Jedro

Pritožnik v tem upravnem sporu izpodbija sklep toženke, s katerim je ta v postopku parcelacije postavila izvedenca s področja geodezije, in sklep, s katerim je toženka pritožbo zoper navedeni sklep o postavitvi izvedenca zavrgla, iz razloga, ker pritožba zoper sklep o postavitvi izvedenca ni dovoljena. Navedena sklepa po vsebini predstavljata le procesno odločitev, saj se z njima ne odloča o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank v postopku izdaje upravnega akta. S sklepom o postavitvi izvedenca je namreč odločeno le o izvedbi dokaza z izvedencem, ker je uradna oseba ocenila, da je to potrebno za ugotovitev ali presojo dejstev, pomembnih za sprejem končne odločitve v samem postopku parcelacije. Tudi sklep o zavrženju pritožbe zoper sklep o postavitvi izvedenca, je le procesne narave, saj predstavlja odločitev o nedopustnosti pravnega sredstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, vloženo zoper sklep, št. 352-17/2019-12 z dne 27. 11. 2019, s katerim je Upravna enota Cerknica v postopku parcelacije nepremičnine imenovala izvedenca s področja geodezije, in zoper sklep, št. 352-17/2019-14 z dne 9. 12. 2019, s katerim je Upravna enota Cerknica zavrgla tožnikovo pritožbo zoper prej navedeni sklep o postavitvi izvedenca, iz razloga, ker pritožba zoper sklep o postavitvi izvedenca ni dovoljena.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožbo kot nedopustno zavrglo, ker je presodilo, da sklep, s katerim je bilo odločeno o postavitvi izvedenca, in sklep, s katerim je bila pritožba zoper ta sklep zavržena, ne predstavljata upravnega akta po prvem in drugem odstavku 2. člena oziroma drugem odstavku 5. člena ZUS-1. S sklepoma namreč ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, pravni koristi ali obveznosti, z njima pa postopek odločanja tudi ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Vse morebitne v tožbi zatrjevane kršitve bo tožnik lahko uveljavljal v pritožbi zoper odločitev o glavni stvari.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je napačno uporabilo določbo 5. člena ZUS-1, ker ima vsak državljan po 25. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) pravico do pravnega sredstva. Meni, da je stališče sodišča, da nima pravice do pritožbe zoper sklep o postavitvi izvedenca, v nasprotju z določbami prvega odstavka 201. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2), ki določa, da je pritožba dovoljena, le izvršitve ne zadrži, in poudarja, da bi se izvedenca v samem postopku parcelacije lahko postavilo šele po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi parcelacije. Nasprotuje tudi samemu postopku parcelacije in navaja, da pogoji za razlastitev niso podani, prostorski načrt občine pa ni pravilna pravna podlaga za razlastitev. Ne strinja se tudi s tem, da bi meritve v postopku parcelacije opravljalo podjetje A., d. o. o., ker ta družba opravlja meritve za vso ... in za toženko, zato bi bile meritve v vsakem primeru izvršene pristransko. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, stroške pritožbenega postopka pa naloži v povrnitev toženki.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožnikove tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravilna in zakonita.

7. Pritožnik v tem upravnem sporu izpodbija sklep toženke, s katerim je ta v postopku parcelacije postavila izvedenca s področja geodezije, in sklep, s katerim je toženka pritožbo zoper navedeni sklep o postavitvi izvedenca zavrgla, iz razloga, ker pritožba zoper sklep o postavitvi izvedenca ni dovoljena. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča navedena sklepa po vsebini predstavljata le procesno odločitev, saj se z njima ne odloča o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank v postopku izdaje upravnega akta. S sklepom o postavitvi izvedenca je namreč odločeno le o izvedbi dokaza z izvedencem, ker je uradna oseba ocenila, da je to potrebno za ugotovitev ali presojo dejstev, pomembnih za sprejem končne odločitve v samem postopku parcelacije. Tudi sklep o zavrženju pritožbe zoper sklep o postavitvi izvedenca, je le procesne narave, saj predstavlja odločitev o nedopustnosti pravnega sredstva.

8. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo1, da iz določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. To pomeni, da so akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev (kakršen je obravnavani primer), predmet presoje v upravnem sporu le takrat, ko tako določa zakon. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker sklep o postavitvi izvedenca in obravnavani sklep o zavrženju pritožbe med takšne sklepe ne sodita, ju ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da izpodbijana sklepa nista akta, ki bi ju bilo v skladu z 2. in 5. členom ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu s samostojno tožbo. Pritožnik pa tudi ne trdi, da je taka podlaga dana v katerem drugem zakonu.

9. Pritožnik v pritožbi sodišču prve stopnje sicer očita napačno uporabo določbe 5. člena ZUS-1, vendar teh svojih navedb ne konkretizira, pač pa se le pavšalno sklicuje na 25. člen Ustave, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni moglo opredeliti.

10. Vrhovno sodišče se tudi ni opredeljevalo do pritožbenih ugovorov v zvezi z upravičenostjo postavitve izvedenca, materialnopravno podlago in izpolnjenostjo pogojev za razlastitveni postopek ter očitki o nepristranskosti postavljenega izvedenca, saj ti ugovori za presojo procesnih predpostavk, na katerih temelji izpodbijani sklep, niso relevantni.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

**K II. točki izreka**

12. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Sklepi Vrhovnega sodišča I Up 252/2017 z dne 23. 5. 2018, I Up 415/2009 z dne 20. 5. 2010, I Up 250/2009 z dne 23. 12. 2009 in drugi.