Jedro

S sklicevanjem na konkretno osebo, ki ji je prepustil avtomobil v uporabo (pri čemer je razpolagal s kopijo vozniškega dovoljenja te osebe), na delo v nočni izmeni (pri čemer se je skliceval na razpored urnika) in pojasnilom, da A. A. kljub večkratnemu iskanju ne more najti (kar se je potrdilo tudi pri poskusu sodišča, da ga zasliši) je pritožnik po mnenju pritožbenega sodišča storil vse, kar je lahko, da bi izkazal, da vozila v času storitve prekrška ni vozil.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba - v točki I spremeni, tako da se zahtevi za sodno varstvo ugodi in se postopek zaradi prekrška po 3. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP, ki naj bi ga storilec storil dne 29.8.2021 ob 15:02 uri na [...] v naselju [...], na občinski cesti [...], št. odseka [...], ustavi.

- V točki II pa se razveljavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni zavrnilo zahtevo storilca za sodno varstvo zoper plačilni nalog Skupne občinske uprave občin Postojna, Cerknica, Pivka, Loška dolina in Bloke, Medobčinskega redarstva št. Pn22451-3093/2021-1 z dne 31.8.2021. 2. Zoper sodbo se storilec pritožuje. Vztraja, da avtomobila ni vozil on, ampak A. A. Da avtomobila ni nikoli uporabljal, dokazuje s tem, da je bil A. A. tisti, ki je dvakrat podaljšal registracijo, v tem vozilu je bil A. A. zaradi prekrška ustavljen marca 2021. V letu 2022 je A. A. vozilo prodal in pritožnik ga je junija 2022 prepisal na novega lastnika v Celju. Nato pa je dobil iz Zavarovalnice Triglav obvestilo o rubežu iz njegovega bančnega računa za neplačane obroke zavarovanja. Vozilo je bilo na pritožnika napisano samo formalno, njegovi domači ga niso nikoli videli.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Plačilni nalog zoper pritožnika je bil izdan na podlagi 8. člen ZPrCP, po katerem se kaznuje za prekršek, kadar je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, lastnik vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Pri tem zadošča že, da lastnik s trditvami in predlaganimi dokazi vzbudi razumen dvom, da domneva, da je on vozil, ne drži. Pri razlagi citirane določbe je namreč treba izhajati tudi iz domneve nedolžnosti, ki velja v kaznovalnem pravu.

5. V zahtevi za sodno varstvo je pritožnik navajal, da je bil spornega dne v nočni izmeni (kar lahko dokaže z razporedom urnika) in da vozila ne uporablja, ker je za njegovo uporabo za nedoločen čas pooblastil A. A. Priložil je kopijo vozniškega dovoljenja A. A. (ki naj bi jo naredil ob podpisu pooblastila) in tudi dopis, ki ga je predložil FURS kot prekrškovnemu organu v zvezi z drugim prekrškom. Sodišče prve stopnje je A. A. neuspešno vabilo kot pričo in nato pozvalo lastnika vozila, da predloži overjeno izjavo A. A. (ni pa ga pozvalo, naj predloži "razpored urnika"). V odgovoru je pritožnik pojasnil, da A. A. neuspešno išče (tudi zaradi drugih zadev, ko je bil zaradi A. A. kršitev predpisov pri uporabi predmetnega avtomobila pritožnik v postopku ali pa je moral namesto A. A. plačati zavarovalno premijo za predmetni avtomobil) in da lahko predlaga nešteto prič, da ni vozil vozila, s katerim je bil storjen očitani prekršek.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, ker vlagatelj ni predložil overjene pisne izjave A. A. in ker naj ne bi navedel nobene relevantne okoliščine ali verjetnega dokaznega predloga, ki bi ga razbremenjeval. Tako stališče je prestrogo. S sklicevanjem na konkretno osebo, ki ji je prepustil avtomobil v uporabo (pri čemer je razpolagal s kopijo vozniškega dovoljenja te osebe), na delo v nočni izmeni (pri čemer se je skliceval na razpored urnika) in pojasnilom, da A. A. kljub večkratnemu iskanju ne more najti (kar se je potrdilo tudi pri poskusu sodišča, da ga zasliši) je pritožnik po mnenju pritožbenega sodišča storil vse, kar je lahko, da bi izkazal, da vozila v času storitve prekrška ni vozil. Res se od lastnika zahteva aktivno sodelovanje v postopku, vendar bi bila zahteva, da lahko svoje trditve izkaže samo z overjeno pisno izjavo osebe, ki je niti sodišče ni moglo najti, prestroga in v nasprotju z domnevo nedolžnosti. Materialno pravo v zadevi je bilo zato uporabljeno napačno.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je ugovoru ugodilo in postopek zoper storilca zaradi očitanega prekrška ustavilo (deveti odstavek 163. člena Zakona o prekrških).