Jedro

Pravna ureditev sodbe na podlagi izostanka (332. člen ZPP) temelji na domnevi, da se šteje, da toženec, ki ne odgovori na tožbo niti se ne udeleži prvega naroka za glavno obravnavo, priznava tožnikove navedbe. In če te navedbe o dejstvih, na katera tožnik opira svoj zahtevek, ne nasprotujejo dokazom, ki jih je predložil tožnik, in če iz njih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, sodišče razsodi in ugodi tožbenemu zahtevku. Sodnik se pri tem sploh ne spušča v presojo o resničnosti tožnikovih navedb. Zato tudi toženec v pritožbi proti takšni sodbi ne more uveljavljati razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 353. člena ZPP).

Izrek

Revizija zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena. Revizija zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo zaradi izostanka proti štirim tožencem in med njimi tudi proti šesti toženi stranki - revidentu, s katero jih je obsodilo na nerazdelno plačilo 800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.3.1994 dalje do plačila. Del revidentove pritožbe proti tej sodbi je sodišče prve stopnje štelo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar je s sklepom ni dovolilo.

Revidentovi pritožbi proti sodbi in sklepu je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeni, ker ni ugotovilo nobene ne procesne ne materialnopravne kršitve. Po 168. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) odgovarjajo starši, če je škoda nastala zaradi slabe vzgoje mladoletnika, prav to pa je očitala tožba. Za dokazovanje nasprotnega je v pritožbi zoper sodbo zaradi izostanka prepozno, zmotno pa je tudi stališče, da če je bil sin dodeljen materi, ni več očetove odgovornosti. Tudi izpodbijani sklep je pravilen, sicer pa ga vsebinsko revident sploh ne izpodbija.

Revident v "pritožbi proti sklepu z dne 6.12.1996 - P 113/94", ki jo je sodišče prve stopnje upravičeno štelo za revizijo, trdi, da ne odgovarja za škodo, ki jo je storil njegov sin v 18. letu starosti. Poravnati bi jo moral sin sam, ker je že dve leti polnoleten. Na sinovo vzgojo ni imel nobenega vpliva, ker tudi ni živel z njim.

Očitek slabe vzgoje ni utemeljen. Revizija se sicer sploh ne dotakne vsebine sklepa.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija proti sklepu ni dovoljena, proti sodbi pa ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) sicer omogoča revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar le takšen, s katerim se je postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 400. člena). V tem primeru pa se postopek ni končal z izpodbijanim sklepom marveč s sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 333. člena ZPP). Revizija je bila torej v (neobrazloženem) delu, ki se nanaša na sklep, vložena zoper odločbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 389. člena ZPP). To pomeni, da je nedovoljena in kot takšno jo je moralo sodišče zavreči (392. člen ZPP).

V zvezi s tistim delom revizije, ki se nanaša na sodbo pritožbenega sodišča, ki je potrdila sodbo sodišča prve stopnje zaradi izostanka, pa je potrebno pojasniti naslednje. Pravna ureditev takšne sodbe (332. člen ZPP) temelji na domnevi, da se šteje, da toženec, ki ne odgovori na tožbo niti se ne udeleži prvega naroka za glavno obravnavo, priznava tožnikove navedbe. In če te navedbe o dejstvih, na katera tožnik opira svoj zahtevek, ne nasprotujejo dokazom, ki jih je predložil tožnik, in če iz njih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, sodišče razsodi in ugodi tožbenemu zahtevku. Sodnik se pri tem sploh ne spušča v presojo o resničnosti tožnikovih navedb. Zato tudi toženec v pritožbi proti takšni sodbi ne more uveljavljati razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 353. člena ZPP).

Vse povedano se je zgodilo v tem primeru. Tožnika sta v tožbi zatrjevala med drugim, da je drugi toženec - revidentov sin povzročil kot mladoleten škodo, ki je nastala zaradi njegove slabe vzgoje, ki so mu jo nudili starši, in da zato ti odgovarjajo poleg ustanove - sedme tožene stranke, v kateri se je drugi toženec nahajal, ko je bilo storjeno škodno dejanje (168. člen ZOR). Revident bi moral svojo trditev iz pritožbe in ponovljeno v reviziji, da škoda ni posledica slabe vzgoje (češ, da mu je sploh ni mogel nuditi, ker je bil drugi toženec dodeljen v varstvo in vzgojo materi - peti toženi stranki in ker ni živel z njim ipd.), navesti bodisi v odgovoru na tožbo, ki bi ga podal pisno, bodisi ustno na zapisnik na prvem naroku za glavno obravnavo, na katerega je bil povabljen. Ker tega ni storil, ga je zadela procesnopravna posledica - izdaja sodbe zaradi izostanka.

Njegovo oporekanje v pritožbi dejanskim tožbenim trditvam je torej prepozno in ga sodišče ne more več upoštevati, kot je bilo tožencu že razloženo v izpodbijani sodbi. Ko revident zdaj v reviziji ponavlja trditve v zvezi z zatrjevanim dejanskim stanjem, seveda ne more biti uspešen.

Pravilno je revidentovo stališče, naj škodo poravna njegov sin. Ta je na plačilo škode tudi obsojen. Toda upnik - tožeča stranka ima pravico, če so izpolnjeni zakonski pogoji, zahtevati povračilo škode tudi od staršev storilca in tistega, ki je izvajal nadzor nad njim. Obveznost vseh teh je solidarna, tako je bilo toženo in je zdaj tudi razsojeno, kar zadeva oba storilca in njune starše. Opisane zakonske določbe so jasne in stroge in pri sojenju ni mogoče mimo njih zaradi pravičnosti, na katero se sklicuje revizija.

V reviziji uveljavljani razlogi se tako pokažejo kot neutemeljeni in ker tudi ni procesne kršitve, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), je revizijo v opisanem delu zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).