Jedro

Pravdno sodišče ob odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube dohodka ne sme odšteti akontacije dohodnine, ampak mora tožniku prisoditi celoten znesek odškodnine.

O povrnitvi (bodoče) škode zaradi izgubljenega zaslužka se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari (preslikavi preteklega stanja v bodočnost, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka). Glede nastanka te škode in njene višine se ne zahteva dokazni standard gotovosti, temveč objektivne verjetnosti oziroma mejni prag zadostne, nadpolovične verjetnosti.

Pri oškodovancih, ki so bili že pred škodnim dogodkom zaposleni oziroma so z delom redno pridobivali zaslužek, se po ustaljeni sodni praksi šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku, če se z večjo stopnjo verjetnosti ne izkaže kaj drugega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh za obdobje od julija 2017 do marca 2020 plačati mesečno rento v zneskih od 450,22 EUR do 680,61 EUR (ki so natančneje razvidni iz II. točke izreka izpodbijane sodbe) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v vsakem mesecu; od aprila 2020 dalje pa do vsakega 15. dne v mesecu 507,22 EUR mesečne rente, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake mesečne rente. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 627 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnik pritožbe zoper takšno sodbo ni vložil, torej je odločitev v zavrnilnem delu pravnomočna.

3. Iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa se pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali vsaj njeno razveljavitev. V pritožbi navaja predvsem, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je prisodilo rento v bruto znesku, česar tožnik ni zahteval. Poleg tega izpostavlja, da sodba o tem, zakaj prisoja rento v bruto znesku, nima razlogov, pa tudi ni jasno, kaj izraz bruto pomeni. Meni še, da da izrek nasprotuje obrazložitvi, saj je sodišče prisodilo več kot ½ zahtevane rente. Nasprotje vidi v razlogih sodbe o tem, od kdaj tožnik prejema dohodke. Pomanjkanje razlogov v sodbi pa o tem, zakaj tožniku pripada povprečna plača osebe z enako izobrazbo, ne pa zajamčena plača (za kar se je zavzemala toženka). Prepričana je še, da bi tožnik moral storiti vse, da bi bila škoda čim manjša: ker je s polnoletnostjo (20. 9. 2016) pridobil pravico do nadomestila za invalidnost, pa zanj ni takoj zaprosil, ampak je bil pasiven, bi moralo sodišče zahtevek zavrniti. Poleg tega bi moralo sodišče od rente odšteti celoten znesek nadomestila, ne le polovico nadomestila.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je v tožbi zahteval mesečno rento od 1.062 do 1.670 EUR, 28. 12. 2021 pa je zahtevek še zvišal. Sodišče prve stopnje torej s prisojo od 450,22 EUR do 680,61 EUR tožbenega zahtevka ni prekoračilo v nobenem od v pritožbi uveljavljanih smislov. Pritožbeno stališče, da tožniku ne bi smelo prisoditi nominalno več od polovice zahtevanega, ker je ugotovilo, da tožniku pripada le renta za polovični delovni čas (on pa je zahteval rento za polnega) je napačno. Razlogi so v bistvenem podobni tistim, ki jih je Vrhovno sodišče RS predstavilo v sklepu II Ips 28/2022. Prekoračitve tožbenega zahtevka tudi ne predstavlja pojasnilo sodišča prve stopnje, da je renta prisojena v bruto znesku. Gre zgolj za pravilno uporabo materialnega prava, kar bo natančneje pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Z davčnimi obveznostmi povezane dileme je Vrhovno sodišče RS dokončno razjasnilo v sodbi II Ips 39/2021. Postavilo se je na stališče, da pravdno sodišče ob odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube dohodka ne sme odšteti akontacije dohodnine, ampak mora tožniku prisoditi celoten znesek odškodnine. Tožena stranka ob neto plačilu sama odloči, po kakšni stopnji bo obračunala akontacijo davka, tožnik pa bi lahko, če bi menil, da je plačan previsok davek, uveljavljal pravno varstvo po Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2). Vrhovno sodišče je (ob spremembi rente v bruto znesek) v citirani odločbi tudi pojasnilo, da je znesek v izreku sodbe sicer sedaj višji, a višina skupnega zneska odškodnine je _enaka_ kot v odločbi sodišča druge stopnje, ki je vsebovala nižji, neto znesek.1 Obrazložilo je še2, da je v primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, glede na določbo 280. člena OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostanek pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. V tem je tudi odgovor na pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni obrazložilo, kaj izraz bruto pomeni. Ker gre zgolj za uporabo materialnega prava je pritožbeno sodišče smelo samo dodati to pojasnilo.

8. Pritožnica še meni, da v sodbi ni razlogov o tem, zakaj tožniku pripada renta v višini povprečne plače osebe z enako izobrazbo, ne pa zajamčena plača, a nima prav. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik uspešno z maturo zaključil šolsko izobraževanje in pridobil poklic tehnik računalništva. V dani situaciji je sodišče ravnalo popolnoma pravilno, ko je pri določanju višine rente izhajalo iz podatkov o dohodkih oseb s tožniku enako izobrazbo. O povrnitvi (bodoče) škode zaradi izgubljenega zaslužka se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari (preslikavi preteklega stanja v bodočnost, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka). Glede nastanka te škode in njene višine se ne zahteva dokazni standard gotovosti, temveč objektivne verjetnosti oziroma mejni prag zadostne, nadpolovične verjetnosti. S tako stopnjo verjetnosti ugotovljena okoliščina, da bi oškodovanec, če škodnega dogodka ne bi bilo, pridobival določen zaslužek, je podlaga za materialnopravni sklep o obstoju škode. Praviloma je mogoče o predvidenem dogodku sklepati na podlagi okoliščin pred škodnim dogodkom.3 Pri oškodovancih, ki so bili že pred škodnim dogodkom zaposleni oziroma so z delom redno pridobivali zaslužek, se po ustaljeni sodni praksi šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku, če se z večjo stopnjo verjetnosti ne izkaže kaj drugega. Posebnost tožnikovega primera je v tem, da je do škodnega dogodka, zaradi katerega ne zmore delati, prišlo ob rojstvu. Iz obdobja pred škodnim dogodkom zato ni okoliščin, ki bi nudile podlago za hipotetično sklepanje, kakšen zaslužek bi pridobival tožnik. A izobrazba, ki jo je kljub škodnemu dogodku uspel doseči, do stopnje prepričanja (ne le z verjetnostjo) izkazuje, da bi bil po normalnem teku stvari (če ne bi prišlo do škodnega dogodka) lahko opravljal delo računalniškega tehnika. Pritožbeno zavzemanje za prisojo zajamčene plače nima nikakršne podlage.4

9. Ker pa mora biti odškodnina takšna, da postane premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (načelo popolne odškodnine; 169. člen Obligacijskega zakonika; OZ) mora sodišče oškodovancu prisoditi odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v bruto znesku.5 1 To je hkrati dodatno pojasnilo k pritožbenim očitkom o prekoračitvi tožbenega zahtevka. 2 Tudi ob sklicevanju na svojo predhodno odločbo II Ips 313/2015. 3 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 100/2011, II Ips 338/2014 in številne druge. 4 V odločbi VSL II Cp 2069/2017 je sodišče pri mladenki, ki zaradi škodnega dogodka ni bila sposobna za delo in tudi ne za pridobitev kakršnekoli izobrazbe prisodilo rento v višini povprečne plače v RS. 5 Pri čemer bruto v tem kontekstu pomeni znesek, povišan za akontacijo dohodnine.