Jedro

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev upravnega organa o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za škodo, ki je posledica odločbe z dne 15. 4. 2019, s katero je bilo tožniku odrejeno uničenje rastlin hmelja, okuženih s CBCVd v hmeljiščih.

Ker upravni organ na listino - zapisnik, s katerim tožnik pred izdajo izpodbijanega akta ni bil seznanjen, ne opira svojega zaključka o protipravnem ravnanju tožnika, sodišče ocenjuje, da opustitev možnosti izjave o listini, ki ni bila pomembna za izdajo odločbe, ne pomeni absolutne kršitve pravil postopka, niti ni taka kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

Sodišče ocenjuje, da je upravni organ pravilno ugotovil, da je tožnik kršil v izreku odločbe odrejen ukrep. Kumulativno izpolnjen pogoj za prisojo odškodnine je izvedba vseh predpisanih in odrejenih ukrepov za zdravstveno varstvo rastlin. Že ugotovitev neizvedbe enega predpisanega in odrejenega ukrepa zadostuje za zaključek, da navedeni pogoj ni izpolnjen.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju upravni organ) zavrnilo zahtevek A. A. (v nadaljevanju stranka ali tožnik) za odškodnino za škodo, ki je nastala zaradi odrejenega uničenja rastlin hmelja, okuženih s hudo viroidno zakrnelostjo hmelja, ki jo povzroča Citrus bark cracking viroid (v nadaljevanju okužba s CBCVd), z odločbo št. U06191-39/2019-5 z dne 15. 4. 2019 (v nadaljevanju odločba z dne 15. 4. 2019) v hmeljiščih PID ...

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je upravni organ v zadevi že odločil z odločbo št. U34303-2/2020-3 z dne 30. 6. 2020, vendar je pritožbeni organ z odločbo št. 3430-3/2020-5 z dne 5. 10. 2020 ugodil pritožbi stranke, odločbo upravnega organa odpravil ter zadevo vrnil v ponovni postopek.

3.Upravni organ je navajal, da je v postopku ugotavljal, ali je stranka izpolnila kumulativno predpisana pogoja za izplačilo odškodnine, določena v drugem odstavku 59. člena Zakona o zdravstvenem varstvu rastlin (v nadaljevanju ZZVR-1). Tako je presojal, ali je stranka takoj, ko je ugotovila okužbo s CBCVd, o tem obvestila pristojnega inšpektorja ali drugo uradno osebo (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZZVR-1). Upravni organ je ugotovil, da je bilo stranki odrejeno uničenje okuženih rastlin hmelja na podlagi Odločbe o nujnih ukrepih za preprečevanje vnosa in širjenja viroidnih zakrnelosti hmelja (v nadaljevanju Odločba 2019) v okoliščinah, ko stranka ni mogla videti znakov bolezni in sumiti na okužbo s CBCVd, zato je štela, da je pogoj iz 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZZVR-1 izpolnjen.

4.Upravni organ pa je stranki očital neizpolnjevanje nadaljnjega pogoja, ki zahteva izvedbo vseh predpisanih in odrejenih ukrepov za zdravstveno varstvo rastlin (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZZVR-1). Skliceval se je na 7. točko izreka odločbe z dne 15. 4. 2019 in X. točko Odločbe 2019, ki stranki po uničenju rastlin hmelja nalagata uničevanje ponovno odgnalih poganjkov rastlin hmelja z neselektivnim sistemičnim herbicidom, ko zrastejo do višine največ 30 cm in do stopnje, ko rastline ne tvorijo več novih poganjkov. Navajal je, da kršitev navedene zapovedi izhaja iz zapisnika št. U06191-39/2019-10 z dne 22. 7. 2019, iz katerega je razvidno, da je pristojna fitosanitarna inšpektorica opravila nadzor izvedbe ukrepov po odločbi z dne 15. 4. 2019 in pri pregledu ugotovila, da so v hmeljiščih z domačimi imeni M., S. in T. po celotnem hmeljišču prisotni ponovno odgnali poganjki rastlin hmelja, višji od 30 cm, na začetnih napenjalnih drogovih pa so se posamezni poganjki vzpenjali do višine 2,5 m ali celo višje. V hmeljiščih N., O., P. in R. so bili v vrstah s stebri, po celotnem hmeljišču, prisotni posamezni ponovno odgnali poganjki rastlin hmelja, višji od 30 cm, v hmeljišču P. pa vse do 1 m. Na ponovno odgnalih poganjkih hmelja ni bilo opaziti znakov tretiranja z neselektivnim sistemičnim herbicidom, razen v hmeljišču R.

5.Upravni organ je ugotavljal, da je od 9. 7. do 14. 7. 2020 pristojna fitosanitarna inšpektorica ponovno opravila nadzor nad izvajanjem ukrepov iz odločbe z dne 15. 4. 2019 v delu, ki se nanaša na uničevanje ponovno odgnalih poganjkov rastlin hmelja. O pregledu je bil sestavljen zapisnik št. U06191-39/2019-34, iz katerega izhaja, da so bili v času pregleda na vseh hmeljiščih iz 1. točke izreka odločbe (N., O., 09, P., S., T.), razen na hmeljišču R., prisotni ponovno odgnali poganjki rastlin hmelja, višji od 30 cm, ki niso kazali znakov uporabe herbicida. Pristojna fitosanitarna inšpektorica je stranko v postopku seznanila, da bo zaradi neizvršene odločbe začet postopek upravne izvršbe.

6.Upravni organ se je skliceval na predložene evidence stranke o tretiranju hmelja s herbicidom za leta 2018, 2019 in 2020, iz katerih izhaja, da je stranka v aprilu, juniju in septembru leta 2020, v letu 2019, ko je bilo pričakovati največ ponovno odgnalih poganjkov hmelja, pa samo v mesecu aprilu tretirala hmelj z neselektivnim sistemičnim herbicidom Touchdown system. Opozarjal je, da ne gre za nekaj rastlin na ozko omejenem območju, temveč so bile rastline prisotne po celotnih hmeljiščih, na začetnih napenjalnih drogovih celo do višine 2,5 m in višje. Da je tretiranje oteženo na mestih, kjer so začetni napenjalni in nosilni drogovi, ne opravičuje dejstva, da rastline niso bile tretirane ali da je bilo tretiranje izvedeno nedosledno. Na ugotovitev, da ukrep uničenja ponovno odgnalih poganjkov ni bil izvršen v skladu z odločbo z dne 15. 4. 2019 in Odločbo 2019, ne vplivajo predložene evidence o tretiranju hmelja s herbicidom in navedba stranke, da je dvakrat pregledala vsa hmeljišča in najdene poganjke tretirala, saj to več kot očitno ni bilo dovolj za izvršitev ukrepa oziroma je bilo delo pomanjkljivo ali malomarno opravljeno.

7.Zaradi neizvršitve odločbe z dne 15. 4. 2019 je pristojna fitosanitarna inšpektorica na podlagi 297. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izdala sklep o dovolitvi izvršbe št. U06191-39/2019-38 z dne 6. 8. 2020. Po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 6. 8. 2020 je bil stranki določen nov naknadni rok za izpolnitev obveznosti, kar pa ne vpliva na dejstvo, da ukrep ni bil izveden v skladu z odločbo z dne 15. 4. 2019. Iz zapisnika pristojne fitosanitarne inšpektorice št. U06191-39/2019-50 z dne 24. 2. 2021 izhaja, da je stranka obveznost uničenja ponovno odgnalih poganjkov hmelja iz 7. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019 izvršila šele po izdanem sklepu o dovolitvi izvršbe.

8.Upravni organ je zavrnil navedbe stranke, da rok za izvedbo ukrepa ni bil določen. Navajal je, da je bil rok za izvedbo ukrepa vezan na vegetacijo, ko rastline zrastejo do največ 30 cm in do stopnje, ko ne tvorijo več novih poganjkov.

9.Upravni organ je v zvezi z navedbami stranke v izjavi z dne 31. 5. 2021, da je bila naknadno odstranjena količina rastlin zelo majhna (154), medtem ko je bilo vseh ostalih 40.687 rastlin odstranjenih pravočasno in pravilno, opozoril, da je ukrep iz 7. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019 po vsebini in strukturi drugačen od ukrepa, določenega v 1. točki izreka te odločbe. Pri naključnih pregledih hmeljišč je bila ugotovljena prisotnost ponovno odgnanih poganjkov rastlin, višjih od 30 cm, ki niso kazali znakov tretiranja (154 ponovno odgnalih rastlin hmelja, od tega 65 višjih od 30 cm), kar nikakor ni zanemarljiva količina. Poleg tega so bile rastline prisotne po celotnem hmeljišču, nekatere celo višje od 2,5 m. Ukrep iz 7. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019 je bil predpisan ravno zato, ker po naravi stvari po uničenju posamezni poganjki rastlin hmelja ponovno odženejo.

10.Upravni organ je trdil, da stranka ni izvršila ukrepa uničevanja ponovno odgnalih poganjkov rastlin hmelja, ko zrastejo do višine največ 30 cm in do stopnje, ko rastline ne tvorijo več novih poganjkov, tako kot določa 7. točka izreka odločbe z dne 15. 4. 2019. Ocenil je, da uničenja okuženih rastlin v postopku izvršbe po odrejenem roku iz odločbe z dne 15. 4. 2019 ni mogoče šteti za izvedbo odrejenega ukrepa v smislu 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZZVR-1. Po navedenem je ugotavljal, da stranka ni izpolnila pogojev za upravičenost do odškodnine za uničene rastline hmelja, saj ZZVR-1 kumulativno zahteva izpolnitev obeh pogojev, tako glede obveščanja kot glede izvršitve ukrepov.

11.Upravni organ se je izrekel tudi o dokaznem predlogu stranke, da naj upravni organ v zvezi s tretiranjem ponovno odgnalih poganjkov hmelja zasliši stranko A. A. in priče B. B., C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. Navajal je, da predlagana zaslišanja ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Upravni organ je upošteval navedbe stranke, da je dvakrat pregledala hmeljišča in poganjke tretirala, vendar to ne vpliva na dejstvo, da ukrepa ni izvedla tako, kot je bil odrejen in predpisan.

12.Upravni organ je nadalje presojal izvrševanje ukrepa iz 11. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019, ki se med drugim nanaša na vodenje evidenc o razkuževanju strojev, orodja in opreme, ki je opredeljen tudi v 7. in 10. točki prvega odstavka IX. točke Odločbe 2019. Stranki je očital kršitev navedenega ukrepa. Navajal je, da je bil vsebinsko enak ukrep stranki izrečen tudi z odločbo fitosanitarnega inšpektorja št. U06191-593/2017-60 z dne 30. 8. 2018, ki se je nanašala na hmeljišče z domačim imenom L. Skliceval se je na to, da se hmeljišče L. in hmeljišča, na katere se nanaša odločba z dne 15. 4. 2019, nahajajo znotraj istega okuženega območja.

13.Da stranka ne vodi evidenc, je bilo ugotovljeno pri inšpekcijskem pregledu 1. 8. 2019, ko stranka evidenc na zahtevo pristojne fitosanitarne inšpektorice ni predložila, kar je razvidno iz izjave stranke na zapisnik št. U06191-593/2017-66 z dne 1. 8. 2019. Upravni organ ni sprejel izjave stranke, da je inšpektorica preverjala izvajanje ukrepov za hmeljišče L. in je ni pozvala k predložitvi evidenc za hmeljišča, ki so predmet odločbe z dne 15. 4. 2019. Navajal je, da je stranka na zapisnik na splošno izjavila, da ne vodi evidenc. Upravni organ je trdil, da je inšpektorica stranko, kot izhaja iz zapisnika št. U06191-593/2017-66, pozvala, da izkaže evidence o razkuževanju, kot je določeno v 8. in 9. točki odločbe št. U06191-593/2017-60, ki določa, da mora imetnik razkuževati stroje in opremo, ki se uporablja na okuženem območju pred uporabo na drugih hmeljiščih v okviru istega mesta pridelave in ne samo na hmeljišču L. Tako izjava stranke, da evidenc ne vodi, po vsebini ni omejena na določeno hmeljišče. Upravni organ je poudarjal, da mora imetnik rastlin, ki uporablja stroje in opremo v okuženem hmeljišču, te razkužiti pred uporabo na kateremkoli drugem hmeljišču znotraj okuženega območja. Navedeno kaže na to, da se evidence nujno nanašajo tudi na ostala hmeljišča v okviru istega okuženega območja. To izhaja tudi iz dejstva, da med podatki, ki jih mora vsebovati evidenca o izvajanju higienskih ukrepov, ni zahtevanega podatka o hmeljišču. Podatki v evidenci morajo zajemati datum izvedbe ukrepa, uporabljeno sredstvo in orodje, stroje in opremo, na kateri so bili izvedeni higienski ukrepi. Ukrep je vezan na celotno okuženo območje. Ker je bilo stranki izdanih več odločb, v katerih so bili izrečeni tudi ukrepi, ki se nanašajo na celotno okuženo območje, je inšpektorica napravila uradni zaznamek št. U06191-39/2019-26 z dne 18. 12. 2019 kot opomnik, da se ugotovitve v zadevi št. U06191-593/2017 o vodenju evidenc nanašajo tudi na zadevo št. U06191-39/2019, saj gre za vsebinsko enaka ukrepa, ki se nanašata na celotno okuženo območje.

14.Upravni organ je ugotavljal, da je stranka predložila evidence v upravnem postopku, a je zavzel stališče, da zato, ker so predložene naknadno, ni mogoče šteti, da je stranka vodila evidence. Menil je, da dokazi potrjujejo, da stranka 1. 8. 2019 ni vodila evidenc o izvajanju higienskih ukrepov. Predložen dokaz stranke o nabavi razkužila (račun) in navedbe stranke o porabi razkužila so za ugotovitev o vodenju evidenc o izvedenih higienskih ukrepih nerelevantne.

15.Upravni organ je ocenil, da je stranka ravnala v nasprotju z 11. točko izreka odločbe z dne 15. 4. 2019, kar pomeni neizpolnjevanje odrejenih ukrepov, ki je eden od pogojev za upravičenost do odškodnine po ZZVR-1.

16.Upravni organ je nadalje presojal morebitno kršitev 12. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019 in 8. točke prvega odstavka IX. točke Odločbe 2019. Na podlagi izjave stranke z dne 31. 5. 2021 je ugotavljal, da je stranka 11. 3. 2019 prestavljala pršilnik (škropilnico) znamke Nobili 105-2000 T iz svojega kmetijskega gospodarstva na kmetijsko gospodarstvo sina B. B. Upravni organ je ugotavljal, da je bila na dan 11. 3. 2019 v veljavi Odločba o nujnih ukrepih za preprečevanje vnosa in širjenja viroidnih zakrnelosti hmelja (Uradni list RS, št. 21/2015), ki je v četrtem odstavku X. točke predpisovala prepoved uporabe strojev in opreme izven okuženega mesta pridelave brez dovoljenja fitosanitarnega inšpektorja. Kljub temu glede na to, da na naveden dan odločba z dne 15. 4. 2029 še ni veljala, premeščanja navedene škropilnice ni štel kot razloga za zavrnitev odškodnine.

17.Ne glede na navedeno stališče je upravni organ stranki očital neodgovorno ravnanje v zvezi z uporabo orodja, strojev in ostale opreme izven okuženega območja stranke brez dovoljenja fitosanitarnega inšpektorja, pri čemer se je opiral na zapisnik št. U06191-593/2017-69 z dne 11. 7. 2019. Zapisnik izkazuje, da je stranka na posestvu H. H. izvajala dela na hmeljišču. Spomladi 2019 je H. H. dejala, da ima vsa hmeljišča na kmetiji okužena in da jih ima verjetno tudi H. H., kar kaže, da se je zavedala nevarnosti prenosa okužbe s CBCVd s stroji in na nesprejemljivo ravnanje, ko je kljub temu dela izvedla.

18.Upravni organ je upošteval navedbe stranke v izjavi z dne 31. 5. 2021, da uničenje rastlin v hmeljiščih z domačimi imeni L-35, ŽB-3, B-10 in K. ni zajeto pod odločbo fitosanitarnega inšpektorja z dne 15. 4. 2019 in zato ugotovitve iz zapisnika št. U06191-39/2019-11 z dne od 9. 7. do 14. 7. 2020 niso relevantne. Je pa dodal, da ukrepi, ki jih je stranka izvajala, ob pregledu pristojne fitosanitarne inšpektorice prav tako niso bili ustrezno izvedeni po Odločbi 2019, saj so bili na teh hmeljiščih ugotovljeni ponovno odgnali poganjki hmelja, višji od 30 cm, kar kaže na nedosledno in neodgovorno ravnanje stranke pri izvrševanju ukrepov in preprečevanju širjenja okužbe s CBCVd.

19.Upravni organ je nadalje presojal navedbe v zapisniku št. U06191-39/2019-40 z dne 14. 8. 2020, iz katerega je razvidno, da je pristojna fitosanitarna inšpektorica opravila nadzor izvrševanja ukrepov iz odločbe z dne 15. 4. 2019. Pri terenskem ogledu je preverila lokacijo zakopa podzemnih delov okuženih rastlin hmelja na parceli z domačim imenom U., ki je bila predhodno odobrena za zakop. Pri pregledu je bilo ugotovljeno, da je stranka izvršila zakop podzemnih delov okuženih rastlin hmelja. Nadalje je fitosanitarna inšpektorica ugotovila, da je na navedeni parceli, kjer je bil opravljen zakop, na novo navožena zemlja, na jugo-vzhodnem delu te parcele pa v letu 2020 zasajeno ukorenišče hmeljnih rastlin, ki je posajeno tik ob hmeljišču v karantenski premeni v lasti K. K. Nadalje je bilo pri pregledu ugotovljeno, da je bilo napravljeno novo hmeljišče z domačim imenom V., ki meji na parcelo U. in dejansko lokacijo zakopa podzemnih delov okuženih rastlin hmelja iz leta 2019.

20.Upravni organ se je oprl na 4.6.1.1 točko Načrta izrednih ukrepov za izkoreninjenje viroidnih zakrnelosti hmelja v Republiki Sloveniji št. U3430-30/2019-9 z dne 22. 6. 2020 (v nadaljevanju Načrt izrednih ukrepov 2019), ki je bil objavljen na spletni strani upravnega organa in je bil poslan po pošti vsem hmeljarjem, in na 30. člen Pravilnika o ukrepih in postopkih za preprečevanje vnosa in širjenja škodljivih organizmov rastlin, rastlinskih proizvodov in nadzorovanih predmetov (v nadaljevanju Pravilnik). Upravni organ je trdil, da je zasaditev ukorenišča hmeljnih rastlin na zemljišče, kjer je bil opravljen zakop okuženih podzemnih in nadzemnih delov rastlin hmelja, v nasprotju z Načrtom izrednih ukrepov 2019 in pomeni neizpolnjevanje predpisanih ukrepov za preprečevanje širjenja CBCVd, saj se tega zemljišča ne bi smelo obdelovati. Dodatno pa saditev ukorenišča v bližino hmeljišča v karantenski premeni kaže na nestrokovno ravnanje stranke, saj lahko tako pride do prenosa okužbe s CBCVd na rastline v ukorenišču, preko katerih bi se lahko okužba prenesla tudi na ostala hmeljišča.

21.Na podlagi vseh navedenih dejstev je upravni organ zaključil, da stranka ni izpolnila pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZZVR-1 s tem, ko ni izvršila z odločbo z dne 15. 4. 2019 odrejenega ukrepa uničevanja ponovno odgnalih poganjkov okuženih rastlin na način, da se ponovno odgnale poganjke rastlin hmelja tretira z neselektivnim sistemičnim herbicidom, ko izrastejo do višine največ 30 cm in do stopnje, ko rastline ne tvorijo več novih poganjkov in odmrejo, ni vodila evidence o izvajanju higienskih ukrepov na okuženem območju in je ravnala v nasprotju z obveznimi navodili iz Načrta izrednih ukrepov 2019. V postopku je bil izkazan tudi neresen in malomaren odnos stranke do izvajanja predpisanih in odrejenih ukrepov. Upravni organ je zato zahtevek za izplačilo odškodnine zavrnil.

22.Tožena stranka Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 3430-3/2021-5 z dne 14. 1. 2022 pritožbo stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnila. Sodišče v nadaljevanju povzema bistvene poudarke iz navedene odločbe.

23.Tožena stranka je poudarila, da upravni organ stranki ni očital (tudi) neizpolnjevanja pogoja iz 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZZVR-1. Navajala je, da je upravni organ v izpodbijani odločbi zaključil: (-) da stranka ni pravočasno uničila podzemnih delov rastlin (3. točka izreka odločbe z dne 15. 4. 2019); (-) da ni uničevala ponovno odgnanih poganjkov (7. točka izreka odločbe z dne 15. 4. 2019); (-) da ni vodila evidenc o čiščenju in razkuževanju orodja, strojev, opreme (11. točka izreka odločbe z dne 15. 4. 2019); (-) da je ravnala v nasprotju z Načrtom izrednih ukrepov 2019 in 30. členom Pravilnika.

24.Tožena stranka je v odločbi zavzela stališče, da stranki ni mogoče očitati kršitve ukrepa iz 3. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019.

25.Strinjala se je z upravnim organom, da je podana kršitev ukrepa iz 7. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019. Tožena stranka se je sklicevala na ugotovitve upravnega organa, oprte na zapisnike fitosanitarne inšpektorice o pregledih hmeljišč 22. 7. 2019, 9. 7. 2020, 10. 7. 2020, 13. 7. 2020 in 14. 7. 2020, iz katerih izhaja, da so bili ob navedenih pregledih najdeni ponovno odgnali poganjki rastlin hmelja, višji od 30 cm. Tožena stranka je navajala, da ne dvomi, da je stranka ob koncu meseca aprila 2019 vse rastline tretirala s herbicidom, nato pa jih v mesecu juliju 2019 izkopala, v mesecu avgustu 2019 odstranila in uničila z zakopom na deponiji, jeseni pa vsa hmeljišča preorala. Zato tožena stranka ni videla razlogov, da bi morala v zvezi s tem dodatno zasliševati predlagane priče. Navajala pa je, da bi stranka po tretiranju v mesecu aprilu morala bolj pozorno in skrbno pregledovati hmeljišča in bi ob ugotovitvi, da je hmelj na novo odgnal do 30 cm in čez, morala poganjke na novo tretirati s herbicidom. Tega pa glede na stanje hmeljišč 22. 7. 2019 očitno ni storila. Tožena stranka ni sledila navedbam stranke, da je ukrep iz 7. točke odločbe z dne 15. 4. 2019 mogoče izpolniti šele takrat, ko so rastline že izkopane in uničene (v konkretnem primeru je to v rastni dobi v letu 2020). Tožena stranka se je sklicevala tudi na evidenco uporabe fitofarmacevtskih sredstev, ki izkazuje, da je stranka v obravnavanih hmeljiščih uporabila fitofarmacevtska sredstva (herbicid Touchdown system) le v mesecu aprilu 2019 in potem nič več v celotnem letu, nato pa znova aprila 2020.

26.Tožena stranka se ni strinjala z zaključkom upravnega organa, da stranka ni vodila evidenc o čiščenju in razkuževanju orodja, strojev, opreme, torej ukrepov iz 11. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019. Navajala je, da je stranka zavezana izvajati higienske ukrepe in o njih voditi evidenco v primeru premika strojev, opreme in orodja iz hmeljišča, ki je predmet ukrepov po odločbi z dne 15. 4. 2019, na druga hmeljišča znotraj svojega kmetijskega gospodarstva. V izpodbijani odločbi ni ugotovitev o tem, ali je stranka take premike sploh izvršila. Tudi v okviru inšpekcijskega postopka U06191-39/2019 ni bilo ugotovljeno, da bi prihajalo do takih premikov mehanizacije, kjer bi bilo potrebno razkuževanje. Tožena stranka se ni strinjala z razlago upravnega organa, ki se nanaša na vsebino zapisnika št. U06191-593/2017-66 z dne 1. 8. 2019. Opozorila je, da je iz zahteve inšpektorice jasno razvidno, da je zahtevala evidence, ki bi jih bilo potrebno voditi na podlagi 8. in 9. točke odločbe št. U06191-593/2017-60 z dne 30. 8. 2018, ki se nanašajo higienske ukrepe glede strojev in opreme, uporabljenih na hmeljišču L. pred njihovo uporabo v drugih hmeljiščih v okviru istega mesta pridelave. Tožena stranka se je strinjala s stranko, da ta glede hmeljišč, ki so predmet odločbe z dne 15. 4. 2019, ni bila pozvana k predložitvi evidenc. Poleg tega bi bilo treba za obstoj kršitve 8. in 9. točke odločbe U06191- 593/2017-60 najprej ugotoviti, ali je stranka isto mehanizacijo, ki jo je uporabljala v hmeljišču L., uporabila tudi v drugem hmeljišču.

27.Tožena stranka je nadalje zavzela stališče, da kršitev 4.6.1.1 točke Načrta izrednih ukrepov 2019 in 30. člena Pravilnika ni podana. Navajala je sicer, da Načrta izrednih ukrepov 2019 ni mogoče šteti za predpis v smislu 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZZVR-1, ker gre za smernice, vodila, dobro prakso, ne pa predpis. Vendar pa je ugotavljala, da tudi 30. člen Pravilnika določa, da mora biti kraj zakopa vidno označen in ga ni dovoljeno obdelovati najmanj tri leta. Določba pa se nanaša na kraj zakopa in ne na prostorsko enoto GERK. Ker iz ugotovljenih podatkov izhaja, da se ukorenišče ne nahaja na kraju zakopa, tako ravnanje na predstavlja kršitve odrejenih in predpisanih ukrepov. Tožena stranka je še navajala, da je upravni organ tik ob zemljišču, ki velja za mesto zakopa, nasadil še novo hmeljišče V. Zavzela je stališče, da po predpisih od 8. 11. 2019 strankinega kmetijskega gospodarstva ni mogoče šteti za okuženo območje, s tem pa ne velja več prepoved sajenja hmelja na kmetijskem gospodarstvu stranke.

28.Tožena stranka je po navedenem pritožbo zavrnila, ker je štela za utemeljene ugotovitve izpodbijane odločbe o kršitvi 7. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

29.Tožnik je odločbo upravnega organa izpodbijal iz vseh tožbenih razlogov. Uvodoma je podal trditve o izpolnjevanju pogoja, določenega v 1. alineji drugega odstavka 59. člena ZZVR-1.

30.Tožnik je zavračal očitke, da naj ne bi izvedel ukrepa iz 7. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019. Navajal je, da je spomladi 2019 odstranil vse rastline v vseh hmeljiščih, posebej za ta namen je v mesecu marcu 2019 kupil traktorsko škropilnico in ustrezne količine razkužila Virocid ter herbicida Touchdown system. Skliceval se je na fotografije škropilnice, račune za njen nakup in nakup herbicida ter evidence razkuževanja in tretiranja s herbicidom za leto 2019. Trdil je, da se inšpektorat do nakupa nove škropilnice ter dokazov, ki njen nakup potrjujejo, ni opredelil, prav tako ni upošteval dokaznega predloga zaslišanja prič, ki bi vse navedbe o tretiranju, uničenju in izkopavanju lahko potrdile, niti ni navedel, zakaj predlaganih dokazov ni upošteval, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

31.Tožnik je nadalje podajal navedbe o tem, da sta v vrstah z drogovi strojno tretiranje in odstranjevanje rastlin težja, zato se lahko zgodi, da katera od rastlin preživi, kar se je najverjetneje zgodilo tudi v letu 2019, ko je lahko kljub tretiranju s herbicidom in izkopavanju zaradi navedenega kakšna rastlina prezimila. Skliceval se je tudi na to, da so bile ob izdaji odločbe nekatere rastline že višje od 30 cm, pri čemer je tožnik uničil vseh 35 hektarjev hmeljišč, zato je nemogoče opaziti, da morda katera od rastlin ni poškropljena v celoti. Prav tako se lahko zgodi, da niso bile vse rastline točkovno tretirane, bodisi zaradi sapice vetra, ki popiha in odmakne pršenje po rastlini, bodisi zaradi oteženega tretiranja ob drogovih in na začetnih napenjalnih drogovih, česar pa tožnik pri tretiranju ni mogel opaziti. Posledično so lahko take rastline rasle naprej, druge pa so lahko zrasle kljub tretiranju, saj je šlo v večini primerov za mlade, odporne in zdrave rastline brez okužb. Trdil je še, da je v mesecu juliju 2019 izkopal vse tretirane rastline in jih nato v mesecu avgustu 2019 odstranil in uničil z zakopom na deponiji. Jeseni 2019 je vsa hmeljišča preoral in skušal preprečiti ponoven izrast rastlin. Če je bilo na hmeljiščih najdenih nekaj rastlin, ne pomeni, da tožnik ni izpolnjeval odločbe z dne 15. 4. 2019.

32.Tožnik je trdil, da lahko izpolnitev ukrepa rednega pregledovanja hmeljišča in tretiranje ponovno odgnanih poganjkov pride v poštev takrat, ko so rastline že izkopane in uničene, v konkretnem primeru je to v rastni dobi v letu 2020. Očitki upravnega organa so zato neutemeljeni, saj je v letu 2019 odstranil vseh 35 hektarjev hmeljišč. Rastline, slučajno ostale netretirane zaradi vetra ali drogov, pa so bile zaradi velike količine rastlin očitno spregledane, zagotovo pa so bile v juliju 2019 vse odstranjene. Tako se tožnik ni strinjal, da naj bi bilo tretiranje v letu 2019 nezadostno, pomanjkljivo ali malomarno opravljeno. Tudi v letu 2020 je tožnik do pregleda inšpektorice opravil dva pregleda vseh hmeljišč in enega po izvedeni kontroli inšpektorice. Najdene rastline je tretiral s herbicidom in jih odstranil v roku, ki ni krajši od 14 dni od zadnjega tretiranja s herbicidom, ter s tem izpolnil 7. točko izreka odločbe z dne 15. 4. 2019 in peti odstavek X. točke Odločbe 2019. Tudi glede rastlin, najdenih leta 2020, se je skliceval na vpliv vetra in drogov pri tretiranju, rasti zaradi globokih korenin kljub tretiranju s herbicidom ali pa temu, da so bile spregledane, saj je bila v vseh sedmih hmeljiščih v letu 2020 nasajena koruza, lucerna in pšenica ter ostale pleveli. Povsem mogoče je, da je kljub skrbnim pregledom spregledal navedenih 154 rastlin na površini sedmih hmeljišč. Zaslišanja prič, ki bi izvajanje ukrepov potrdile, pa inšpektorat v letu 2020 ni izvedel.

33.Tožnik je prerekal navedbe upravnega organa, da rastlin naj ne bi pravočasno odstranil, zaradi česar je tožniku neutemeljeno očitana neizpolnitev 3. točke odločbe z dne 15. 4. 2019. Rok za odstranitev rastlin je v skladu s 3. točko odločbe z dne 15. 4. 2019 bil 30. 10. 2019, kar je tožnik tudi izvedel, navedeno pa je razvidno tudi iz zapisnika z dne 18. 10. 2019 in 8. 11. 2019.

34.Glede očitka o opustitvi vodenja evidenc je tožnik navajal, da ga je inšpektorica ob pregledu 1. 8. 2019 pozvala na predložitev evidenc razkuževanja za hmeljišče L., ne pa tudi za druga hmeljišča. Dejstvo je, da je bilo v tem hmeljišču tretiranje s herbicidom, izoravanje in pobiranje rastlin izvedeno v jeseni 2018, zato v letu 2019 vhodov na to hmeljišče ni bilo. Glede na to, da v letu 2019 vhodov na to hmeljišče ni bilo, tudi evidenc ni mogel predložiti. Navedeno je upravni organ očitno vzel iz konteksta in tolmačil po svoje. V nadaljevanju se je tožnik glede obravnavane kršitve skliceval na ugotovitve in stališča tožene stranke v odločbi št. 3430-3/2021-5 z dne 14. 1. 2022. Oporekal je dokazni vrednosti uradnega zaznamka št. U06191- 39/2019-26 z dne 18. 12. 2019, s katerim ga organ ni seznanil, zato nanj tudi ni mogel podati pripomb, sicer bi že takrat ugovarjal, da inšpektorica ob pregledu tožnika ni pozvala na predložitev evidenc ostalih hmeljišč oziroma ga je pozvala zgolj na predložitev evidence za hmeljišče L. Glede na to, da se je tožnik s citiranim uradnim zaznamkom seznanil šele v postopku s pritožbo, je organ kršil temeljno načelo zaslišanja stranke in zagrešil bistveno kršitev pravil postopka in kršitev temeljnega načela zaslišanja stranke. Tožnik je zato šele v postopku s pritožbo predložil evidence ostalih hmeljišč, saj mu pred tem očitki organa niso bili znani. V primeru jasnih in izrecnih navodil inšpektorice, naj izkaže evidence vseh hmeljišč, bi te tudi pokazal. Ker tega ni storila in ni z ničemer nakazala, da želi evidence ostalih hmeljišč, domnevne neizpolnitve ukrepov tožniku ni mogoče očitati.

35.Tožnik je prerekal navedbe upravnega organa, da naj bi bil predložen dokaz o nabavi razkužila ter navedbe tožnika o njegovi porabi za ugotovitev o vodenju evidenc o izvedenih higienskih ukrepih nerelevantne. Podatki o nabavah in porabi razkužila kažejo na dejansko porabo in izvajanje razkuževanja, zato je taka ocena upravnega organa napačna. V zvezi s podatki glede nabave razkužil je pomembno dejstvo, da v letu 2019 na tožnikovi kmetiji ni bilo več gojenih rastlin, zato tudi ni bilo intenzivne obdelave hmeljišč, kar ima za posledico manj razkuževanja ter manjšo porabo razkužil.

36.Tožnik je nadalje trdil, da se je šele v pritožbenem postopku seznanil z zapisnikom št. U06191-593/2017-69 z dne 11. 7. 2019, ki se nanaša na delo tožnika na posestvu H. H. in tožnikove izjave o okužbi lastnih hmeljišč. Upravnemu organu je očital bistveno kršitev določb postopka in kršitev temeljnega načela zaslišanja stranke. Dodatno pa je tožnik pojasnjeval, da je lahko šlo le za opravila v letu 2018, konec sezone, ko odločba z dne 15. 4. 2019 še ni bila izdana, zato na tek predmetnega postopka zgoraj citirani zapisnik ne sme vplivati.

37.Tožnik je nadalje zavračal očitke upravnega organa glede očitanega ravnanja v nasprotju z Načrtom izrednih ukrepov 2019. Trdil je, da mesto zakopa ni obdelano, zaraščeno je s plevelom, ukorenišče pa je od mesta zakopa oddaljeno vsaj 50 metrov. Tudi novo hmeljišče V. je več kot 100 metrov oddaljeno od mesta zakopa. Ukorenišče tudi nima stika s sosedovim karantenskim hmeljiščem, na katerem je bila ob zasaditvi ukorenišča koruza. Tožnik je povzemal stališče tožene stranke o tem, da se kmetijsko gospodarstvo po 8. 11. 2019 ni več štelo za okuženo območje. Zatrjeval je, da Načrt izrednih ukrepov 2019 nima narave predpisa in se nanj pri ugotavljanju morebitnih kršitev upravni organ ne more opreti.

38.Tožnik je trdil, da je upravičen do odškodnine, saj je izvedel vse predpisane in odrejene ukrepe za zdravstveno varstvo rastlin. Tožnik je primarno predlagal sodišču, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter tožnikovi zahtevi za odškodnino ugodi. Podredno je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo organu prve stopnje vrne v ponovno obravnavanje in odločanje. Zahteval je povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

39.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo poudarila, da je predmet tega spora odločba upravnega organa, vendar je bila ta odločba že predmet pritožbenega postopka, pri čemer je tožena stranka v svoji odločbi podala nekatere drugačne (pravilne) razloge za utemeljitev odločitve. Izpostavila je, da tožniku ni očitano, da ni izpolnil pogoja iz 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZZVR-1. Prav tako so nepomembne navedbe, ki se tičejo neizpolnjevanja 3. točke inšpekcijske odločbe z dne 15. 4. 2019. Tožena stranka je zapisala, da do kršitev te točke odločbe ni prišlo. Da ni prišlo do kršitev inšpekcijske odločbe oziroma predpisov je tožena stranka ugotovila tudi glede vodenja evidenc, nakupa virocida, razkuževanja in premikanja mehanizacije ter kršenja Načrta izrednih ukrepov 2019 v zvezi z mestom zakopa ter izvedbo novega hmeljišča Z.in V. Tožena stranka je navajala, da se iz tega razloga do navedb tožnika v tem delu ne bo več opredeljevala.

40.Trdila je, da tožnik neutemeljeno nasprotuje zaključkom upravnega organa, da ni izvedel ukrepa iz 7. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019, po kateri je moral uničiti ponovno odgnale poganjke. Obveznost uničenja vseh rastlin hmelja v celotnem hmeljišču M., N., O., P., R., S. in T, ni bila vsebina 7. točke izreka te odločbe, temveč 1. točke izreka, katere neizvrševanja upravni organ ni zatrjeval.

41.Tožbena navedba, da se upravni organ ni opredelil do nakupa nove škropilnice ter dokaznega gradiva, je protispisna. V postopku pred upravnim organom so se razjasnjevala dejstva glede premika škropilnice. V pritožbenem postopku, kjer je bilo posebej izpostavljeno dejstvo o nakupu nove škropilnice, pa je tožena stranka navajala, da dejstva glede škropilnice niso podlaga za odločitev o zavrnitvi priznanja odškodnine, zato se o tem ne bo izjasnjevala. Ne more pa to dejstvo v ničemer vplivati na ugotovitev, da tožnik v nadaljevanju ni redno pregledoval hmeljišč in tretiral morebitnih ponovno odgnalih poganjkov, kot mu je bilo to naloženo s 7. točko izreka odločbe z dne 15. 4. 2019. Ne drži trditev, da se tožena stranka ni izrekla o dokaznem predlogu glede zaslišanja prič. Tožena stranka se je sklicevala na 7. stran prvostopenjske odločbe in na 10., 13. ter 16. stran drugostopenjske odločbe.

42.Tožnik je zatrjeval tretiranje s herbicidom le v smislu izvrševanja 1. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019, ne pa tudi 7. točke izreka. Ni podal trditev, da bi ponovno odgnale poganjke tretiral v letu 2019. Nenazadnje pa je neizvajanje tretiranja ponovno odgnalih poganjkov moč razbrati tudi iz priloženih evidenc, saj iz njih izhaja, da je tožnik v obravnavanih hmeljiščih uporabil fitofarmacevtska sredstva (herbicid Touchdown system) v letu 2019 le v mesecu aprilu in potem nič več v celotnem letu, naslednjič pa šele leta 2020 po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe št. U06191-39/2019-38 z dne 6. 8. 2020.

43.Da je tretiranje na območju, kjer so začetni napenjalni in nosilni drogovi, oteženo, ne opravičuje dejstva, da rastline niso bile tretirane oziroma da je bilo tretiranje izvedeno nedosledno. Tožnikove navedbe v tem delu kažejo, da se je zavedal problematike, zato bi moral v teh vrstah še posebej pozorno preveriti prisotnost ponovno odgnalih poganjkov hmelja ter poskrbeti za učinkovito (ročno ali strojno) tretiranje, vendar tega ni storil.

44.Tožena stranka je opozorila na ugotovitve pristojne inšpektorice ob nadzorih 22. 7. 2019 ter med 9. in 14. 7. 2020 glede obsega in višine najdenih novo vzniklih rastlin hmelja. Navajala je, da hmelja na začetnih napenjalnih drogovih, visokega od 1 m pa vse do 2,5 m in višje, ni mogoče spregledati niti v posevku koruze, lucerne ali pšenice. Na drugačen zaključek glede neizpolnjevanja 7. točke izreka inšpekcijske odločbe ne morejo vplivati niti navedbe, da je tožnik v mesecu juliju 2019 izkopal vse tretirane rastline in jih nato v mesecu avgustu 2019 odstranil in uničil z zakopom na deponiji, jeseni vsa hmeljišča preoral in skušal preprečiti ponoven izrast rastlin. Inšpektorica je zapisniško ugotovila in pri tem pripravila tudi slikovni material, kako so na hmeljiščih tožnika ponovno odgnali poganjki hmeljevih rastlin, ki niso bili tretirani s herbicidom, izkopani in uničeni. Enako velja za navedbo, da je tožnik ponovno odgnale rastline odstranil v roku, ki ni krajši od 14 dni od zadnjega tretiranja s herbicidom. Slednje velja le za tretirnaje v letu 2000, pri čemer pa tega ni izvajal v letu 2019.

45.Tožena stranka je opozorila še na neutemeljeno navedbo tožnika, da lahko izpolnitev ukrepa iz 7. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019 pride v poštev v rastni dobi leta 2020, ko so bile rastline že izkopane in uničene. Navajala je, da je izvrševanje 7. točke izreka inšpekcijske odločbe vezano na vegetacijo in stopnjo, ko rastline ne tvorijo več novih poganjkov, to pa vključuje tako tekočo rastno dobo (v letu 2019) kot tudi naslednjo rastno dobo (v letu 2020). Tožnik je v tožbi sam navajal, da je v letu 2019 uničil in izkopal vse rastline, odrejene z odločbo z dne 15. 4. 2019, v letu 2020 pa je uničeval ponovno izrasle rastline in jih izkopal ter tako izpolnil tudi 7. točko navedene odločbe. S tem je priznal, da v letu 2019 ni izvrševal odrejenih ukrepov iz 7. točke odločbe. Poleg tega je tožnik ukrep izvedel šele po izdaji sklepa o izvršbi.

46.Tožena stranka je zavrnila očitke očitke glede kršitev pravil postopka. Tožnik je bila z dopisom št. U34303-2/2020-12 z dne 7. 5. 2021 pred izdajo odločbe seznanjen z ugotovitvami postopka, imel je tudi možnost, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so pomembna za izdajo odločbe.

47.Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2022 dodatno navajal, da imajo rastline hmelja kljub tretiranju nadzemnega dela s herbicidom močan podzemni del, ki ostane nedotaknjen, rastlini daje vedno novo moč in energijo za tvorjenje novih poganjkov, slednje pa traja dokler rastlina ni mehansko odstranjena. Zato je od konca meseca aprila 2019, v maju, juniju in juliju 2019 rastline ponovno tretiral s herbicidom in mehansko ter tudi ročno z motikami odstranjeval ponovno izrasle poganjke, ko je opazil, da kljub tretiranju s herbicidom le-ti ponovno poganjajo. Šele ko je tožnik zaključil tretiranje in mehansko odstranjevanje okuženih rastlin na enem hmeljišču, je prešel na drugega, kar je trajalo od maja 2019 do konca julija 2019. Za tako obsežno delo je potreboval tri mesece. Navajal je še, da si je čas posameznega tretiranja in mehanskega odstranjevanja novih poganjkov na posameznih hmeljiščih zapisoval na koledar, podatkov pa ni prenesel v evidence. V posledici navedenega je ta zapis v računalniško vodenih evidencah izostal.

48.Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 13. 5. 2021 opozorila, da so navedbe tožnika, da je tretiranje izvajal tudi v maju, juniju in juliju, nova dejstva in posledično nedopustna, hkrati pa povsem neizkazana. Opozorila je na predpisane in odrejene higienske ukrepe ob vhodih na okužena hmeljišča in z njimi povezano dolžnost vodenja evidenc. Evidence, ki jih je predložil tožnik, in zapisniško ugotovljen obstoj novih poganjkov in neuporaba fitofarmacevtskih sredstev ne potrjujejo njegovih novih navedb. Prav iz razloga, ker tretiranje s herbicidom prizadene predvsem nadzemni del, podzemni del pa ostane nedotaknjen, je bil z odločbo z dne 15. 4. 2019 odrejen ukrep uničevanja ponovno odgnalih poganjkov rastlin, pri čemer je bil z odločbo določen časovni okvir, čeprav ne z datumskim rokom.

Dokazni sklep

49.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa in listinske dokaze tožnika v prilogah od A2 do A12 in od A15 do A109. Nadalje je sodišče v dokazne namene zaslišalo tožnika.

50.Zaslišanje prič B. B. in C. C. je tožnik predlagal zaradi dokazovanja tožbenih navedb, da je rastline hmelja tretiral konec aprila 2019, julija 2019 izkopal, jeseni 2019 pa vsa hmeljišča izkopal. Sodišče predlaganega dokaza z zaslišanjem imenovanih prič ni izvedlo, saj gre v tem delu za nesporna dejstva med strankama, dejstva, ki niso sporna, pa ni treba dokazovati (214. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Če je tožnik z zaslišanjem prič meril tudi na dokazovanje trditev, da je tudi od maja in julija tretiral nove poganjke hmelja, pa sodišče pojasnjuje, kar bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju, da gre za nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče ni upoštevalo in zato niso predmet dokazovanja. Nadalje sodišče ni izvedlo zaslišanja imenovanih prič in prič D. D., E. E., F. F., G. G. zaradi dokazovanja dejstev, ki se nanašajo na razkuževanje kmetijske mehanizacije. Razlog je v tem, da se dokazujejo le dejstva, pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), izvajanje razkuževanja pa ni tako dejstvo, saj v izpodbijani odločbi tožniku ni očitano kršenje predpisov in ukrepov, ki se nanašajo na samo izvajanje razkuževanja, temveč je nanj naslovljen očitek, da o razkuževanju ni vodil evidenc.

51.Procesno izhodišče za obravnavanje dejanskega stanja v upravnem sporu je določeno v tretjem odstavku 20. člena ZUS-1, ki določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Način in natančnejši pogoji za uveljavljanje tožbenih novot so določeni v 52. členu ZUS-1. Ta določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik šele v upravnem sporu v dokazne namene predložil fotografiji zorane njive (A13, A14), za kateri je po pozivu sodišča na naroku 27. 2. 2024 pojasnil, da sta nastali dan po preoranju njive. Tožnik z njima dokazuje izpolnitev ukrepa, v upravnem postopku pa jih ni predložil, ker se je šele v upravnem sporu pokazala potreba po dokazovanju tega dejstva. Sodišče pojasnjuje, da se v upravnem sporu o predmetu zadeve ne odloča vnovič, temveč se opravlja sodni nadzor pravilnosti in zakonitosti upravne odločbe. Dejstvo preoranja njive je tožnik zatrjeval že v upravnem postopku. Tožnik ni navedel upravičljivih razlogov za opustitev predložitve fotografij že pred izdajo izpodbijanega akta, zato je sodišče izvedbo tega dokaza zavrnilo, saj je prepozen in zato nedovoljen. Sodišče k temu dodaja, da po tožniku zatrjevano dejstvo, da je hmeljišča jeseni 2019 preoral, v upravnem postopku ni bilo sporno in ne predstavlja pravno relevantnega dejstva, saj upravni organ v tem delu ni ugotovil kršitev. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tudi dokaz z zaslišanjem prič H. H. in I. I. predlagan v nasprotju s citiranimi določili ZUS-1. Ob ustrezni skrbnosti, če je tožnik štel kot pomembno za odločitev, da se organ, ki odloča, seznani z izkušnjami ostalih pridelovalcev glede rasti hmelja, bi lahko dokazni predlog podal že v upravnem postopku. Poleg tega je tožnik z navedenima pričama dokazoval trditve, da so se tudi drugi kmetje po tretiranju rastlin hmelja s herbicidom soočali s ponovno izraslimi poganjki hmelja. Sodišče na podlagi navedb strank ugotavlja, da med njima ni sporno, da so ponovno izrasli poganjki hmelja pričakovani, zato tega ni potrebno dokazovati. Predvsem pa zaslišanje prič ne bi pripomoglo k ugotavljanju spornega dejstva, ali je tožnik odrejen ukrep pravilno in v celoti izvajal. Še manj pa je za ta postopek relevantno, ali je bila pričama priznana odškodnina, saj se pravica do odškodnine ugotavlja v vsakem primeru posebej glede na okoliščine posameznega primera.

52.Sodišče nadalje ni sledilo toženi stranki, ki je predlagala zaslišanje inšpektorice J. J. Tožena stranka tega dokaza ni izvedla v upravnem postopku, čeprav ji preiskovalno načelo omogoča izvajanje dokazov po uradni dolžnosti. V upravnem sporu ni upravičila svoje pasivnosti, poleg tega pa je za presojo izpolnjevanja odrejenih ukrepov, ki se nanašajo na pravočasno odstranjevanje novih poganjkov hmelja, nepomembno, kako hitro raste hmelj in v kakšnem obdobju rastlina hmelja doseže določeno višino.

K I. točki izreka

53.Tožba ni utemeljena.

54.V obravnavani zadevi tožnik s tožbo izpodbija odločitev upravnega organa o zavrnitvi tožnikovega odškodninskega zahtevka za škodo, ki je posledica odločbe z dne 15. 4. 2019, s katero je bilo tožniku odrejeno uničenje rastlin hmelja, okuženih s CBCVd v hmeljiščih z domačimi imeni M., N., O., P., R., S. in T. Materialnopravno izhodišče za odločanje o tovrstnem zahtevku je 59. člen ZZVR-1. Ta v prvem odstavku določa, da ima imetnik, ki se ukvarja s pridelavo oziroma predelavo rastlin, rastlinskih proizvodov in nadzorovanih predmetov, pravico do odškodnine za uničene rastline, rastlinske proizvode in nadzorovane predmete, za katere je pristojni inšpektor na podlagi 14. člena tega zakona odredil ukrepe izkoreninjenja, preprečevanja ali zatiranja škodljivih organizmov in za katere je pristojni inšpektor odredil ukrepe zaradi škodljivih organizmov, ki na podlagi ocene tveganja iz 6. točke 76. člena tega zakona pomenijo nevarnost za zdravstveno varstvo semenskega materiala rastlin. Drugi odstavek navedenega določila pa določa, da je imetnik iz prejšnjega odstavka do odškodnine upravičen, če: (-) obvesti pristojnega inšpektorja ali drugo uradno osebo po tem zakonu takoj, ko ugotovi pojav škodljivega organizma ali sumi o njem, in (-) je izvedel vse predpisane in odrejene ukrepe za zdravstveno varstvo rastlin.

55.V konkretni zadevi ni sporno, da je tožnik oseba iz prvega odstavka 59. člena ZZVR-1, sporno med strankama pa je, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev odškodnine, določene v drugem odstavku 59. člena ZZVR-1. Iz izpodbijane odločbe izhaja jasno stališče upravnega organa, da tožnik pogoj iz 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZZVR-1 izpolnjuje. Temu stališču je v pritožbenem postopku pritrdila tudi tožena stranka. Tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje izpolnjevanje tega pogoja, so zato brezpredmetne in v tem delu ne terjajo opredeljevanja sodišča.

56.Sodišče uvodoma na podlagi vsebine izpodbijane odločbe ugotavlja, da upravni organ kršitev 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZZVR-1 utemeljuje s tremi nosilnimi razlogi: (-) tožnik je ravnal v nasprotju s 7. točko izreka odločbe z dne 15. 7. 2019, ker ponovno odgnalih poganjkov rastlin hmelja na mestu rasti uničenih rastlin med rastno dobo ni uničeval na način, da bi jih tretiral z neselektivnim sistemičnim herbicidom, ko so izrasli do višine največ 30 cm in do stopnje, ko rastline ne tvorijo več novih poganjkov; (-) tožnik je ravnal v nasprotju z 11. točko izreka odločbe z dne 15. 7. 2019, ker ni vodil evidence o izvajanju higienskih ukrepov na okuženem območju; (-) tožnik je ravnal v nasprotju s 4.6.1.1 točko Načrta izrednih ukrepov 2019 in 30. členom Pravilnika, ker je na zemljišču, ki je kraj zakopa okuženih rastlin hmelja, zasadil ukorenišče hmeljnih rastlin. Da so naštete kršitve razlog za zavrnitev zahtevka, upravni organ izrecno navede v sedmem odstavku na 13. strani izpodbijane odločbe, kjer tožniku dodatno očita še neresen, malomaren in nestrokoven odnos do izvajanja prepisanih in odrejenih ukrepov. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tak odnos upravni organ prepoznal v ravnanju tožnika, ko je tožnik s svojo kmetijsko mehanizacijo izvajal dela na hmeljiščih H. H., čeprav se je zavedal nevarnosti prenosa bolezni, nadalje s tem, ko tudi na hmeljiščih z domačimi imeni L-35, ŽB-3, B-10 in K. ni uničeval ponovno odgnalih poganjkov hmelja, ko so presegli višino 30 cm, in s tem, ko je svoje ukorenišče hmeljnih rastlin lociral v bližino hmeljišča v karantenski premeni v lasti K. K.

57.Sodišče izpostavlja, da tožena stranka v odločbi z dne 14. 1. 2022 zmotno ugotavlja, da upravni organ tožniku očita tudi kršitev 3. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019, ki tožniku nalaga izkop podzemnih delov rastlin hmelja, ki jih je moral uničiti, do 31. 5. 2019 oziroma do 30. 10. 2019 pod pogojem, da v času od tretiranja s sistemičnim herbicidom do izkopa podzemnih delov rastlin hmelja na mestu uničenih rastlin hmelja ni gojenih rastlin. Tak zaključek upravnega organa iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Upravni organ v četrtem odstavku na 13. strani odločbe izrecno navaja, da tožniku ne očita, da ni izvedel zakopa podzemnih delov rastlin v roku, kot je odrejen z odločbo z dne 15. 4. 2019. Ker tako upravni organ zavrnitve zahtevka za odškodnino ne utemeljuje na kršitvi 3. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019, je posledično tožba v delu, v katerem tožnik izpodbija ugotovitev, da podzemnih delov rastlin ni pravočasno odstranil, neutemeljena. Sodišče dodaja, da tudi iz odločbe tožene stranke z dne 14. 1. 2022 izhaja, da je tožnik pravočasno izpolnil v 3. točki izreka odločbe z dne 15. 4. 2019 odrejen ukrep.

58.Sodišče meni, da tožnik povsem neutemeljeno vztraja pri trditvi, da mu ni mogoče očitati kršitve ukrepa, odrejenega v 7. točki izreka odločbe z dne 15. 4. 2019. Ukrep iz navedene točke izreka odločbe tožniku nalaga, da mora ponovno odgnale poganjke rastlin hmelja na mestu rasti uničenih rastlin iz 1. točke izreka iste odločbe med rastno dobo uničevati, kot je navedeno v 2., 3. in 4. točki izreka iste odločbe. Pri tem 2. točka izreka odločbe tožniku nalaga uničenje rastlin hmelja tako, da jih tretira z neselektivnim sistemičnim herbicidom, ko izrastejo do višine največ 30 cm in do stopnje, ko rastline ne tvorijo več novih poganjkov. Sodišče poudarja, da ima s strani fitosanitarne inšpektorice odrejen ukrep materialnopravno podlago v drugem odstavku X. točke Odločbe 2019, ki v primeru uničenja okuženega hmeljišča predpisuje tretiranje ponovno odgnalih poganjkov hmelja z neselektivnim sistemičnim herbicidom, ko izrastejo do višine največ 30 cm in do stopnje, ko rastline ne tvorijo več novih poganjkov in odmrejo. Po navedenem gre v konkretni zadevi tako za predpisan kot odrejen ukrep tretiranja ponovno odgnalih poganjkov rastlin hmelja na okuženem območju.

59.Sodišče ocenjuje, da je obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu natančna. V njej ugotovljeni razlogi logično pojasnjujejo tako dokazno oceno ugotovljenih dejstev kot materialnopravne zaključke glede kršitve opisanega ukrepa, pri čemer tožena stranka pri obravnavanju pritožbe zoper izpodbijano odločbo v odločbi z dne 14. 1. 2022 izpostavlja relevantna dejstva in dejanske zaključke ter zavzame pravilna stališča glede pritožbenih razlogov, ki jih je v upravnem postopku uveljavljal tožnik (tam pritožnik). Sodišče zato sledi utemeljitvi razlogov upravnega organa in tožene stranke glede odločitve, ki se nanaša na (ne)izpolnjevanje obravnavanega ukrepa oziroma predpisa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), in pri tem dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

60.1. točka izreka odločbe z dne 15. 4. 2019 tožniku nalaga uničenje vseh rastlin hmelja na okuženih hmeljiščih z domačimi imeni M., N., O., P., R., S. in T., katerih uničenje ni bilo odrejeno s predhodnimi odločbami. Postopek uničenja rastlin hmelja iz 1. točke izreka navedene odločbe je odrejen v 2., 3. in 4. točki izreka odločbe. Gre za tretiranje odgnalih rastlin hmelja s herbicidom (2. točka izreka), izkop podzemnih delov rastlin hmelja v določenem roku (3. točka izreka) in uničenje izkopanih rastlin hmelja z enim od predpisanih načinov v določenem roku (4. točka izreka). Upravni organ na tožnika ne naslavlja očitka kršitve ukrepa uničenja rastlin hmelja po 1. točki izreka odločbe z dne 15. 4. 2019, temveč očitek kršitve ukrepa uničevanja ponovno odgnalih rastlin hmelja na mestu uničenih rastlin po 7. točki izreka navedene odločbe. Sodišče soglaša z razlago upravnega organa, da je slednji ukrep po svojih značilnostih drugačen. Ne gre za enkratno tretiranje s herbicidom, temveč za trajajoč ukrep, za uničevanje ponovno odgnalih poganjkov rastlin hmelja na mestu rasti uničenih rastlin vselej, ko tak poganjek doseže višino 30 cm in vse dokler rastline ne tvorijo več novih poganjkov. Ravno na tak opisen način, vezan na stopnjo vegetacije, je določen rok za izvedbo ukrepa v posameznem primeru. Ni določen z datumom, temveč z rastjo hmelja, kot pravilno navaja izpodbijana odločba. Ponovno odgnali poganjek hmelja je potrebno uničiti, ko ta izraste do višine največ 30 cm.

61.Sodišče pri tem pojasnjuje, da je zmotno tožnikovo stališče, da tak način tretiranja ponovno odgnalih rastlin hmelja na mestu uničenih rastlin zavezuje imetnika okuženega hmeljišča šele od trenutka, ko so izkopani tudi podzemni deli rastlin hmelja. Iz vsebine 1. in 2. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019 izhaja, da uničenje rastlin hmelja pomeni že tretiranje nadzemnih delov z neselektivnim sistemičnim herbicidom in ne šele izkop podzemnih delov rastlin. Pri tem sodišče dodaja, da iz neprerekanih ugotovitev upravnega organa izhaja, da je fitosanitarna inšpektorica obstoj ponovno odgnalih rastlin hmelja na mestu uničenih rastlin ugotovila tako po uničenju nadzemnih delov s herbicidom in še preden so bili podzemni deli rastlin izkopani, kakor tudi kasneje, ko so bili izkopani tudi podzemni deli rastlin.

62.Tožnik ne izpodbija dejanskih zaključkov upravnega organa, da je po uničenju okuženih hmeljišč, ki so predmet odločbe z dne 15. 4. 2019, s herbicidom, na le-teh obstoj ponovno odgnalih rastlin hmelja na mestu uničenih rastlin ugotovljen v dveh različnih časovnih obdobjih. Tožnik ne prereka ugotovitev upravnega organa, ki imajo oporo v zapisniku fitosanitarne inšpektorice št. U06191-39/2019-10 z dne 22. 7. 2019 in njenem zapisniku št. U06191-39/2019-34, ki se nanaša na preglede od 9. 7. 2020 do 14. 7. 2020. Navedena zapisnika upravni organ šteje kot ključna dokaza, na katera opira svoje ugotovitve o kršitvi 7. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019. Tožnik tako ne izpodbija, da je bilo ob pregledu izvrševanja odločbe z dne 15. 4. 2019, ki se je vršil 22. 7. 2019, ugotovljeno, da se po celotnih hmeljiščih z imeni M., S. in T. nahajajo ponovno odgnale rastline hmelja, višje od 30 cm, pri čemer so se posamezni poganjki na začetnih napenjalnih drogovih vzpenjali do višine 2,5 m in tudi višje. V hmeljiščih z imeni N., O., P. in R. so bili v vrstah s stebri po celotnem hmeljišču prisotni posamezni ponovno odgnali poganjki rastlin hmelja, višji od 30 cm, v hmeljišču z imenom P. pa vse do 1 m. Le v hmeljišču z imenom R. so bili opaženi znaki tretiranja z neselektivnim sistemičnim herbicidom. Sodišče poudarja, da iz zapisnika z dne 22. 7. 2019 izhaja, da je pregled opravljen v navzočnosti tožnika, zapisnik pa je opremljen tudi z njegovim podpisom. Tožnik nadalje ne prereka dejanskih ugotovitev upravnega organa, ki se opirajo na inšpekcijske preglede, opravljene med 9. 7. 2020 in 14. 7. 2020. Na vseh hmeljiščih, ki so predmet odločbe z dne 15. 4. 2019, z izjemo hmeljišča z imenom R., so bili prisotni ponovno odgnali poganjki rastlin hmelja, višji od 30 cm, ki niso kazali znaki uporabe herbicida. Sodišče na tem mestu dodaja, da je tožnik po lastnih navedbah podzemne dele rastlin hmelja izkopal julija 2019, jeseni 2019 pa je hmeljišča preoral. Tudi če bi vzdržalo njegovo naziranje, da ga ukrep, določen v 7. točki izreka odločbe z dne 15. 4. 2019, zavezuje šele po izkopu podzemnih delov, za katero je sodišče že pojasnilo, da ga ne sprejema kot pravilnega, ugotovljeno dejansko stanje pokaže, da tudi taka razlaga ukrepa v konkretni zadevi pripelje do zaključka, da tožnik ukrepa ni izvajal tako, kot je bil odrejen.

63.Nadalje upravni organ, in temu pritrjuje tudi sodišče, kot pravno pomembno dejstvo pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za pridobitev odškodnine, šteje izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe št. U06191-39/2019-38 z dne 6. 8. 2020. Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je bil ta izdan zaradi izvršitve odločbe z dne 15. 4. 2019 spričo ugotovitev inšpektorice ob pregledih med 9. 7. 2020 in 14. 7. 2020, ki se nanašajo na navzočnost ponovno vzniklih poganjkov rastlin hmelja, ki presegajo višino 30 cm. S sklepom o dovolitvi izvršbe je bil tožniku odrejen naknadni rok za izpolnitev obveznosti po odločbi z dne 15. 4. 2019. Namen (cilj) izvršbe je v tem, da se doseže prisilna izterjava terjatve oziroma obveznosti, kadar zavezanec tega ne stori prostovoljno. Tako tudi izdaja sklepa o izvršbi potrjuje ugotovitve upravnega organa, da tožnik ukrepa iz 7. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019 ni izvršil v rokih in na način, kot mu je bilo naloženo v izvršilnem naslovu.

64.Tožnik se odgovornosti za pravilno izpolnjevanje ukrepa iz 7. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019 ne more razbremeniti z navedbami, ki jih je uveljavljal že v upravnem postopku in jih ponavlja v tožbi, nanašajo pa se na težave pri strojnem tretiranju rastlin hmelja v vrstah z drogovi zaradi ovir, ki jih predstavljajo nosilni drogovi in začetni napenjalni drogovi, in nadalje, na vpliv vetra ob škropljenju s herbicidom, ki pot pršenja preusmeri. Iz izjave z dne 31. 5. 2021, ki jo povzema tudi izpodbijana odločba, preostalih navedb tožnika in izvedenih dokazov, zlasti tožnikovega zaslišanja, jasno izhaja, da je tožnik izkušen hmeljar, ki je dobro seznanjen z vsemi značilnostmi hmelja, tudi intenzivnostjo njegove rasti, in postopkom njegove pridelave, kamor sodi tudi težje tretiranje hmelja ob strojni obdelavi v vrstah z napenjalni drogovi. Tožnik sam podaja navedbe, ki so podprte tudi z njegovo izpovedbo, iz katerih nedvoumno izhaja, da se zaveda trdoživosti rastlin hmelja in posledično možnosti, da kljub tretiranju nadzemnega dela s herbicidom ali podzemnega dela z izkopavanjem ponovno požene. Ravno zato je predpisan ukrep, ki je bil tožniku v konkretni zadevi odrejen tudi z obravnavano odločbo, in se nanaša na redno tretiranje (uničevanje) ponovno vzniklih poganjkov rastlin hmelja, ko dosežejo določeno višino. Obravnavan ukrep od imetnika hmeljišča terja reden in skrben nadzor hmeljišč s ciljem pravočasnega zatiranja ponovno odgnalih poganjkov rastlin hmelja. Imetnik hmeljišča je tisti, ki si mora glede na obseg okuženega območja delo organizirati tako, da bo ukrep lahko pravilno in pravočasno izvršil.

65.Ugotovitve fitosanitarne inšpektorice, ki izhajajo iz zgoraj povzetih zapisnikov, nazorno kažejo na pomanjkljivo izvajanje tega ukrepa, saj so bili novo odgnali poganjki rastlin hmelja v višini nad 30 cm odkriti tako julija 2019 kot julija 2020. Posebej sodišče opozarja na ugotovitve pregleda 22. 7. 2019, ko so se ponovno odgnali poganjki rastlin hmelja, ki so presegali 30 cm, nahajali na celotni površini določenih hmeljišč, na določenih hmeljiščih pa so se tovrstni poganjki sicer nahajali v vrstah z drogovi, a celo v višini okoli 2,5 m. Torej ni šlo za osamljene ponovno odgnale poganjke rastlin hmelja, temveč za poganjke na takih površinah in v takih količinah, da sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost ugotovitve upravnega organa, da je bilo delo, četudi je tožnik morebiti nadzor in tretiranje poganjkov opravljal, opravljeno pomanjkljivo in malomarno. Sodišče ugotavlja, da se je tožnik, zaslišan o tej temi, skliceval na otežen nadzor in tretiranje novo vzniklih poganjkov hmelja spričo tega, da je bila na hmeljiščih posejana koruza, a sodišče ocenjuje, da je tožnik poskušal zgolj minimalizirati lastne opustitve ukrepov. Zapisnik fitosanitarne inšpektorice št. U06191-39/2019-10 z dne 22. 7. 2019 namreč izkazuje, da v letu 2019 na hmeljiščih ni bilo posevkov drugih kulturnih rastlin, temveč le novo odgnali poganjki hmelja, določena hmeljišča (hmeljišča z domačimi imeni N., P.) pa so bila močno zaplevljena. Kot izhaja iz zapisnika št. U06191-39/2019-34, ki se nanaša na preglede od 9. 7. 2020 do 14. 7. 2020, so bili na hmeljiščih šele leta 2020 zaznani posevki drugih kulturnih rastlin, pri čemer je bila koruza prisotna le v treh od sedmih hmeljišč, v preostalih pa sta se nahajala lucerna in ječmen. Pri tem sodišče ugotavlja, da tožnik tudi v okviru navedb zatrjuje posevke koruze, lucerne in ječmena v hmeljiščih šele v letu 2020, ne pa tudi v letu 2019. Pri tem sodišče opozarja, da je upravičenje do odškodnine po drugem odstavku 59. člena ZZVR-1 pogojeno z izvedbo vseh prepisanih in odrejenih ukrepov. Ni torej na mestu presoja, ali je bil zavezanec pri izvajanju ukrepa bolj ali manj prizadeven, dosleden in uspešen, temveč gre za presojo, ali je ukrep izvršen pravilno in v celoti. Ukrep se šteje za pravilno opravljenega, če se morebitni ponovno odgnali poganjki rastlin hmelja tretirajo v taki rastni dobi, da ne presežejo višine 30 cm.

66.Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi trdi, da je po izdaji odločbe z dne 15. 4. 2019 okužena hmeljišča, na katera se odločba nanaša, konec aprila 2019 tretiral s herbicidom, da je julija 2019 izkopal vse tretirane rastline, da je te avgusta 2019 odstranil in jeseni 2019 hmeljišča preoral. V tem delu so tožnikove navedbe skladne z navedbami v izjavi z dne 31. 5. 2021, v kateri se je tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe odzval na ugotovitve upravnega organa. V navedeni izjavi tožnik navaja, da je obravnavana hmeljišča tretiral s herbicidom aprila 2019, da je o tem vodil evidenco, iz katere je razviden datum tretiranja posameznega hmeljišča. Tožnik predloži evidence, ki potrjujejo navedbe, da so bila obravnavana hmeljišča v drugem delu meseca aprila 2019 tretirana s herbicidom Touchdown system. Navede, da so imele rastline od meseca aprila, ko jih je tretiral s herbicidom, do nastanka zapisnika z dne 22. 7. 2019, tri mesece časa, da si opomorejo in ponovno zaženejo skupaj s pleveljo. Sodišče ugotavlja, da tožnik v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2022 svoje navedbe v tem delu dopolnjuje z navedbami, da je rastline tretiral tudi v obdobju od konca aprila do julija 2019 (na drugem mestu navede, da do avgusta 2019). Navaja, da jih je v teh mesecih tretiral s herbicidom, tiste, ki so kljub tretiranju s herbicidom ponovno odgnali, pa še ročno z motikami. Trdi, da si je čas posameznega tretiranja in mehanskega odstranjevanja novih poganjkov na posameznem hmeljišču zapisoval na koledar, podatkov pa ni prenesel v evidence.

67.Sodišče ugotavlja, da povzete navedbe iz pripravljalne vloge z dne 26. 4. 2022 predstavljajo v upravnem sporu tožbene novote v smislu citiranih določb tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1. Tožnik, pozvan, da pojasni, čemu teh navedb ni podal že pred izdajo izpodbijane odločbe, je navajal, da v upravnem sporu inšpektorat (pravilno upravni organ) oziroma ministrstvo tem dejstvom ni nasprotovalo, temveč je to storilo šele v odgovoru na tožbo, kar je trditev, ki gotovo ne drži. Jedro očitkov, ki jih je upravni organ v prvem in ponovljenem upravnem postopku naslovil na tožnika, je ravno v nepravilnem oziroma nepopolnem izvrševanju ukrepa tretiranja novo izraslih poganjkov hmelja. Nobenega dvoma ni, da se je tožnik teh očitkov zavedal že v upravnem postopku in se je pred njimi branil, a kljub temu obravnavanih trditev ni podal. Sodišče zaključuje, da gre za neprepričljiva pojasnila, s katerimi tožnik ni uspel upravičiti svoje pasivnosti v upravnem postopku. Sodišče zato zaključuje, da gre za nedovoljene tožbene novote, ki tako ne terjajo opredelitve sodišča. A sodišče kljub temu pojasnjuje, da tožnikove navedbe v tem delu šteje kot povsem neverodostojne. Sodišče je prepričano, da bi obstoj teh dejstev, če bi bila resnična, tožnik že izpostavil pred izdajo izpodbijane odločbe, saj je bil z očitkom kršitve 7. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019 že seznanjen, pa iz njegovih tedanjih navedb jasno izhaja, da v tem obdobju ponovno vzniklih poganjkov rastlin hmelja ni tretiral na noben način. V tej povezavi so povsem neprepričljive tudi navedbe, da ravno teh vhodov na hmeljišča tožnik ni evidentiral v evidencah. Tožnik se očitno zaveda, da predhodno predložene evidence o uporabi FFS v kmetijski pridelavi ne potrjujejo navedb o uporabi herbicida v tem obdobju, sodišče pa dodaja, da bi bili v takem primeru vhodi na hmeljišče preverljivi tudi s pregledom evidence o razkuževanju mehanizacije in orodja, kakor to velja za tretiranje s herbicidom aprila 2019 in v letu 2020, ko datumi razkuževanja kmetijske mehanizacije in orodja sovpadajo (tudi) z datumi škropljena posameznega hmeljišča s herbicidom. Tudi slednje evidence ne potrjujejo novih navedb tožnika. Obravnavane trditve, ki nasprotujejo predhodnim navedbam, iz katerih izhaja, da v tem obdobju tožnik hmeljišč ni tretiral, in hkrati nimajo opore v evidencah, niso verodostojne. Končno pa sodišče poudarja, da četudi bi te trditve držale (pa jim sodišče ne sledi), je neprerekano dejstvo, ki ostaja in na katerega je upravni organ pravilno oprl svojo odločitev, da so bili po obravnavanih hmeljiščih ob pregledu 22. 7. 2019 najdeni številni novo odgnali poganjki rastlin hmelja, ki so presegali višino 30 cm. To dejstvo, ob podobni ugotovitvi ob pregledih v juliju 2020, je ključnega pomena pri presoji, ali je tožnik izpolnil ukrep iz 7. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019.

68.Ravno zaradi zgoraj navedenega ni bistveno, ali je tožnik kupil novo škropilnico. Sam obstoj škropilnice ni pravno relevantno dejstvo pri presoji, ali je tožnik ponovno odgnale poganjke rastlin hmelja na mestu rasti uničenih rastlin uničeval z neselektivnim sistemičnim herbicidom, ko so izrasli do višine največ 30 cm in do stopnje, ko rastline niso tvorile več novih poganjkov. Lahko dokazuje zgolj, da je tožnik razpolagal z napravo, ki mu to omogoča, ne pa, da je ukrep izvedel pravočasno in pravilno. Posledično niso relevantni dokazi, s katerimi tožnik dokazuje nakup škropilnice. Upravni organ zato ni storil očitane absolutne bistvene kršitve postopka, ker se do teh dokazov ni opredelil. Tudi za upravni postopek velja, da se ne dokazujejo katerakoli, temveč le tista dejstva, ki vplivajo na odločitev in ki so sporna (prvi odstavek 165. člena ZUP). V konkretni zadevi pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da upravni organ niti ni oporekal tožnikovim trditvam o nabavi škropilnice, iz njene obrazložitve pa je razvidno tudi, da obstoja škropilnice pravilno ni štel za pravno pomembno dejstvo.

69.Tožnik ima prav, da upravni organ ni sledil dokaznemu predlogu za zaslišanje prič, ki so bile predlagane v zvezi s tretiranjem ponovno odgnalih poganjkov hmelja. Razlogi za neizvedbo dokaza so pojasnjeni v petem in šestem odstavku 7. strani izpodbijane odločbe in v tretjem odstavku 10. strani ter sedmem odstavku 16. strani odločbe tožene stranke. Sodišče z njimi soglaša. V bistvenem se nanašajo na to, da upravni organ sledi tožnikovim navedbam, ki jih je dal v upravnem postopku glede tretiranja hmeljišč po uničenju s herbicidom v aprilu 2019, a je pravilno izpostavil ključno dejstvo, da ne glede na to, ali in v kakšnem obsegu je tretma hmeljišč izvajal, ni učinkovito preprečil rasti novih poganjkov rastlin hmelja nad višino 30 cm. Upravni organ tožniku ni očital, da ukrepa sploh ni izvajal, temveč da ga ni izvajal tako, kot je bil odrejen.

70.Sodišče pa pritrjuje tožniku, da v upravnem postopku izvedeni dokazi in ugotovljena dejstva ne odkazujejo na zaključek o opustitvi vodenja evidenc o ukrepih razkuževanja in posledično kršitvi 11. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019. Ta tožniku nalaga čiščenje in razkuževanje rok, orodja, strojev, traktorskih koles, obutve in ostale opreme, ki jo uporablja v posameznem okuženem hmeljišču pred njihovo uporabo na drugih hmeljiščih v okviru istega okuženega območja, o čemer mora voditi evidenco s podatki o datumu izvedbe ukrepa, uporabljenem sredstvu in orodju, strojih in opremi, na kateri so bili izvedeni higienski ukrepi. Sodišče ugotavlja, da je z odločbo odrejen ukrep predpisan v 7. točki prvega odstavka IX. točke Odločbe 2019 v delu, ki se nanaša za izvajanje čiščenja in razkuževanja, in v 10. točki prvega odstavka IX. točke Odločbe 2019 v delu, ki se nanaša na vodenje evidenc o izvajanju higienskih ukrepov. Sodišče navedena ukrepa Odločbe 2019, ki jih nato tožniku odreja odločba z dne 15. 4. 2019 v 11. točki izreka, interpretira tako, da kršitev ukrepa vodenja evidenc o izvajanju higienskih ukrepih, ki ga predpisuje 10. točka prvega odstavka IX. točke Odločbe 2019, nastopi šele v primeru, ko se higienski ukrep, kot je predpisan v 7. točki prvega odstavka IX. točke Odločbe 2019, izvede, vendar se ne evidentira. Gre za jezikovno razlago določbe, saj predpisuje vodenje evidenc o izvajanju higienskih ukrepov (in ne o premikih ljudi in opreme iz okuženih hmeljišč na druga hmeljišča). Če se higienski ukrep sploh ne izvede, čeprav so podani vsi pogoji, po katerih bi se moral (vhod na okuženo hmeljišče in ponovna uporaba stvari na drugem hmeljišča v okviru istega okuženega območja), je po presoji sodišča podana kršitev ukrepa, ki je predpisan v 7. točki prvega odstavka IX. točke Odločbe 2019. Sodišče po navedenem le delno soglaša z razlago navedenega ukrepa, ki ga je podala tožena stranka v odločbi z dne 14. 1. 2022. Za presojo pravilnosti izvajanja ukrepa vodenja evidenc je po presoji sodišča potrebno ugotoviti, ali je bilo čiščenje in razkuževanje izvedeno, za presojo pravilnosti izvajanja ukrepa čiščenja in razkuževanja pa, ali je prišlo do vhodov ljudi in stvari na okužena hmeljišča in nato premeščanja na hmeljišča znotraj okuženega območja. Upravni organ v zvezi s hmeljišči, ki so predmet odločbe z dne 15. 4. 2019, pravno relevantnih dejstev, ki se nanašajo na pravilnost izvajanja ukrepa vodenja evidenc, ni ugotavljal. Tožena stranka pravilno razlaga, da bi moral upravni organ ugotavljati, ali je prišlo do opisanih premeščanj navedenih nadzorovanih predmetov iz hmeljišč M., N., O., P., R., S. in T., po pravkar pojasnjenem stališču sodišča pa tudi, ali je tožnik ob premikih izvedel čiščenje in razkuževanje. Če ga je, bi o tem moral voditi evidenco. Sodišče dodaja, da isto velja tudi za hmeljišče L.

71.Sodišče nadalje meni, da je tožnik s kritiko dokazne ocene upravnega organa uspel omajati argumentacijo dokazne ocene zapisnika št. U06191-593/2017-66 z dne 18. 4. 2019 in uradnega zaznamka št. U06191-39/2019-26 z dne 18. 12. 2019. Že označba zapisnika kaže, da je sestavljen v drugi upravni zadevi in ne v upravni zadevi št. U06191-39/2019, pod katero je inšpektorica vodila upravni postopek, v katerem je izdana odločba z dne 15. 4. 2019. Tudi iz vsebine zapisnika jasno izhaja, da je inšpektorica 18. 4. 2019 izvajala nadzor izvršitve odločbe št. U06191-593/2017-60 z dne 30. 8. 2018, ki se nanaša na hmeljišče z domačim imenom L. Iz vsebine zapisnika je razvidno, da je isti zapisnik nadaljevan 30. 7. 2019, ko se je nadaljeval pregled hmeljišča L. Glede na zapisnik je bil nato pregled nadaljevan 1. 8. 2019. V zapisniku je navedeno, da je inšpektorica zavezanca pozvala, da izkaže evidence o razkuževanju orodja in mehanizacije, kot je bilo določeno v 8. in 9. točki odločbe št. U06191-593/2017-60 z dne 30. 8. 2018. Logično racionalna presoja tako eksplicitne navedbe v zapisniku, ki je javna listina, ki sta jo podpisala tako inšpektorica kot tožnik, ne utemeljuje dejanskega zaključka, da je poziv k predložitvi evidenc zajemal tudi druga hmeljišča, ne zgolj hmeljišča L. Posledično tudi dokazna ocena, da se tožnikov odgovor, da evidenc o razkuževanju mehanizacije in orodja ne vodi, nanaša na vsa njegova hmeljišča, ni logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva.

72.Glede na to, da je zapisnik javna listina o poteku postopka in dokazuje resničnost tistega, kar je v njem navedeno (prvi odstavek 169. člena ZUP), pa take dokazne moči nima kasneje izdelan uradni zaznamek inšpektorice št. U06191-39/2019-26 z dne 18. 12. 2019. Sodišče ugotavlja, da ta uradni zaznamek potek inšpekcijskega pregleda 1. 8. 2019 iz vidika njegovega obsega in izjav tožnika opisuje drugače, kot izhaja iz obravnavanega zapisnika in je za tožnika iz vidika izvajanja ukrepa iz 11. točke izreka z dne 15. 4. 2019 bistveno bolj obremenjujoč. Upravno organ pa se v izpodbijani odločbi le s pavšalno navedbo o neutemeljenosti opredeli do tožnikovih navedb, ki jih je podal pred izdajo izpodbijane odločbe, s katerimi tožnik tak potek postopka, kot je opisan v uradnem zaznamku, zanika in vztraja, da je bilo na kraju govora le o razkuževanju, povezanim s hmeljiščem L. Upoštevaje vsebino zapisnika z dne 1. 8. 2021 gre namreč za tehtne ugovore, do katerih bi se upravni organ moral obrazloženo opredeliti in ovrednotiti dokazno vrednost takega uradnega zaznamka. Sodišče sicer kot neutemeljene zavrača navedbe tožnika, da s tem uradnim zaznamkom v upravnem postopku ni bil seznanjen, saj že iz pravkar navedenega izhaja drugače. Sodišče ugotavlja, da se je upravni organ na omenjeni uradni zaznamek skliceval že odločbi št. U34303-2/2020-3 z dne 30. 6. 2020 (ki je bila po pritožbi tožnika odpravljena), tožnik se je o njem izjavil v pritožbi zoper navedeno odločbo, nato se je upravni organ nanj skliceval v seznanitvi z ugotovitvami postopka št. U34303-2/2020-12 z dne 7. 5. 2021, tožnik pa se je do njega opredelil tudi v izjavi z dne 31. 5. 2021. Tako v zvezi z obravnavanim uradnim zaznamkom tožniku ni bila kršena pravica do izjave in očitana kršitev postopkovnih pravil ni podana.

73.Sodišče po vsem navedenem ugotavlja, da je glede na dejstva, ki ustrezajo pojmu vodenja evidenc o izvajanju razkuževanja, dejansko stanje v konkretni zadevi zmotno in nepopolno ugotovljeno in je posledično zaključek, da je kršitev 11. točke izreka odločbe z dne 15. 4. 2019 podana, preuranjen. Za očitek opustitve vodenja evidenc mora upravni organ glede na zgornja materialnopravna izhodišča ugotoviti sklop dejstev o tem, ali so nastopile okoliščine, v katerih se mora izvesti ukrep razkuževanja, in nato, ali je razkuževanje izvedeno in ali je izvedba ukrepa evidentirana.

74.Sodišče ugotavlja, da je upravni organ na 12. in 13. strani izpodbijane odločbe obravnaval ugotovitve fitosanitarne inšpektorice, ki izhajajo iz zapisnika št. U06191-39/2019-40 z dne 14. 8. 2020 in se nanašajo na pregled lokacije zakopa podzemnih delov okuženega hmelja na lokaciji U. z GERK ..., ki je bila odobren za zakop. Povzema ugotovitve, da je bilo na parceli (zemljišču), kjer je bil izvršen zakop, v letu 2020 zasajeno ukorenišče hmeljnih rastlin, ki je posajeno tik ob hmeljišču v lasti K. K., ki je v karantenski premeni. Nadalje je bilo ugotovljeno, da na parcelo U. meji novo zasajeno hmeljišče z domačim imenom V. Iz drugega odstavka na 13. strani izpodbijane odločbe je razvidno, da upravni organ kot kršitev predpisov šteje zasaditev ukorenišča hmeljnih rastlin na zemljišče, kjer je bil opravljen zakop okuženih rastlin hmelja. Iz obrazložitve je razvidno, da gre za kršitev 4.6.1.1 Načrta izrednih ukrepov 2019 in 30. člena Pravilnika.

75.Sodišče pritrjuje tožniku, da Načrt izrednih ukrepov 2019 ni pravni predpis. Sodišče ugotavlja, da ga je pripravil upravni organ na podlagi petega odstavka V. točke Odločbe 2019. Po obliki in vsebini ne gre za predpis, temveč za povzetek ugotovitev o viroidnih obolenjih na hmelju z osnovnimi informacijami o teh obolenjih ter strokovnimi smernicami ob sumu in potrditvah viroidne zakrnelosti hmelja, ki povzemajo določene ukrepe, predpisane v pravnih predpisih, med drugim v Odločbi 2019. Tako ne gre za predpis iz 153. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), pri čemer sodišče dodaja, da je upravni organ (Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin) organ v sestavi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, pogoj za veljavnost predpisa državnega organa pa je objava v državnem uradnem listu (154. člen Ustave). Upravni organ sam ugotavlja, da je bil Načrt izrednih ukrepov 2019 objavljen na spletni strani upravnega organa, kar odkazuje na sklep, da ni bil objavljen na predpisan način. Načrt izrednih ukrepov 2019 po navedenem ne predstavlja pravnega predpisa, zato nanj ni mogoče opreti presoje o upravičenosti do odškodnine iz vidika izpolnjevanja 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZZVR-1.

76.Sodišče pa ugotavlja, da (tudi) Pravilnik v četrtem odstavku 30. člena določa, da mora biti kraj zakopa rastlin vidno označen in ga ni dovoljeno obdelovati najmanj tri leta. Izpodbijana odločba ne vsebuje ugotovitev, ki se nanašajo na označbo kraja zakopa, in tozadevno tožniku tudi ne očita kršitev. Očita pa mu kršitev zaradi zasaditve ukorenišča na parceli U., kar šteje za kršitev prepovedi obdelave kraja zakopa za tri leta. Sodišče pritrjuje razlagi tožene stranke, kateri kraj šteje za kraj zakopa. Kraj zakopa ni identičen zemljiški parceli ali prostorski enoti GERK, na kateri so rastline zakopane. Lahko sicer sovpada z mejami zemljišče parcele ali GERK-a, ni pa nujno. Predstavlja tisti prostorski del zemljiške parcele ali več parcel, pod katerim je mesto zakopa. Prepoved iz 30. člena Pravilnika je potrebno razumeti tako, da je prepovedana le obdelava lokacije, pod katero so dejansko zakopane rastline. Izpodbijana odločba nima ugotovitev, da se ukorenišče nahaja nad krajem zakopa, sodišče pa izhaja iz ugotovitev tožene stranke, ki je v pritožbenem postopku ugotovila, da je ukorenišče od kraja zakopa oddaljeno 15 m. Tožnik je zaslišan o tem v upravnem sporu potrdil, da se je ukorenišče nahajalo izven kraja zakopa, dejal je, da vsaj 5 do 10 metrov. Tako sodišče soglaša s presojo, ki jo je podala tožena stranka, da v konkretnem primeru ni mogoče šteti, da je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 30. člena Pravilnika. Upravni organ je tako tožniku zaradi obstoja ukorenišča neutemeljeno očital kršitev Pravilnika.

77.Sodišče se opredeljuje še do tožbenih navedb, ki se nanašajo na očitke upravnega organa tožniku o neodgovornem in nestrokovnem ravnanju. Sodišče na splošno poudarja, da je upravičenost do odškodnine pogojena z izpolnjevanjem predpisanih in odrejenih ukrepov, zato drugačno ravnanje, četudi vsebuje elemente malomarnosti in nestrokovnosti, ne more biti utemeljen razlog za zavrnitev zahtevka za odškodnino, če ne gre istočasno za kršitev predpisov in odrejenih ukrepov. Tega se upravni organ zaveda, saj svojih ugotovitev v tem delu ne šteje kot razloga za zavrnitev zahtevka, temveč le dodatno argumentira svoje ugotovitve o tožnikovem ravnanju, v katerem upravni organ prepoznal kršenje predpisanih in odrejenih ukrepov.

78.Upravni organ se je skliceval na zapisnik fitosanitarne inšpektorice št. U06191-593/2017-69 z dne 11. 7. 2019, ki se nanaša na preglede hmeljišč K. K. in vsebuje izjavo navedene osebe. Iz upravnega spisa izhaja, da upravni organ tožnika z vsebino navedenega zapisnika pred izdajo izpodbijanega akta ni seznanil, prav tako tudi ne tožena stranka. Ker upravni organ na navedeno listino ne opira svojega zaključka o protipravnem ravnanju tožnika, sodišče ocenjuje, da opustitev možnosti izjave o listini, ki ni bila pomembna za izdajo odločbe, ne pomeni absolutne kršitve pravil postopka v smislu tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP, niti ni taka kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve v smislu 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Ne glede na navedeno je sodišče tožniku v upravnem sporu listino vročalo in mu dalo možnost izjave o njej. Sodišče ugotavlja, da upravna odločba neodgovorno ravnanje tožnika omenja v zvezi s premeščanjem orodja, strojev in mehanizacije izven okuženega območja stranke brez dovoljenja fitosanitarne inšpektorice, pri čemer odločba ne vsebuje nikakršnih konkretnih dejstev (kdo, kaj, kam, kdaj, na kakšen način, ...), ki bi omogočala presojo, ali se ugotovljeno dejansko stanje navezuje na določeno pravno normo. Sodišče ocenjuje, da gre za navržene pavšalne navedbe, ki jih tudi sam upravni organ ne obravnava kot razloga za svojo odločitev, kar ugotavlja tudi tožena stranka pri obravnavanju tožnikove pritožbe.

79.Izpodbijana odločba ugotavlja, da ponovno odgnali poganjki rastlin hmelja na hmeljiščih z domačimi imeni L-35, ŽB-3, B-10 in K., višji od 30 cm, niso relevantni pri presoji upravičenosti do odškodnine v konkretni zadevi, ker ne gre za hmeljišča, ki jih obsega odločba z dne 15. 4. 2019. To stališče je kot pravilno potrdila tudi tožena stranka. Sodišče zato ugotavlja, da upravni organ razlogov za zavrnitev zahtevka za odškodnino ni gradil na ugotovitvah o novih poganjkih hmelja na pravkar navedenih hmeljiščih, zato je tožba v tem neutemeljena.

80.Podobna ugotovitev velja glede očitka, da je tožnik ukorenišče rastlin hmelja na hmeljišču U. (preimenovano v Z.) zasadil v bližino zemljišča K. K. v karantenski premeni. Upravni organ tega ravnanja ne opredeli kot takšnega, ki bi bilo v nasprotju s predpisi ali odrejenimi ukrepi, tožeči stranki očita (le) nestrokovno ravnanje, na čemer pa ne more temeljiti zavrnitev zahtevka za odškodnino in ga upravni organ na tem dejstvu tudi ne utemeljuje. Tožbene navedbe v tem delu so zato odveč, ker ne gre za razloge, ki so bili pravno pomembni za odločitev. Neutemeljena pa je tožba tudi glede obstoja hmeljišča V. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba to hmeljišče omenja v okviru ugotovitev inšpektorice ob ogledu kraja, a upravni organ obstoja navedenega hmeljišča ne omenja med razlogi za sprejeto odločitev. Res je tožena stranka štela, da je upravni organ svojo odločitev utemeljeval tudi na zasaditvi hmeljišča V., in je posledično presojala pravilnost take odločitve. Sodišče omenjeno presojo tožene stranke šteje kot zmotno, saj nima opore v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Posledično tožnik neutemeljeno graja izpodbijano odločbo v zvezi s hmeljišče V., ker se odločba nanj ne opira.

81.Kljub temu, da sodišče meni, da je upravni organ zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje v delu, v katerem je presojal predpisan in odrejen ukrep vodenja evidenc, in da je zmotno presodil, da je podana kršitev predpisov glede obdelovanja kraja zakopa, sodišče sodi, da navedeno glede na okoliščine zadeve ni razlog za ugoditev tožbi. Sodišče namreč ocenjuje, da je upravni organ pravilno ugotovil, da je tožnik kršil v 7. točki izreka odločbe z dne 15. 4. 2019 odrejen ukrep, ki ima podlago v X. točki Odločbe 2019. Kumulativno izpolnjen pogoj za prisojo odškodnine je izvedba vseh predpisanih in odrejenih ukrepov za zdravstveno varstvo rastlin. Že ugotovitev neizvedbe enega predpisanega in odrejenega ukrepa zadostuje za zaključek, da navedeni pogoj ni izpolnjen. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za odškodnino je zato utemeljena na zakonu, zato je sodišče v skladu s 63. členom ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

82.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora, zato je sodišče v skladu s citiranim določilom odločilo, da jih trpi sam.

-------------------------------

1Pri tem iz prvega odstavka X. točke Odločbe 2019 izhaja, da mora zavezanec uničenje nadzemnih delov okuženih rastlin izvesti nemudoma.

2Da bo iz navedenih razlogov izdan sklep o izvršbi, izhaja iz navedb inšpektorice v zapisniku št. U06191-39/2019-34, ki se nanaša na preglede od 9. 7. 2020 do 14. 7. 2020.

3Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2022 navaja, da je praktično nemogoče preprečiti ponovno izrast poganjkov rastlin hmelja.

4Iz tega vidika ni pomembna niti izpovedba tožnika, ki se nanaša na tretiranje rastlin hmelja v obdobju od maja 2019 do julija 2019, saj je izpovedba zgolj dokaz za podane navedbe in kot dokazno sredstvo ne more nadomestiti manjkajočih, prepoznih in nedovoljenih navedb.

5Zaslišan o tem se tožnik ni spomnil, ali sta s fitosanitarno inšpektorico kdaj govorila o vodenju evidenc o razkuževanju.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o zdravstvenem varstvu rastlin (2001) - ZZVR-1 - člen 59, 59/2, 59/2-2 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 20, 20/3, 52

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.