Jedro

Izhodišče za razsojo v tej zadevi je drugi odstavek 12. člena OT, ki določa, da je stranka odvetniku dolžna plačati storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Potrebno je torej ugotoviti katera tarifa je bila veljavna v času, ko je tožnik delo opravil oziroma kolikšna je bila takrat osnova za odmero tožnikovih stroškov.

Toženka je torej za prvo storitev nepravilno uporabila materialno pravo, saj je kot osnovo za odmero stroškov vzela 1.100 točk, pri čemer je izhajala iz neveljavne (novejše) OT.

Druga in tretja sporna storitev (prva pripravljalna vloga z dne 1. 7. 2022 in narok dne 5. 7. 2022) sta bili namreč opravljeni v času veljavnosti nove, spremenjene in dopolnjene OT, ki je začela veljati in se uporabljati z dnem 4. 6. 2022. Ta novejša OT je v tarifni številki 19/1 predvidela drugačno, nižjo vrednost osnove za odmero stroškov, 1.100 točk. Ob tako postavljeni osnovi, pa se izkaže, da je toženka vrednosti točk za preostali dve storitvi tožniku pravilno odmerila.

Izrek

I.Tožbi se delno ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Krškem, št. Bpp 633/2021 z dne 11. 7. 2022 se v zadnjem odstavku izreka delno odpravi, in sicer za znesek 37,33 EUR, ter se zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II.V preostalem se tožba zavrne.

III.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom delno ugodila tožnikovemu zahtevku ter mu priznala nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v skupnem znesku 1.164,61 EUR (prvi odstavek izreka), v presežku pa je zahtevek tožnika zavrnila (tretji, zadnji odstavek izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil tožnik upravičencu do BPP A. A. (v nadaljevanju upravičenec do BPP) določen za izvajanje BPP, in sicer za svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v ponovljenem postopku po razveljavljeni sodbi Okrožnega sodišča v Krškem I P 242/2018 z dne 18. 5. 2021 in kot oprostitev plačila stroškov postopka. Tožnik je skladno s prvim odstavkom 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pravočasno priglasil nastale stroške za dejanja BPP, ki jih je opravil. Tožnik je priglasil naslednje nagrade in stroške: 1.300 točk za narok dne 17. 5. 2022, 200 točk za trajanje naroka dne 17. 5. 2022, 1.300 točk za 1. pripravljalno vlogo, 650 točk za narok dne 5. 7. 2022, materialne stroške (2 % + 1% nad 1.000 točk) in 22 % DDV. Toženka je odvetniku odmerila nagrado in stroške za opravljeno delo na podlagi priglašenega stroškovnika, v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Toženka je pojasnila, da je tekom postopka prišlo do spremembe in dopolnitve OT, v skladu s čimer je na podlagi 12. člena OT izdatke in nagrade, ki so nastali do vključno 3. 6. 2022 odmerila na podlagi OT (Uradni list RS, št. 2/15), izdatke in nagrade, ki so nastali od 4. 6. 2022 dalje pa na podlagi spremembe in dopolnitve OT (Uradni list RS, št. 70/2022). Toženka je v nadaljevanju pojasnila razloge za ugoditev zahtevku ter razloge za zavrnitev presežka, sklicujoč se na OT. Toženka je tožniku priznala 1.100 točk za narok za glavno obravnavo dne 17. 5. 2022 skladno s tarifno številko 20/1 OT (upoštevajoč vrednost spornega predmeta v višini 90.000,00 EUR), in ne priglašenih 1.300 točk. Nadalje mu je za narok tega dne priznala 150 točk za urnino, skladno s tarifno številko 6/1 OT. Priznala mu je tudi 1.100 točk za 1. pripravljalno vlogo z dne 1. 7. 2022 po tarifni št. 20/1 OT, in ne priglašenih 1.300 točk. Za nadaljnji narok za glavno obravnavo dne 5. 7. 2022 mu je priznala 550 točk po tarifni številki 21/2 OT, namesto priglašenih 650 točk. Nadalje mu je za ta narok priznala še 200 točk za urnino, skladno s tarifno številko 6/1 OT. Toženka je tožniku priznala skupno 3.100 točk in mu od tako odmerjene nagrade priznala še materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 41 točk (2 % do 1.000 točk, kar znaša 20 točk, in 1 % nad 1.000 točk, kar pri 2.100 točkah znaša 21 točk). V skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) je tožnik tako upravičen do 1.550 točk (polovica od priznanih 3.100 točk), k čemur se prišteje še 41 točk za materialne stroške, kar znaša skupno 1.591 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, ki velja v času odmere nagrade, znaša priznana nagrada 954,60 EUR. Od priznane nagrade in stroškov se odmeri še 22 % DDV v višini 210,01 EUR, ker je tožnik zavezanec za plačilo tega davka, kar pomeni, da je tožnik upravičen do skupnega zneska 1.164,61 EUR.

3.Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo in sodišču predlaga, naj ga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (določb OT) v 3. točki odpravi ter vrne v ponovljeni postopek, s stroškovno posledico. Zatrjuje, da je toženka kot osnovo za odmero stroškov upoštevala 1.100 točk (pri čemer je upoštevala vrednost spornega predmeta oziroma izpodbijanega dela sodbe 90.000,00 EUR), vendar pa, ker je bila tožba vložena v letu 2018, torej pred 6. 4. 2019, bi toženka morala upoštevati kot osnovo 1.200 točk (takrat je šlo za postopek z vrednostjo spora 90.000,00 EUR in takrat je veljala tarifa, ki je za takšne vrednosti določala osnovo 1.200 točk). Toženka je upoštevala vrednost predmeta, ki velja od 6. 4. 2019 dalje, kar je napačno, saj se vrednost spora ni spreminjala. Tožnik izrecno oporeka le višini priznanih točk za zastopanje na naroku dne 7. 5. 2022 (zahteva 1.200 točk), za 1. pripravljalno vlogo (zahteva 1.200 točk), za zastopanje na naroku dne 1. 7. 2022 (zahteva 600 točk). Posledično gredo tožniku tudi višji materialni stroški in višji DDV.

4.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je glede na vrednost spora 90.000,00 EUR kot osnovo za odmero stroškov upoštevala 1.100 točk. Toženka oporeka temu, da bi morala kot osnovo za odmero stroškov upoštevati 1.200 točk, ker je bila tožba vložena v letu 2018, pred 6. 4. 2019, ko je takrat veljavna OT glede na vrednost spora določala osnovo 1.200 točk, in ne tarife ki velja od 6. 4. 2019 dalje, ki za enako vrednost spora kot osnovo določa 1.100 točk. Toženka soglaša s tem, da tekom postopka ni prišlo do spremembe vrednosti obravnavanega predmeta, ravno tako s tem, da je 6. 4. 2019 prišlo do spremembe OT, v posledici česar je za enako vrednost spora OT pred 6. 4. 2019 kot osnovo za odmero stroškov upoštevala 1.200 točk, po 6. 4. 2019 pa 1.100 točk. Tožnik je spregledal drugi in tretji odstavek 12. člena OT, ki jasno določata ceno opravljene storitve. Drugi odstavek 12. člena OT določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Nadalje pa tretji odstavek 12. člena OT predvideva izjemo, in sicer določa, da je stranka dolžna izjemoma odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 odstotkov. Za uveljavitev te izjeme pa je treba upoštevati tudi četrti odstavek 14. člena OT, ki določa, da so sodišča in drugi organi dolžni odmeriti odvetniške stroške ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 12. člena OT na predlog odvetnika. Toženka s tem v zvezi še dodaja, da tožnik predloga za uveljavitev izjeme po tretjem odstavku 12. člena OT ni podal, toženka je storitve odmerila po tarifi, veljavni v času, ko je tožnik delo opravil. Zgolj dejstvo, da je tožnik v stroškovniku uveljavljal višje število točk, ni mogoče šteti za uveljavitev izjeme, saj je evidentno, da je tožnik po vseh postavkah pavšalno uveljavljal višje zneske. Tudi če bi tožnik predlagal uveljavitev navedene izjeme, pa pogoj po tretjem odstavku 12. člena OT ni podan, saj število točk za opravljeno storitev ni nižje za več kot 10 %. Toženka je predlagala naj sodišče tožbo zavrne.

5.Upravičenec do BPP na tožbo ni odgovoril in se tega upravnega spora ni aktivno udeleževal.

K I. točki izreka:

6.Tožba je delno utemeljena.

7.V obravnavani zadevi vrednost spornega predmeta (90.000,00 EUR) ni sporna. Ravno tako ni sporno, da se ta vrednost tekom postopka v katerem je tožnik zastopal upravičenca, ni spreminjala. Sporna pa je osnova za odmero stroškov, in sicer je med strankama spor o tem, ali je pravilna osnova za odmero tožnikovih stroškov 1.200 ali 1.100 točk. Tožnik se zavzema za višjo osnovo za odmero stroškov in izrecno oporeka le številu priznanih točk za narok dne 17. 5. 2022 (v nadaljevanju prva storitev), prvo pripravljalno vlogo z dne 1. 7. 2022 in narok dne 5. 7. 2022 (v nadaljevanju druga in tretja storitev).

8.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je ob vrednosti spornega predmeta 90.000,00 EUR in vrednosti 1 točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT), vrednost spornega predmeta v konkretni zadevi 150.000 točk.

9.Izhodišče za razsojo v tej zadevi je drugi odstavek 12. člena OT, ki določa, da je stranka odvetniku dolžna plačati storitev

po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil,

pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Potrebno je torej ugotoviti katera tarifa je bila veljavna v času, ko je tožnik delo opravil oziroma kolikšna je bila takrat osnova za odmero tožnikovih stroškov.

10.Glede števila priznanih točk za prvo storitev sodišče ugotavlja, da je bila v tem času (torej dne 17. 5. 2022, ko je storitev bila opravljena) veljavna OT

ki je glede na vrednost spornega predmeta (150.000 točk) določala osnovo za odmero stroškov v višini 1.200 točk (1.100 točk + 100 točk, kot to predvideva tarifna številka 18/1 OT). Toženka je torej za prvo storitev nepravilno uporabila materialno pravo, saj je kot osnovo za odmero stroškov vzela 1.100 točk, pri čemer je izhajala iz neveljavne (novejše) OT.

11.Toženka je torej tožniku tukaj odmerila 100 točk premalo in bi torej tožniku skupaj morala priznati 3.200 točk (in ne 3.100 točk). Temu pa je treba prišteti še materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 42 točk (2 % do 1.000 točk, kar znaša 20 točk, in 1 % nad 1.000 točk, kar pri 2.200 točkah znaša 22 točk).

12.Ob nesporni uporabi polovične tarife (peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv)) je toženka tožnika prikrajšala za 50 točk, čemur je treba prišteti še manjkajočo razliko v materialnih stroških (1 točka razlike), skupno torej 51 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, znašajo nagrada in stroški zastopanja 30,60 EUR. Od skupnega zneska pa je treba upoštevati še 22 % DDV v višini 6,73 EUR, ker je tožnik zavezanec za plačilo tega davka. Premalo odmerjena nagrada in stroški zastopanja torej skupno znašajo 37,33 EUR.

13.Tožbi je bilo zato treba v delu, ki izhaja iz I. točke izreka te sodbe, ugoditi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter v tem delu izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti toženki, da v skladu s povedanim ponovno odloči v zadevi. O zadevi je bilo moč odločiti brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj pravnorelevantno dejansko stanje med strankama ni sporno; med strankama so bila sporna le vprašanja, ki se tičejo uporabe prava, o katerih pa sta se stranki že izčrpno izjasnili.

K II. točki izreka:

14.V preostalem delu pa je treba tožbo zavrniti.

15.Druga in tretja sporna storitev (prva pripravljalna vloga z dne 1. 7. 2022 in narok dne 5. 7. 2022) sta bili namreč opravljeni v času veljavnosti nove, spremenjene in dopolnjene OT,

ki je začela veljati in se uporabljati z dnem 4. 6. 2022. Ta novejša OT je v tarifni številki 19/1 predvidela drugačno, nižjo vrednost osnove za odmero stroškov, 1.100 točk. Ob tako postavljeni osnovi, pa se izkaže, da je toženka vrednosti točk za preostali dve storitvi tožniku pravilno odmerila.

16.Kot že obrazloženo, je torej za presojo odločilen drugi odstavek 12. člena OT, ki določa, da je stranka odvetniku dolžna plačati storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil. Tožnik nima prav, ko se sklicuje na to, da je bila v konkretni zadevi tožba vložena v letu 2018, zaradi česar bi bilo treba uporabiti tarifo, ki je veljala v času, ko je bila vložena tožba. Tretji odstavek 12. člena OT

namreč določa, da je stranka izjemoma dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 odstotkov. Število točk za opravljeno storitev pa ni nižje za več kot 10 odstotkov, saj 10 odstotkov od 1.200 točk znaša 120 točk, razlika v točkah pa je manjša in kot obrazloženo znaša le 100 točk.

Razprava toženke o tem, ali je tožnik podal predlog po četrtem odstavku 14. člena OT, je posledično odveč, saj pogoj za uporabo tretjega odstavka 12. člena OT sploh ni izpolnjen. Tukaj torej ne gre za nepravilno uporabo materialnega prava.

17.V preostalem je bilo torej treba tožnikovo tožbo zavrniti kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, sodišče pa prav tako ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost), pri čemer je bilo o zadevi moč odločiti brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj pravnorelevantno dejansko stanje med strankama ni sporno; med strankama so bila sporna le vprašanja, ki se tičejo uporabe prava, o katerih pa sta se stranki že izčrpno izjasnili.

K III. točki izreka:

18.Glede na (delno) ugoditev tožbi je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v upravnem sporu zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), skupaj z 22 % DDV 347,70 EUR, s pripadki. Kar tožnik zahteva stroškov več ali drugače, ni utemeljeno in se zavrne. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika) do prenehanja obveznosti.

-------------------------------

1 Gre za OT, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 2/2015 z dne 9. 1. 2015. 2 Gre za spremembe in dopolnitve OT, ki so bile objavljene v Uradnem listu RS, št. 70/2022 z dne 20. 5. 2022. 3 Kot obrazloženo v zgornji opombi, gre za spremembe in dopolnitve OT, ki so bile objavljene v Uradnem listu RS, št. 70/2022 z dne 20. 5. 2022. 4 Sodišče pojasnjuje, da to pravilo vsebujeta tako stara, kot prenovljena OT. 5 Primerjaj npr. z VSL Sklep II Cp 1645/2019, 27. 11. 2019, 6. točka obrazložitve.

Zveza:

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odvetniška tarifa (2015) - člen 11, 11/3 Odvetniška tarifa (2015) - tarifna številka 12, 12/2, 13, 13/1, 18, 18/1 Spremembe in dopolnitve Odvetniške tarife (2022) - tarifna številka 19, 19/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.