Jedro

Tehnično gledano dolžnik res ni pridobil premoženja, ki bi mu pripadalo po pokojnem očetu. Prav tako je res, da se po četrtem odstavku 133. člena ZD šteje, kakor da dedič sploh ni bil dedič, če se je odpovedal dediščini samo v svojem imenu. Vendar pa je pri tem treba upoštevati namen 4. točke 399. člena ZFPPIPP in namen odpusta obveznosti.

Vsak dolžnik mora storiti vse, da poplača svoje upnike. Dolžnik, ki ne ravna tako, ni vreden pravne dobrote odpusta obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana 1. točka sklepa sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo, (2.) postopek z ugovorom stečajnega upravitelja proti odpustu obveznosti pa je ustavilo.

2. Zoper 1. točko navedenega sklepa se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da je sklicevanje na 4. odstavek 256. člena OZ nepravilno, saj se določba, da je odpoved dediščini neodplačno razpolaganje, lahko uporabi le v primeru izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po določbah OZ, ZFPPIPP pa take določbe nima. Odpoved dediščini je urejena v ZD, po katerem ima odpoved dediščini za posledico nezmožnost vsakega razpolaganja z dediščino in ki osebe, ki se odpove dediščini, sploh ne obravnava kot dediča. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dejstvo, da se je stečajni dolžnik v obdobju zadnjih treh let pred uvedbo postopka osebnega stečaja odpovedal dediščini, ni sporno. Sodišče prve stopnje je glede tega navedlo, da je šlo za neodplačno razpolaganje s premoženjem, pri čemer se je sklicevalo tudi na 256. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Zaključilo je, da je izkazan obstoj ovire za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP, zato je upnikovemu ugovoru ugodilo.

5. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je dolžnikovo ravnanje predstavljalo neodplačno razpolaganje. V skladu s 4. točko 399. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ni dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja (med drugim) razpolagal s svojim premoženjem neodplačno. Tehnično gledano dolžnik res ni pridobil premoženja, ki bi mu pripadalo po pokojnem očetu. Prav tako je res, da se po 4. odstavku 133. člena Zakona o dedovanju (ZD) šteje, kakor da dedič sploh ni bil dedič, če se je odpovedal dediščini samo v svojem imenu. Vendar pa je pri tem treba upoštevati namen navedene 4. točke 399. člena ZFPPIPP in namen odpusta obveznosti.

6. Vsak dolžnik mora storiti vse, da poplača svoje upnike. Dolžnik, ki ne ravna tako, v skladu s 4. točko 399. člena ZFPPIPP ni vreden pravne dobrote odpusta obveznosti. Pri tem odpust obveznosti močno posega v ustavno pravico upnikov do zasebne lastnine, ki vključuje tudi pravico do plačila terjatev. Zakonodajalec je tak poseg sicer dopustil, vendar pa je pri tem predpisal stroge pogoje, pod katerimi je to dopustno (primerjaj tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 89/2013). Odpusta obveznosti tako ne more biti delež tisti dolžnik, ki ni storil vsega, kar je v njegovi moči, da bi svoje dolgove poplačal, saj je s premoženjem razpolagal neodplačno, obveznosti pa se lahko odpustijo le tistim dolžnikom, ki kljub najboljšemu trudu ne uspejo poplačati svojih upnikov.

7. Eden od načinov, na katerega bi lahko dolžnik (vsaj delno) poplačal svoje dolgove, je tudi dedovanje, s katerim bi pridobil premoženje za poplačilo upnikov. Dolžnik se je tej možnosti odpovedal, ko se je odpovedal dediščini, in to neodplačno, česar dolžnik niti ne izpodbija. S tem pa je dolžnik s premoženjem, do katerega ga upravičuje zakon (ZD), neodplačno razpolagal in s tem uresničil dejanski stan ovire za odpust obveznosti. ZFPPIPP ne opredeljuje, katera vsa ravnanja predstavljajo neodplačno razpolaganje, zato je bilo na sodišču prve stopnje, da ta pravni standard napolni. Pri tem si je pravilno pomagalo tudi z določili 256. člena OZ, ki odpoved dediščini izrecno navajajo kot neodplačno razpolaganje, s katerim dolžnik škoduje upnikom (na to določilo OZ se ob enakem dejanskem stanju sklicuje tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 45/2014). Pri tem ZD v 4. odstavku 133. člena določa le pravno domnevo, da dedič sploh ni dedič, ničesar pa ne določa o posledicah takega ravnanja za primer insolventnosti. Te določbe vsebuje ZFPPIPP, sodišče prve stopnje pa je odpoved dediščini pravilno opredelilo kot neodplačno razpolaganje. Ob tem višje sodišče še poudarja, da 4. odstavek 133. člena ZD osebo, ki se je odpovedala dedovanju, imenuje dedič in določa, da se le šteje, kakor da ta oseba sploh ni bila dedič.

8. Odločitev prvostopnega sodišča je tako pravilna, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).