Jedro

Že na načelni ravni ne more vzdržati pritožbeno stališče, da naj bi tožena stranka bila iz obveznosti vplačil prispevkov v rezervni sklad preprosto izvzeta na podlagi dogovora s preostalimi etažnimi lastniki oziroma upravnikom stavbe. Takšen dogovor bi očitno nasprotoval prisilnim (kogentnim) zakonskim predpisom (3. člen OZ) in kot takšen ne bi imel pravnih učinkov.

Sodna praksa je že zavzela stališče, po katerem se sodiščem v obrazložitvi svojih odločb ni potrebno opredeljevati do prav vseh navedb strank, pač pa se je dolžno opredeliti do tistih navedb, ki so za odločitev relevantne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni na račun št. SI56 ..., odprt pri Banki A., d. d., plačati 464,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 12. 2023 dalje (I. točka izreka), tožbeni zahtevek za plačilo 11,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naloženo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 413,98 EUR (III. točka izreka).

2.Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka in višjemu sodišču predlagal, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V skladu z navedenim je o pritožbi odločala višja sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP), sodišče pa je pritožbo obravnavalo v okviru dopustnih pritožbenih razlogov, ki so v sporu majhne vrednosti omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6.V obravnavani zadevi je tožeča stranka (upravnik) od tožene stranke (etažni lastnik) vtoževala plačilo prispevka v rezervni sklad, pri čemer so bistvene dejanske ugotovitve sodbe sodišča prve stopnje, ki jih tožena stranka s pritožbo ne more več izpodbijati (prvi odstavek 458. člena ZPP), sledeče:

- stavba z ID znakom 0000-000 ima štiriindvajset stanovanj in deset poslovnih prostorov ter več kot dva etažna lastnika;

- tožena stranka je etažna lastnica posameznega dela stavbe z ID znakom 0000‑000‑1, ki obsega 43,90 m2 bruto površine;

- dne 22. 9. 2008 je bila med B., d. d. in etažnimi lastniki obravnavane stavbe z več kot 50% solastniškim deležem, sklenjena Pogodba o prevzemu poslov upravljanja in vzdrževanja skupnih delov, prostorov in naprav poslovno-stanovanjske stavbe (Pogodba o upravljanju);

- tožeča stranka je v zvezi z dejavnostjo upravljanja stavb na podlagi izčlenitve pri prenosni družbi nasledila B., d. d., pri čemer iz delitvenega načrta izhaja, da se na tožečo stranko prenaša tudi obravnavana Pogodba o upravljanju.

7.Tožena stranka v obsežnih pritožbenih navedbah v bistvenem zatrjuje, da je za odločitev v obravnavani zadevi ključna veljavnost sklepa zbora etažnih lastnikov o izločitvi tožene stranke iz upravljanja z dnem 9. 9. 2015, ki se že nahaja v spisu in na katerega se je v postopku vse čas sklicevala. Sodišču prve stopnje očita, da se do te listine sploh ni opredelilo, zaradi česar izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

8.Pritožba ne opredeli konkretnih pritožbenih razlogov, s katerimi napada sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je iz vsebine pritožbenih navedb mogoče razbrati, da smiselno napada materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča ter uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. oziroma 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na zorni kot iz katerega višje sodišče presoja pritožbene navedbe, pa je vsem skupno, da pritožba tožene stranke ni utemeljena.

9.Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je institut obveznega rezervnega sklada urejen v 119. členu Stvarnopravnega zakonika - SPZ, ki v prvem odstavku določa, da morajo etažni lastniki v primeru nepremičnine z več kot dvema etažnima lastnikoma in več kot osmimi posameznimi deli ustanoviti rezervni sklad za kritje bodočih stroškov rednega upravljanja. Da gre v tem delu za kogentno zakonsko obveznost, še dodatno potrjuje tretji odstavek 119. člena SPZ, ki določa, da merila za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižjo vrednost prispevka določi podzakonski predpis, tj. Pravilnik o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka. V skladu z navedenim tako že na načelni ravni ne more vzdržati pritožbeno stališče, da naj bi tožena stranka bila iz obveznosti vplačil prispevkov v rezervni sklad preprosto izvzeta na podlagi dogovora s preostalimi etažnimi lastniki oziroma upravnikom stavbe. Takšen dogovor bi očitno nasprotoval prisilnim (kogentnim) zakonskim predpisom (3. člen OZ) in kot takšen ne bi imel pravnih učinkov.

10.Ob tem višje sodišče še dodaja, da iz listine na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka (priloga ugovoru sklepu o izvršbi, list. št. 14) izhaja, da se toženo stranko z dnem 9. 9. 2015 izloči iz stroškov upravljanja, pri čemer pa je tožena stranka še vedno obvezana plačevati ostale skupne stroške obratovanja, vzdrževanja in investicij obravnavanega večstanovanjskega objekta (brez dvoma torej tudi obveznosti iz rezervnega sklada).

11.Ob upoštevanju navedenega in na podlagi predhodno povzetih pravno relevantnih dejstev obravnavanega primera je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka (nezastarane) obveznosti iz naslova rezervnega sklada dolžna poravnati na fidiciarni račun tožeče stranke (upravnika).

12.Ker okoliščine obstoja in vsebine sklepa zbora etažnih lastnikov o izločitvi tožene stranke iz upravljanja z dnem 9. 9. 2015 v obravnavani zadevi ne predstavljajo pravno relevantnega dejstva, tudi ne more biti utemeljen s tem povezan pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Obrazložitev izpodbijane sodbe je razumljiva, nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti (kar je glavni kriterij kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in vsebuje jasne in medsebojno skladne razloge o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah.

13.Ob tem tudi ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi se tožena stranka ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje sklicevala na pritožbeno problematiziran sklep zbora etažnih lastnikov. Tožena stranka je izločitev iz stroškov upravljanja z dne 9. 9. 2015 v ugovoru zoper sklep o izvršbi in odgovoru na dopolnitev tožbe zgolj pavšalno omenjala, pri čemer pa je iz celote navedb tožene stranke pred sodiščem prve stopnje mogoče razbrati, da se je plačila tožbenega zahtevka v bistvenem branila z ugovorom zastaranja in ugovorom pasivne legitimacije tožeče stranke, tj. zatrjevanjem, da tožeča stranka ni upravnik konkretne stavbe.

14.Sodna praksa je že zavzela stališče, po katerem se sodiščem v obrazložitvi svojih odločb ni potrebno opredeljevati do prav vseh navedb strank, pač pa se je dolžno opredeliti do tistih navedb, ki so za odločitev relevantne. Za opredelitev, katere navedbe so pravno odločilne, pa je bistveno, katere pravne norme bo sodišče uporabilo in kako jih bo razlagalo. V konkretnem primeru se je sodišče prve stopnje do ugovora tožene stranke o izvzetju iz obveznosti vplačil prispevkov v rezervni sklad na podlagi sklepa etažnih lastnikov posredno opredelilo z navedbo in obrazložitvijo kogentnih zakonskih in podzakonskih določil, vezanih na obvezno ustanovitev rezervnega sklada kot že predhodno pojasnjeno. Upoštevaje navedeno, toženi stranki tako tudi ni bila kršena pravica možnosti obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

15.Neutemeljene so tudi pavšalne pritožbene navedbe, povezane s statusom tožeče stranke oziroma pravnim nasledstvom družbe B., d. d., pri čemer se višje sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje, ki je v 16. izpodbijane sodbe vprašanje pravnega nasledstva tožeče stranke izčrpno pojasnilo.

16.Brez podlage so tudi pavšalne pritožbene navedbe, da je iz kronologije navedenih računov razvidno, da je tožeča stranka rezervni sklad opredelila kot redno terjatev. Terjatve iz 355. člena OZ so naštete izčrpno, pri čemer enoletnega zastaralnega roka z analogijo ni mogoče širiti na druge, četudi primerljive terjatve. Sodna praksa je že zavzela jasno stališče, da obveznost plačila v rezervni sklad zastara v triletnem roku, ki je določen za zastaranje občasnih terjatev. Ne gre namreč za terjatev upravnika, temveč etažnih lastnikov (rezervni sklada).

17.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo (določbe OZ o zastaralnih rokih, določbe SPZ in in Stanovanjskega zakona - SZ-1 o upravniku in obveznem rezervnem skladu ter določbe Pravilnika o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka), pri čemer tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo v celoti propadla, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3, 119, 119/1, 119/3, 355 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.