Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnika ni mogoče šteti kot tujca, ki ima pravico do prostega dostopa na trg dela v Republiki Sloveniji in s tem kot tujca, ki izpolnjuje pogoje za vpis v evidenco brezposelnih oseb. Med osebami, določenimi v 9. členu ZZDT-1, za katere velja, da imajo prost dostop na slovenski trg dela, namreč ni navedenih tujcev z dovoljenjem za začasno prebivanje (kot ga je imel tožnik), niti ne gre zaradi tega za enega od statusov, določenih v 5. členu ZZDT-1, torej da bi šlo za tujca, ki za zaposlitev ali delo v Republiki Sloveniji ne potrebuje delovnega dovoljenja in se zanj določbe ZZDT-1 ne uporabljajo. Zgolj dejstvo, da ima tožnik dovoljenje za začasno bivanje v Republiki Sloveniji, še ne daje podlage za njegovo zaposlitev in opravljanje dela ter posledično za vpis v evidenco brezposelnih, ampak mora za to izpolnjevati tudi pogoje, ki so določeni v ZZDT-1. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in da se tožnika vpiše v evidenco brezposelnih oseb ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 12. 9. 2014 in Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. … z dne 14. 5. 2014 ter da se ga vpiše v evidenco brezposelnih oseb.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je napačna interpretacija 8. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Ur. l. RS, št. 26/11 s spremembami, v nadaljevanju: ZZDT-1) o določbi drugega odstavka 51. člena Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 50/2011, v nadaljevanju: ZTuj-2) pa sploh ni bila podana oziroma je organ ni upošteval. Meni, da prav ta določba pomeni izpolnjevanje pogoja iz 1. točke prvega odstavka 8. člena ZZDT-1. V 9. členu ZZDT-1 je pojasnjeno, da pravica do prostega dostopa na trg dela pomeni, da tujec v Republiki Sloveniji lahko opravlja delo, se zaposli ali samozaposli brez delovnega dovoljenja. Tujci z dovoljenjem za začasno prebivanje se praviloma brez delovnega dovoljenja ne morejo zaposliti, izjema je prav specifično dovoljenje za začasno prebivanje po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2. Dodaten argument za tako interpretacijo so preostale tri točke v prvem odstavku 8. člena ZZDT-1. Opisuje, kakšne statuse je tožnik imel preden je dobil dovoljenje za začasno prebivanje, ki takemu tujcu izrecno daje pravico do zaposlitve, nezaposljivimi pa pravico do denarne socialne pomoči. Ne strinja se z obrazložitvijo sodbe v 10. in 11. točki, saj se sodišče ni opredelilo do ključnega tožbenega argumenta. Prav tako se ne strinja, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem varuhinje človekovih pravic.

3. V odgovoru na pritožbo toženec prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene, sploh tiste, s katerimi tožnik osporava uporabo Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010, v nadaljevanju: ZUTD) kot lex specialis v odnosu do obravnavane brezposelne osebe. Meni, da varuhinja človekovih pravic ne more pojasnjevati vprašanj v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava, temveč je sodišče pri tem avtonomno. V tem postopku je potrebno uporabiti zgolj določila ZUTD, saj ZTuj-2 same tehnike pogojev vodenja v evidenci brezposelnih oseb ne obravnava.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 12. 9. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 14. 5. 2014, s katero je bila zahteva tožnika za vpis v evidenco brezposelnih oseb zavrnjena. Sporno v obravnavani zadevi je, ali tožnik izpolnjuje pogoje, da bi se štel za brezposelno osebo oziroma ali izpolnjuje pogoje za vpis v evidenco brezposelnih oseb.

7. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZUTD. Po definiciji, določeni v 5. členu se za brezposelno osebo šteje iskalec ali iskalka zaposlitve, ki izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Po 127. členu ZUTD se iskalec zaposlitve, ki želi pridobiti status brezposelne osebe prijavi pri zavodu osebno ali v elektronski obliki z uporabo sistema E-storitev. V tretjem odstavku iste določbe pa je izrecno določeno, da se tujec lahko prijavi kot brezposelna oseba, če izpolnjuje pogoje, določene v 8. členu. V skladu z drugim odstavkom 8. člena ZUTD se šteje za brezposelno osebo tudi tujec z državljanstvom države, ki ni članica EU, EGP ali švicarske konfederacije in ima osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo 3 let ali za nedoločen čas, tujec z osebnim delovnim dovoljenjem, izdanim osebi za začasno zaščito oziroma prosilcu za mednarodno zaščito ter tujec, ki na podlagi sklenjenega mednarodnega sporazuma ali ob upoštevanju načela vzajemnosti izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, dokler prejema to nadomestilo.

Glede na 8. člen ZZDT-1 se poleg tujcev, ki jih kot brezposelne osebe določa ZUTD, za brezposelne osebe štejejo tudi tujci, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ZUTD in imajo prost dostop na slovenski trg dela, so žrtve trgovine z ljudmi ali žrtve nezakonitega poslovanja, so osebe s subsidiarno zaščito ali imajo modro karto EU. Prost dostop na trg dela pomeni, da tujec v Republiki Sloveniji lahko opravlja delo, se zaposli ali samozaposli brez delovnega dovoljenja (9. člen ZZDT-1). V drugem odstavku 9. člena ZZDT-1 so taksativno naštete osebe, za katere velja, da imajo prost dostop na slovenski trg dela. V 5. členu ZZDT-1 pa so posebej našteti tujci, ki za zaposlitev ali delo v Republiki Sloveniji ne potrebujejo delovnega dovoljenja in se za njih določbe ZZDT-1 ne uporabljalo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik tujec z državljanstvom države, ki ni članica EU, EGP ali švicarske konfederacije, da nima osebnega delovnega dovoljenja z veljavnostjo treh let ali za nedoločen čas, da ni tujec z osebnim delovnim dovoljenjem, izdanim osebi za začasno zaščito oziroma prosilcu za mednarodno zaščito, ter tujec, ki na podlagi sklenjenega mednarodnega sporazuma ali ob upoštevanju načela vzajemnosti, izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, dokler prejema to nadomestilo. Ima pa tožnik izdano dovoljenje za začasno prebivanje z veljavnostjo dveh let. V zvezi s tožnikovim statusom je sporno, ali je po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 tožnika šteti kot tujca, ki ima pravico do prostega dostopa na trg dela v Republiki Sloveniji in s tem kot tujca, ki izpolnjuje pogoje za vpis v evidenco brezposelnih oseb.

9. V drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 je določeno, da se tujcu, kateremu je bilo dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji najmanj 24 mesecev, ker njegova odstranitev iz države v skladu z 72. členom tega zakona ni dovoljena in katerega istovetnost ni sporna, lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje z veljavnostjo 2 let. V drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 je med drugim določeno, da se tujec za dovoljenje za začasno bivanje lahko v času veljavnosti tega dovoljenja v Republiki Sloveniji tudi zaposli in opravlja delo. Vendar je hkrati izrecno določeno, da se lahko zaposli in opravlja delo pod pogoji, določenimi v zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev. Tak pogoj, ki je določen v 10. členu, pa je, da ima delovno dovoljenje. Brez delovnega dovoljenja se lahko zaposlijo le osebe, ki imajo prost dostop na slovenski trg dela, če gre za osebe, določene v 9. členu, ali če imajo katerega od statusov, določenih v 5. členu. Med osebami, določenimi v 9. členu ZZDT-1 ni navedenih tujcev z dovoljenjem za začasno prebivanje, niti ne gre zaradi tega za enega od statusov, določenih v 5. členu ZZDT-1, torej da bi šlo za tujca, ki za zaposlitev ali delo v Republiki Sloveniji ne potrebuje delovnega dovoljenja in se zanj določbe ZZDT-1 ne uporabljajo.

10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določbe drugega odstavka 51. člena ZTuj-2, da ima tožnik kot oseba z dovoljenjem za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji z veljavnostjo 2 let, pravico do prostega dostopa do trga dela. Pravilno pa je sodišče prve stopnje interpretiralo 8. člen ZZDT-1. Zgolj dejstvo, da ima tožnik dovoljenje za začasno bivanje v Republiki Sloveniji, še ne daje podlage za njegovo zaposlitev in opravljanje dela ter posledično za vpis v evidenco brezposelnih, ampak mora za to izpolnjevati tudi pogoje, ki so določeni v ZZDT-1. 11. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 354. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.