Jedro

Po ZDen je možna le denacionalizacija premoženja, ki je opredeljena v 1. odstavku 8. člena Zden. Terjatev fizične osebe do banke, zaradi sredstev na tekočem računu, ni premoženje, za katero je možna denacionalizacija.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbo Slovenske odškodninske družbe d.d., (v nadaljevanju: SOD) odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 26. 2. 2003 odpravila v delu, ki se nanaša na zahtevek za denacionalizacijo terjatve napram AA v višini 126.000,00 takratnih dinarjev in finančnih sredstev na računu banke AAA v višini 342.700,00 takratnih dinarjev, in v tem delu denacionalizacijski zahtevek BB zavrnila. Prvostopni organ je s citirano odločbo vrnil upravičencu CC podržavljen zlat nakit, terjatev te osebe napram AA in sredstva na računu banke AAA, vse v obliki odškodnine v obveznicah SOD v vrednosti 49.873,80 USD tolarske protivrednosti. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) določa, da se v denacionalizacijskem postopku vrača naslednje podržavljeno premoženje: kmetijsko zemljišče in gozdovi; podjetja in kapital; stavbno zemljišče; poslovni prostori in stanovanja; stanovanjske in poslovne stavbe; predmeti kulturne in zgodovinske ali umetniške vrednosti ter predmeti večje vrednosti, predmeti ali skupina predmetov osebne rabe upravičencev oz. predmeti posebne priljubljenosti upravičencev ali njihovih pravnih naslednikov. Iz navedenega, v povezavi s 54. členom ZDen sledi, da se v denacionalizacijskih postopkih vračajo le finančna sredstva bank, zavarovalnic in drugih finančnih organizacij, podržavljenih na podlagi 3., 4. ali 5. člena ZDen, ne pa tudi finančna sredstva fizičnih oseb na računih bančnih organizacij. Zakonodajalec bi navedel, da so fizične osebe upravičene do vrnitve podržavljenih finančnih sredstev in tudi določil, kdo je za denacionalizacijo pristojen, če bi imel namen ta sredstva v denacionalizacijskih postopkih vrniti fizičnim osebam. Bivši lastnik ni upravičen do denacionalizacije denarnih sredstev, ki jih je imel na računu bančne organizacije. Iz istih zakonskih določb tudi izhaja, da bivši lastnik ni upravičen do denacionalizacije denarnih terjatev do druge fizične osebe. Gre namreč za sredstva iz civilnopravnega razmerja, ki ni upravna stvar. Torej ta sredstva niti niso bila podržavljenja kot takšna.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka zgolj pojasnjuje stvarno pristojnost odločanja o zahtevah v skladu s 54. členom ZDen in sicer, da upravičenec ni upravičen do denacionalizacije denarnih sredstev, ki jih je imel na računu pri bančni organizaciji, poleg tega pa ni upravičen do terjatve do druge fizične osebe, saj naj bi šlo za civilno pravno razmerje, kar pa ne pomeni odločanja o pravni stvari. Tožena stranka pa bi morala navesti, na katere določbe ZDen opira zavrnitev zahteve za denacionalizacijo v tem delu. Stranka ima pravico izvedeti, na podlagi katere določbe mu je bila zavrnjena njegova pravica, zato je obrazložitev odločbe nepopolna. Z odločitvijo se ne strinja, saj je bilo upravičencu celotno premoženje zaplenjeno kot trgovcu, ki je storil kaznivo dejanje v okviru svojega trgovskega poslovanja. Poleg nepremičnin mu je bilo zaplenjeno tudi manufakturno blago, sporna terjatev proti AA, obratna sredstva ter denarna sredstva na računu pri banki AAA. Bivši lastnik je bil edini lastnik trgovinske kapitalske družbe in je imel svoja sredstva naložena na računu pri banki AAA. Terjatev je nastala iz naslova posojila in iz njegovega trgovskega poslovanja, saj je iz sklepa Okrajnega sodišča v A, opr. št. II J 1936-48-20 razvidno, da je bil tudi AA tekstilni obrtnik ter je šlo za terjatve iz naslova poslovnega odnosa med dvema lastnikoma podjetij oz. obrti. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je po takratnih predpisih lastnik osebne družbe jamčil ne samo s premoženjem družbe, temveč tudi z vsem svojim premoženjem. Zato je tudi sredstva, naložena pri banki AAA, šteti kot kapital trgovca, ne pa posameznika, terjatev iz naslova posojila pa kot aktivo v bilančni postavki trgovske firme. Zaradi navedenega tožeča stranka meni, da gre za podržavljenje premoženja iz 1. in 2. odstavka 8. člena ZDen, saj gre za podržavljenje premoženja osebne kapitalske družbe, oz. kapitalskega deleža, katerega edini lastnik je bil upravičenec. Imenovanega je torej šteti za družbenika kot upravičenca tudi po 13. členu ZDen, zato je tožena stranka nepravilno uporabila materialni predpis. Podrejeno tudi meni, da je potrebno navedeno premoženje obravnavati kot pritiklino glavne stvari, to je zaplenjene stanovanjske hiše z zemljiščem, kot to določa 18. člen ZDen. Glede na dejstvo, da je Slovenska odškodninska družba kot zavezana stranka izplačala odškodnino za trgovski inventar, manufakturno blago, moško kolo in motorno kolo Puch, za kar ni mogoče trditi, da so premičnine večje vrednosti, tožeča stranka meni, da sta tako upravni organ, kot tudi zavezana stranka to premoženje štela kot pritiklino k glavni zaplenjeni stvari. Tožeča stranka meni, da je nerazumljivo izpodbijanje spornih dveh postavk, ki lahko glede na glavno stvar predstavljata pritiklini (v primerjavi z moškim kolesom) oz. predstavljata kapital, kot je navedeno zgoraj. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Stranka z interesom v tem postopku SOD na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so predmet vrnitve v denacionalizacijskem postopku tudi sredstva fizične osebe na bančnem tekočem računu in terjatev iz posojilnega razmerja med fizičnimi osebami.

ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US) v 1. odstavku 8. člena določa, da se za premoženje v smislu ZDen štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oz. kapitalski deleži osebnih in kapitalskih družb. Po mnenju sodišča je zato njegove določbe o tem, da priznava denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno po predpisih, navedenih v 3. členu ter v okviru in na način iz 4. in 5. člena, mogoče razlagati le tako, da denacionalizacijo priznava le za premoženje, kot ga opredeljuje v 1. odstavku 8. člena. To pa pomeni, da ZDen ne priznava denacionalizacije vseh premoženjskih pravic, ampak le glede na opredelitev predmeta denacionalizacije v 1. odstavku 8. člena, torej le lastninske pravice na v tem členu navedenih stvareh. Glede na to se sodišče s toženo stranko strinja, da za zaplenjena denarna sredstva na tekočem računu banke AAA, ker gre za terjatev fizične osebe do banke, denacionalizacije ni mogoče priznati. Po določbah Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 7/99, 59/01, 55/03, 42/04) se opredeljuje depozit kot plačilo denarnih oz. drugih vračljivih sredstev, na podlagi katerega pridobi vplačnik pravico do vrnitve vplačanih sredstev v določenih rokih, vlogo pa kot skupno stanje terjatev osebe do banke na podlagi pogodbe o vodenju računa. Da bi drugačna pravila o bančnem poslovanju, glede pravne narave položenih sredstev, veljala v času nacionalizacije, tožeča stranka ne zatrjuje. Tudi po takratnih predpisih je šlo za pogodbeni odnos med deponentom in banko, ki opredeljuje pravico deponenta kot terjatev in pravico upnika zahtevati vrnitev položenega denarnega zneska. Neutemeljeno in v nasprotju z listinsko podlago tožeča stranka ugovarja, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo, češ, da bi morala sredstva na tekočem računu šteti za sredstva podjetja, saj naj bi jih imel bivši lastnik kot obrtnik, kar pa bi ga upravičevalo do denacionalizacije. Navedeno pa iz listine - predloga Javnega tožilstva v A z dne 18. 5. 1950, ki se nahaja v upravnem spisu in jo je priložila tožeča stranka k zahtevi za denacionalizacijo, ne izhaja. Sredstva so bila namreč položena na ime bivšega lastnika in ne pravne osebe podjetja, torej jih je šteti kot terjatev bivšega lastnika do banke. Pravne narave in lastništva sredstev ter s tem upravičenja do denacionalizacije ne spreminja niti dejstvo, da je po takratnih predpisih lastnik družbe jamčil za dolgove z vsem svojim premoženjem. Namreč kljub opisani pravni ureditvi, po kateri je lastnik družbe jamčil za njene dolgove z vsem svojim premoženjem, sredstva lastnika družbe niso pripadala družbi. Gre namreč za obstoj dveh oseb, ki jih je priznavalo tudi tedanje pravo, fizične in pravne, ki sta druga ob drugi soobstajali in imeli vsaka svoje premoženje. Opisano jamčevanje za dolgove pripadnosti premoženja ni spreminjalo, saj je fizična oseba s svojim premoženjem jamčila za dolgove družbe.

Pravilno pa je tožena stranka, izhajajoč iz določb ZDen, glede predmetov denacionalizacije zavrnila tudi denacionlizacijski zahtevek za terjatev do AA. V tem primeru gre za terjatev iz posojilnega razmerja, kot izhaja iz sklepa z dne 14. aprila 1949, torej za civilnopravno razmerje med bivšim lastnikom in posojilojemalcem, ki sta oba fizični osebi. Neutemeljen in z listinskimi dokazili neizkazan je zato tožbeni ugovor, da je posojilo nastalo iz trgovskega poslovanja ter bi se zato moralo šteti k sredstvom podjetja, kar bi za bivšega lastnika pomenilo upravičenje do denacionalizacije.

Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da bi bilo potrebno podlago za denacionalizacijo obeh spornih zahtevkov, ki sta predmet obravnavane zadeve, poiskati v določbi 2. odstavka 18. člena ZDen. V njej je določeno, da usodo glavne stvari delijo tudi njene pritikline, pomožni in drugi prostori. Namreč navedeno določbo je nujno razumeti v stvarno pravnem pojmovanju stvari, po katerem so pritiline samostojne premične stvari, ki trajno služijo gospodarskemu namenu druge, glavne stvari in načeloma delijo pravno usodo glavne stvari, lahko pa so tudi samostojen predmet pravnega prometa (npr. kolo pri avtomobilu), torej glede na naštete opredelilne elemente, kaj je pritiklina, obeh terjatev nikakor ni šteti za samostojno premično stvar, ki bi trajno služila gospodarskemu namenu zaplenjene stanovanjske hiše z zemljiščem, kot svoj ugovor utemeljuje tožeča stranka.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.