavka 299. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 61/17, v nadaljevanju ZUreP-2) uporabljajo, če z 19. členom ZJC-B posamezna vprašanja razlastitve niso urejena drugače. 9. Po določbi 19. člena ZJC-B se ne glede na določbo 93. člena ZUreP-1 šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC. S tem postopkom razlastitve je zakonodajalec uresničil odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-224/00 z dne 9. 10. 2000, s katero je bila med drugim razveljavljena določba 85. člena ZJC. Ustavno sodišče je v tej odločbi sprejelo stališče, da zakon ne more imeti neposrednih razlastitvenih učinkov, materialnopravna razmerja glede zemljišč, ki so bila že uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo cest, pa lahko uredi, upoštevajoč navedeno okoliščino in če zadosti ustavnopravnemu varstvu lastninske pravice.

10. V številnih odločbah, s katerimi je presojalo skladnost občinskih odlokov, s katerimi so občine kategorizirale občinske ceste, ki so potekale tudi po zemljiščih, ki so v zasebni lasti, je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da so odloki v tem delu neskladni z Ustavo RS, v poznejši praksi je take odloke razveljavilo, najprej tako, da je učinek razveljavitve odložilo, ter nato (leta 2011) razveljavilo brez odložnega roka. Ustavno sodišče je v svojih odločbah pojasnilo, da je občina, če cesta izpolnjuje merila za kategorizacijo, dolžna cesto kategorizirati in s pravnim poslom ali po zakonito izvedenem razlastitvenem postopku pridobiti zemljišče, na katerem je cesta zgrajena. V primeru, da cesta ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo, naj skladno z zakonom izpelje postopek za njeno ukinitev (npr. odločbe U-I-387/02 z dne 20. 5. 2004, U-I-18/06 z dne 20. 3. 2008, U-I-72/10 z dne 6. 7. 2011).

11. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila občinska cesta, ki poteka tudi po parceli tožnikov, kot javna pot kategorizirana z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest (Uradni vestnik Zasavja št. 6/99, v nadaljevanju Odlok o kategorizaciji), po predhodno pridobljenem pozitivnem mnenju Direkcije Republike Slovenije za ceste, v katerem je bila opredeljena kot javna pot JP982721... .

12. Tožniki ugovarjajo, da pogoji za razlastitev v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Sodišče je v svojih sodbah že večkrat poudarilo, da je obstoj javne koristi - kar je tisti temeljni pogoj, ki daje razlastitvi legitimnost - treba presojati glede na konkreten primer.

13. V obravnavanem primeru je namen razlastitve, da občina pridobi nepremičnino tožnikov, ki jo je nezakonito vključila v javno cesto. Na abstraktnem nivoju je s tem javna korist izkazana, saj je po 1. točki prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 gradnja ali prevzem zemljišč gospodarske javne infrastrukture (torej tudi cestne infrastrukture) zakonsko dopusten namen razlastitve. Postopek razlastitve po 19. členu ZJC-B se v tem delu ugotavljanja javne koristi od splošnega razlastitvenega postopka razlikuje le v tem, da se obstoj javne koristi ne predpostavlja na podlagi obstoja ustreznega prostorskega akta (sicer tretji odstavek 93. člena ZUreP-1), temveč glede na to, ali ob vložitvi zahteve za razlastitev po obstoječi cesti poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC. Prvi odstavek 2. člena ZJC je določal, da so javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Vsebinsko enaka je v določba prvega odstavka 3. člena ZCes-1. Javna cesta je po 24. točki 2. člena ZCes-1 tista cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Javna pot pa je po 25. točki 2. člena ZCes-1 tista občinska javna cesta, ki ne izpolnjuje meril za kategorizacijo kot lokalna cesta in je namenjena navezovanju prometa na javne ceste enake ali višje kategorije. Iz določbe 3. člena ZJC izhaja, da je bil tudi po ZJC akt o kategorizaciji (za kategorizacijo je merila določila vlada) za status javne ceste konstitutivnega značaja. Iz prvega odstavka 4. člena Uredbe o merilih za kategorizacijo javnih cest (Uradni list 49/97 in naslednji, v nadaljevanju Uredba) izhaja, da se občinske ceste kategorizirajo na lokalne ceste z oznako LC in javne poti z oznako JP.

14. Navedeno je po mnenju sodišča treba upoštevati pri ugotavljanju javne koristi na konkretnem nivoju. Kot je sodišče že navedlo, je v obravnavanem primeru razlastitev tožničinih nepremičnin namenjena pridobitvi lastninske pravice razlastitvene upravičenke, ki je nepremičnine nezakonito vključila v občinsko javno cesto (javno pot). Z Odlokom je namreč Občina Zagorje ob Savi pot JP982721 ... kategorizirala kot javno pot, kar je, kot rečeno, ena od kategorij občinskih cest (občinske ceste se kategorizirajo na lokalne ceste, javne poti ter na občinske kolesarske poti, 39. člen ZCes-1, prej 3. člen ZJC). Glede na navedeno je po mnenju sodišča javni interes za razlastitev nepremičnine tožnikov izkazan, če je na njej mogoča občinska cesta, to je cesta, ki jo je po merilih (glede na 125. člen ZCes-1 je še v veljavi Uredba) mogoče kategorizirati kot občinsko cesto, in če po njej poteka cestni promet. 15. Merila, ki jih mora izpolnjevati občinska cesta, da je lahko kategorizirana kot lokalna cesta, so po prvem odstavku 9. člena Uredbe 1. zbirna prometna funkcija ceste: združevanje prometa z javnih poti s ciljem njegovega združenega in neprekinjenega vodenja do cest enake ali višje kategorije, 2. širina vozišča in cestišča: najmanj en prometni pas z razširitvami za izogibanje vozil, ki morajo biti zgrajene v odvisnosti od pregledne razdalje, vendar ne na večji razdalji od 500 m; širina enosmernega vozišča mora znašati najmanj 3 m, z obojestranskimi bankinami širine najmanj 0,50 m ali pločniki, tako da znaša skupna širina cestišča najmanj 4 m in 3. utrjenost vozišča: v makadamski ali boljši izvedbi z utrjenostjo vozišča za osne obremenitve vozil najmanj 6 t. Občinske ceste, ki ne izpolnjujejo meril za kategorizacijo med lokalne ceste, se po drugem odstavku navedene določbe Uredbe kategorizirajo kot javne poti. Javne poti, s skrajšano oznako JP, so po drugi alineji prvega odstavka 4. člena Uredbe namenjene povezovanju naselij ali delov naselij v občini in ne izpolnjujejo predpisanih meril za lokalno cesto ali so namenjene samo določenim vrstam udeležencev v prometu (krajevne ceste in poti, vaške ceste in poti, poti za pešce, kolesarje, jezdece, gonjače in podobne).

16. Iz citiranih določb izhaja, da za občinsko javno cesto, ki je kategorizirana kot javna pot, za kar v obravnavanem primeru gre, v Uredbi posebna merila za kategorizacijo niti niso prepisana. Tožniki zato ne morejo uspeti s tudi sicer povsem pavšalnimi navedbami, da cesta ne ustreza normativom za javno cesto, ker ni dovolj široka, ker je teren prestrm in zemljišče ni dovolj utrjeno, da bi se po njem speljal javni promet ter da ni v celoti asfaltirana in da je ovirana preglednost. Sodišče v zvezi s temi ugovori zato tudi ni izvedlo predlaganih dokazov (npr. zaslišanje prič C.). Da cesta izpolnjuje pogoje za javno pot, pa izhaja iz Odloka o kategorizaciji, izdanega po predhodno pridobljenem pozitivnem mnenju Direkcije Republike Slovenije, pri čemer tožniki nasprotnega niti ne zatrjujejo, še manj pa izkažejo. Tožniki namreč ne zatrjujejo, da ne gre za pot, namenjeno povezovanju naselij ali delov naselij v občini ali pot, namenjeno samo določenim vrstam udeležencev v prometu, torej da ne izpolnjuje pogojev za javno pot iz Uredbe.

17. Sporno ostane še, ali je pravilna ugotovitev toženke, da je ob vložitvi zahteve po njej potekal cestni promet. Prvostopenjski organ ugotovitev, da je po predmetni poti v času vložitve zahteve potekal promet, utemeljuje na fotografijah, iz katerih izhaja, da na križišču ni znakov, ki bi kakorkoli omejevali promet po njej. Drugostopenjski organ pa navedeno ugotovitev dopolni z ugotovitvijo, da javna pot vodi vsaj do ene stanovanjske hiše, kar pomeni, da povezuje ta del naselja z drugim delom naselja. Pri tem pravilno pojasnjuje, da ni odločilno, kolikšne dele naselja povezuje med sabo oziroma koliko lastnikov nepremičnin oziroma stanovalcev ima od nje korist, niti ali taka pot vodi naprej, in se priključi na drugo cesto. Pomembno je, da tudi take poti ohranijo značaj javne ceste na način, da je po njih promet prosto omogočen nedoločenemu številu uporabnikov pod enakimi pogoji, čeprav jih v praksi pretežno uporabljajo lokalni prebivalci za dostop do svojih hiš. Glede na navedeno dejansko stanje, ki ni sporno, saj tožniki tudi sami navajajo, da sporno pot uporabljajo tudi lastniki sosednjega zemljišča in občina oz. komunalno podjetje (za dostop do vodnega zajetja), sodišče pritrjuje toženki, da je izkazano, da je ob vložitvi zahteve po predmetni poti potekal promet. Tožniki to ugotovitev prerekajo, kar utemeljujejo z navedbo, da lahko zemljišče v zasebni lasti uporablja le njegov lastnik oz. oseba, kateremu je lastnik uporabo dovolil. Vsaka drugačna uporaba je neupravičena in posega v njihovo lastninsko pravico. S temi navedbami, ki se nanašajo na upravičenost uporabe ceste, pa tožniki niso izkazali, da je napačna ugotovitev toženke, da po poti poteka promet. Prav tako tožniki navedene ugotovitve toženke ne morejo izpodbiti z ugovori, da občina do 19. 3. 2018 ni štela, da je razlastitev navedene nepremičnine v javnem interesu in da za njen odkup v proračunu za leto 2018 ni namenila sredstev ter da s predmetno razlastitvijo zasleduje interes B.B., ki mora za gradnjo na svoji nepremičnini izkazati možnost dostopa do javne ceste. V zvezi s tem sodišče zato tudi ne bo izvedlo predlaganih dokazov (zaslišanje župana), saj tudi, če bi navedene trditve držale, to ne bi vplivalo na odločitev.

18. Kot rečeno, je pomembna samo ugotovitev, da je pot obstajala v času uveljavitve ZJC-B in da je po njej v času vložitve zahteve potekal promet. Z ugovorom, da na predmetni nepremičnina stoji del hiše in vrt družine C. pa tožniki ne ščitijo svojega pravnega interesa, poleg tega je nedovoljena tožbena novota, saj tožniki tega ugovora niso podali pred izdajo izpodbijane odločbe, pa za to niso navedli upravičenih razlogov (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožniki pa tudi ne oporekajo navedbam prizadete stranke v odgovoru na tožbo, da je bila parcela št. 477/1 odmerjena izključno z namenom ureditve obstoječe javne poti in ne posega v nepremičnino last družine C., splošno znano pa je, da vpogledi v sistem PISO in GURS niso povsem natančni.

19. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajajo tožniki, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), kar je predhodno pojasnjeno. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.