Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Predmet tega upravnega spora je le presoja, ali je tožena stranka pravilno štela, da se zahtevek tožnika iz prvega postopka in zahtevek z dne 25. 2. 2008 nanašata na isto dejansko stanje in pravno podlago in da gre za isto upravno stvar, o kateri teče sodni postopek. V predmetni zadevi gre za drugo upravno zadevo v smislu 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, kajti gre za drugačno dejansko podlago, saj je bila predmet presoje v upravnem sporu opr. št. U 2439/2009-22 in X Ips 500/2007 okoliščina, ali je tožnik na dan uveljavitve ZNPosr dne 24. 5. 2003 izpolnjeval zakonske pogoje za nepremičninskega posrednika, med tem ko je tožnik v novi zahtevi uveljavljal, da je na dan uveljavitve ZNPosr-A, to je dne 24. 5. 2006, izpolnjeval izobrazbeni pogoj za nepremičninskega posrednika.
1.Tožba zaradi molka organa se zavrže. 2.Tožbi zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor RS št. 466-03-328/2004/MOP/25 z dne 10. 12. 2009 se ugodi in se izpodbijani sklep št. 466-03-328/2004/MOP/25 z dne 10. 12. 2009 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
3.Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.
OBRAZLOŽITEV:
Sodišče je dne 23. 10. 2009 prejelo tožbo tožnika zaradi molka tožeče stranke (11. člen Zakona o nepremičninskem posredovanju in 33. člen Zakona o upravnem sporu). V tožbi je tožnik navedel, da je dne 25. 2. 2008 podal vlogo za priznanje statusa in izdajo licence nepremičninskega posrednika, vendar organ o zadevi ni odločil, zato je tožnik po 222. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) podal zahtevo za izdajo odločbe. Tožena stranka mu je odgovorila, da je razlog za neizdajo odločbe v tem, da so vsi upravni spisi na Vrhovnem sodišču, ker je tožnik vložil revizijo, tožnik pa v tožbi uveljavlja, da revizija zoper sodbo upravnega sodišča v zadevi U 2439/2006-22 ne more biti upravičen razlog za molk organa. V tožbenem predlogu zahteva, da sodišče toženi stranki naloži, naj odloči o tožnikovi vlogi z dne 25. 2. 2008. V odgovoru na tožbo je tožena stranka sodišču pojasnila, da je na podlagi 129. člena ZUP izdala sklep v zvezi s tožnikovo zahtevo.
Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za okolje in prostor na podlagi 36. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – ZDU-1-UPB4) v zvezi z 11. členom Zakona o nepremičninskem posredovanju (Uradni list RS, št. 50/06 – ZMVN, 72/056 – ZNPosr-UPB1) v zadevi izdaje licence za opravljanje poslov nepremičninskega posredovanja in vpisom v imenik nepremičninskih posrednikov v zvezi z upravnim sporom odločilo, da se tožnikova zahteva za izdajo licence za opravljanje poslov posredovanja v prometu z nepremičninami in vpis v imenik nepremičninskih posrednikov zavrže. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik dne 25. 2. 2008 vložil pri ministrstvu ponovno vlogo za priznanje statusa nepremičninskega posrednika na podlagi določil Zakona o nepremičninskem posredovanju (Uradni list RS, št. 50/06 – ZMVN, 72/06-ZNPosr-UPB1). Vlagatelju zahteve je bila z odločbo št. 466-03-328/2004-2 z dne 17. 8. 2006 zavrnjena zahteva za izdajo licence za opravljanje poslov posredovanja v prometu z nepremičninami in vpis v imenik nepremičninskih posrednikov. Upravni organ je v postopku odločil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev licence za opravljanje poslov nepremičninskega posredovanja iz 4. odstavka 37. člena ZNPosr in za vpis v imenik nepremičninskih posrednikov. Zoper odločbo je sprožil vlagatelj zahteve upravni spor. Z odločbo Upravnega sodišča št. U 2439/2006-22 z dne 16. 4. 2007 tožbi ni bilo ugodeno. Zoper to sodbo je vlagatelj zahteve vložil predlog za revizijo na Vrhovno sodišče RS, kateremu je tožena stranka vso dokumentacijo v tej zvezi poslala dne 20. 9. 2007. Tožena stranka se sklicuje na 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ZUP-UPB2, 105/06 – ZUS-1, 126/07 in 65/08). Vlagatelj zahteve je zoper odločbo ministrstva št. 466-03-328/2004-2 z dne 17. 8. 2006 sprožil upravni spor, ki še poteka. Upravni organ je po preizkusu zahteve ugotovil, da se o isti upravni zadevi vodi sodni postopek. Zato je upravni organ vlogo vlagatelja zahteve za izdajo licence in vpis v imenik nepremičninskih posrednikov zavrgel skladno z določbo 129. člena ZUP.
Sodišče je tožniku poslalo sklep tožene stanke št. 466-03-328/2004/MOP25 z dne 10. 12. 2009 skupaj s pozivom iz 2. odstavka 39. člena ZUS-1. Tožnik je sodišču z vlogo z dne 12. 4. 2010 sporočil, da vztraja pri svojem zahtevku in ga razširja na sklep tožene stranke z dne 10. 12. 2009. Obrazložitev k prvi točki izreka: Ker je tožnik v sporočilu sodišču z dne 12. 4. 2010 navedel, da „vztraja pri zahtevku in ga razširja“ in ni navedel, da namesto tožbe zaradi molka organa zahteva presojo zakonitosti sklepa o zavrženju njegove zahteve, je sodišče v prvi točki izreka s sklepom odločilo o tožbi zaradi molka organa. Po določilu 2. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), če so izpolnjene določene procesne predpostavke in pristojni organ ni izdal odločbe na zahtevo stranke, sme stranka sprožiti upravni spor zaradi molka organa. S tem, ko je tožena stranka izdala sklep z dne 10. 12. 2009, ni več podan pogoj za obravnavo tožbe zaradi molka organa, saj je v predmetni zadevi tožena stranka odločila, tožnik pa je od sodišča v tožbi zaradi molka organa zahteval, da toženi stranki naloži izdajo upravnega akta. Ker tožba zaradi molka v takih okoliščinah ni dopustna, je sodišče v prvi točki izreka s sklepom tožbo zaradi molka tožene stranke zavrglo (prvi del 3. odstavka 28. člena ZUS-1).
Obrazložitev k drugi točki izreka: Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnika z utemeljitvijo, da se v isti upravni zadevi že vodi sodni postopek, pri čemer je upravni organ tožniku izdal negativno odločbo, ker ni izpolnjeval pogoja iz 4. odstavka 37. člena ZNPosr (4. točka 1. odstavka 129. člena ZUP). Iz uvoda izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka uporabila ZNPosr, upoštevajoč Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr-A, Uradni list RS, št. 47/2006), ki je stopil v veljavo dne 24. 5. 2006. Tožnik s sporočilom sodišču z dne 12. 4. 2010 očitno vztraja na argumentu, da odločanje Vrhovnega sodišča o reviziji zoper sodbo upravnega sodišča v zadevi U 2439/2006-22 ne more biti upravičen razlog za neizdajo odločbe o tožnikovem zahtevku. To je sicer pavšalen ugovor ugotovitvi tožene stranke, da se o isti zadevi že vodi sodni postopek oziroma da je upravni organ v zadevi že izdal zavrnilno odločbo. Vendar pa je tudi obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva, saj iz nje ne izhaja dovolj natančna pojasnitev, da gre za isto upravno stvar oziroma da se zahtevek tožnika, ki je bil del presoje zakonitosti odločitve upravnega organa v okviru upravnega spora v zadevi U 2439/2006-22 (in v nadaljevanju v reviziji pred Vrhovnim sodiščem), in zahtevek tožnika, ki je del presoje zakonitosti odločitve upravnega organa v tem upravnem sporu, po dejanskem stanju in po pravni podlagi ne razlikujeta v smislu 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.
Iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 500/2007 z dne 10. 3. 2010 izhaja, da je Vrhovno sodišče v postopku revizije sprejelo dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče v sodbi v zadevi U 2439/2006-22 uporabilo ZNPosr (Uradni list RS, št. 42/2003) skupaj z ZNPosr-A, kajti Vrhovno sodišče v drugem odstavku obrazložitve povzema obrazložitev sodišča prve stopnje z navedbo /.../ „ZNPosr (Ur. l. RS, št. 42/2003 in drugi)“ /.../, zato pristavek „in drugi“ lahko pomeni vsaj še ZNPosr-A, ker je ta novela prva sledila objavi zakona v Uradnem list št. 42/2003. Iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi U 2439/2006-22 izhaja, da je že tožena stranka v odločbi z dne 17. 8. 2006, ki je bila predmet preizkusa v upravnem sporu, upoštevala ZNPosr-A, kajti ko Upravno sodišče v obrazloživi sodbe povzema utemeljitev izpodbijanega akta, navaja: „ZNPosr, Uradni list RS, št. 72/06 – UPB1“/.../. Uradno prečiščeno besedilo zakona namreč zajema tudi ZNPosr-A. To bi kazalo na to, da sta obe sodišči že upoštevali določili 6.a člena in 22. člena ZNPosr-A, na kateri se sklicuje tožnik v zahtevi z dne 25. 2. 2008, vendar pa iz obeh sodb ne izhaja, da bi sodišči ti dve določbi konkretno tudi uporabili pri interpretaciji zakona in razrešitvi spora. Vendar pa to ne more biti podlaga za ugoditev tožbi v tem upravnem sporu, ker ta upravni spor ni namenjen in ne more poseči v pravnomočno razsojeno stvar. Predmet tega upravnega spora je le presoja, ali je tožena stranka pravilno štela, da se zahtevek tožnika iz prvega postopka in zahtevek z dne 25. 2. 2008 nanašata na isto dejansko stanje in pravno podlago in da gre za isto upravno stvar, o kateri teče sodni postopek. Sodni postopek je sicer v času izdaje izpodbijanega sklepa res tekel, vendar pa ne o isti upravni zadevi. V obravnavanem upravnem sporu je bistveno, da je tožnik ob sklicevanju na določbo 6a. člena in 22. člena ZNPosr-A uveljavljal, da „je na dan uveljavive ZNPosr-A dne 24. 5. 2006 izpolnjeval izobrazbeni pogoj nepremičninskega posrednika, kar je razvidno iz celotne dokumentacije, ki jo že posedujete pri vas.“ Določilo 22. člena ZNPosr-A pa namreč za pravno relevantni čas izpolnjevanja pogojev postavlja 24. 5. 2006 in tožnik je z novo zahtevo z dne 25. 2. 2008 to uveljavljal. To pa pomeni, da gre v predmetni zadevi za drugo upravno zadevo v smislu 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, kajti gre za drugačno dejansko podlago, saj je bila predmet presoje v upravnem sporu opr. št. U 2439/2009-22 in X Ips 500/2007 okoliščina, ali je tožnik na dan uveljavitve ZNPosr dne 24. 5. 2003 izpolnjeval zakonske pogoje za nepremičninskega posrednika, med tem ko je tožnik v novi zahtevi uveljavljal, da je na dan uveljavitve ZNPosr-A, to je dne 24. 5. 2006, izpolnjeval izobrazbeni pogoj za nepremičninskega posrednika.
Tožena stranka je zato napačno uporabila 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP in je zato sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča, ki zadeva materialno pravo in pravila postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).
Obrazložitev k tretji točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka, v upravnem sporu pa ga je zastopal odvetnik, je sodišče presodilo tudi, da mu mora tožena stranka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, dalje Pravilnik). Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Po določilu drugega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 toženca zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka tega določila, to pa je v konkretnem primeru Ministrstvo za okolje in prostor. Ker je toženec Republika Slovenija, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo povrnitev stroškov postopka v višini 350,00 EUR, povečani za 20 % DDV, kar skupaj znese 420 EUR, in sicer v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.