Jedro

Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku pritožnika, ki je odvetnik toženih strank, kaznovalo z denarno kaznijo 300,00 EUR, saj je pravilno zaključilo, da je v vlogi žalil nasprotno stranko. S tem je prekoračil meje dostojne komunikacije, zato predstavlja njegov očitek, da je vloga nasprotne stranke pravni zmazek, žalitev tudi v kontekstu ostalih navedb v tej vlogi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v pravdnem postopku kaznovalo odvetnika z denarno kaznijo 300,00 EUR na podlagi določbe tretjega in četrtega odstavka 11. člena in 109. člena ZPP. Zaključilo je, da je odvetnik v vlogi (odgovoru na tožbo) z neprimernim izrazom, ki pomeni omalovaževanje nasprotne stranke žalil nasprotno stranko s tem, da je navedel, da stranka ne bo nikoli poplačana ne teoretično in tudi ne praktično in da zato tudi nima pravnega interesa za vložitev te tožbe - pravnega zmazka.

Zoper sklep se je pooblaščenec pravočasno pritožil in navaja, da stavek, ki ga je izpostavlja sodišče, ni takšen in nima takšnega pomena, da bi ga sodišče zaradi tega moralo kaznovati. S tem ni prizadel ugleda sodišča, saj ta stavek ne pomeni, da ni zagotovljen normalen tek postopka. Stavek tudi ni žaljiv ne za sodišče in ne za nasprotno stranko. Sodišču tako očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, sodišče pa je tudi pavšalno navedlo, da je takšen zapis žaljiv. Meni tudi, da v tem stavku niso podane nobene negativne vrednostne ocene. Sodišču tudi očita, da se ni opredelilo, kdo je tisti, ki je žalil sodišče ali stranko. Meni, da je sodišče prisodilo tudi previsoko kazen. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se ta sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku pritožnika, ki je odvetnik toženih strank, kaznovalo z denarno kaznijo 300,00 EUR. Pravilno je na podlagi 109. člena ZPP kaznovalo z denarno kaznijo pooblaščenca toženih strank in pravilno zaključilo, da je v vlogi žalil nasprotno stranko. S tem je prekoračil meje dostojne komunikacije, zato predstavlja očitek, da je vloga nasprotne stranke pravni zmazek žalitev tudi v kontekstu ostalih navedb v tej vlogi. Zato je sodišče prve stopnje (ob sicer skopi a zadostni obrazložitvi) pravilno presodilo, da takšne navedbe v vlogi niso bile potrebne za učinkovito obrambo pravic tožene stranke. Presodilo pa je tudi, v čem je žaljivost navedb pritožnice, ki lahko ogrozi avtoriteto in ugled sodišča. Pritožnik kot pravni strokovnjak mora vedeti, da mora v vlogah, ki so naslovljena na sodišče, uporabiti pravno argumentacijo, ne pa negativne vrednostne ocene, kar izraz pravni zmazek prav gotovo je (1).

Pritožnica v pritožbi neutemeljeno skuša prikazati, da ne gre za navedbe, ki bi bile žaljive in zatrjuje, da na tak način ni bil oviran normalen tek postopka. Vendar pa namen kaznovanja po 109. členu ZPP ni le konkretno oviranje normalnega teka postopka, ampak v varstvu avtoritete sodišča, ki je dolžno skrbeti tudi za to, da javnost sodišče spoštuje in mu zaupa, kot tudi onemogočiti strankam komunikacijo, ki predstavlja negativno vrednostno oceno. V vsakem primeru pa vsaj posredno žaljive vloge posredno ovirajo sodni postopek, še posebno z diskreditacijo nasprotne stranke.

Ne držijo pritožbene navedbe pooblaščenca, da stavek ni žaljiv za nasprotno stranko, saj je s temi besedami podana negativna vrednostna ocena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev zadostno obrazložilo, zato je sklep možno preizkusiti in očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz štirinajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tudi ne drži, da bi sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče po 109. členu ZPP stranke kaznovati samo zaradi grobih kršitev dostojanstva sodišča, saj kaj takšnega 109. člen ZPP ne določa. Vsekakor pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča pojem pravni zmazek ne pomeni neznatne kršitve, saj ima v sebi negativni naboj.

Sodišče prve stopnje je z denarno kaznijo kaznovalo pooblaščenca toženih strank, zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da se sodišče ni opredelilo, kdo je tisti, ki je bil kaznovan.

Pritožnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o primerni višini kazni in sodišču očita, da le-te ni obrazložilo. Sodišče res posebej ni navedlo, zakaj je izreklo kazen v tej višini, vendar je glede na določbo tretjega odstavka 11. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče stranko kaznuje z denarno kaznijo do 1.300,00 EUR kazen, ki jo je pooblaščencu toženih strank izreklo sodišče v višini 300,00 EUR nizka, zato posebne obrazložitve ne potrebuje.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbo 109. in 11. člena ZPP, svojo odločitev je obrazložilo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 365. člena ZPP zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Za primerjavo VS RS Cp 11/2013, Cp 20/2009, Cp 19/2009, Cp 17/2007, Cp 2/2000 in Cp 1/2010.