Jedro

Tožnik s svojimi navedbami izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v sporu VII Ps 1359/2019, kar bi bil lahko razlog za pritožbo, ne pa razlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP. Četudi se organ za BPP v svoji obrazložitvi ni natančno opredelil do dejstev, ki izhajajo iz predloženega izvida z dne 6. 12. 2022 oziroma jih je označil kot nova dejstva, kar je napačno, saj gre očitno za dejstva, znana sodišču tekom trajanja postopka, je še vedno nedvomno izkazano, da je predloženi dokaz - izvid nastal po pravnomočno zaključenem postopku, in zato ne gre za dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) z dne 4. 1. 2023. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev predloga za obnovo postopka v socialnem sporu, VII Ps 1359/2019. Po dopolnitvi prošnje tožnika je ugotovila, da je tožnik predložil izvid UKC Inštituta za medicinsko rehabilitacijo z dne 6. 12. 2022, ki ga je prejel 19. 12. 2022. Glede na deseto alinejo (točno: 10. točko) 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) povzeti izvid ne more šteti kot nov dokaz. Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu, I Cp 1876/2017. Nova dejstva (in novi dokazi) so namreč lahko vsebina obnovitvenega razloga le, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko predlagala dokaze. Dejstva in dokazi, ki so nastali pozneje, zato niso razlog za obnovo postopka. Tožnik je šele na pregledu 6. 12. 2022 oziroma ob prejemu izvida 19. 12. 2022 ugotovil dejstva, ki so navedena v izvidu in bi lahko predstavljala nova dejstva. Izvid ni obstajal v času teka postopka, torej gre za dejstva oziroma dokaz, ki je nastal pozneje. Glede na navedeno zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh (prvi odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP)), zato je toženka tožnikovo prošnjo zavrnila.

2. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve ustavnih pravic tožnika. Navedel je, da so na pregledu odločali o načinu in možnostih zdravljenja obstoječih diagnoz tožnika, vključno od 2. 12. 2019 dalje. Na prvi pregled z elektromiografijo zgornjih in spodnjih okončin v UKC Maribor je bil naročen že 19. 6. 2019, do samega pregleda je zaradi izgube zdravstvenega zavarovanja prišlo 2. 12. 2019. Na pregledu dne 6. 12. 2022 zdravniki niso potrjevali novih dejstev in dokazov glede zdravstvenega stanja tožnika, ampak le iskali način zdravljenja bolezni od leta 2018/2019. To potrjuje zdravstvena dokumentacija. Ne drži, da je tožnik predložil le izvid z dne 6. 12. 2022. Toženka se tudi ni izjavila, da je v postopku, VII Ps 1359/2019 prišlo do lažnega pričanja sodnih izvedencev. Posledično je sodba, VII Ps 1359/2019, nezakonita in sama s seboj v nasprotju. Toženka prikriva dejstvo, da so diagnoze oziroma zdravstveno stanje tožnika posledica več hudih zdravstvenih stanj tožnika, kar je vse dokazano na podlagi posnetkov magnetnih resonanc pred izdajo izpodbijane odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je predmet postopka, VII Ps 1359/2019. Toženka bi morala pri obravnavi njegove prošnje upoštevati, da gre za izvid za sekundarni ravni zdravljenja in ne za izvid ugotavljanja starega ali novega zdravstvenega stanja tožnika. V tem izvidu se je ugotavljala uspešnost fizioterapije oziroma ali so potrebni drugi načini zdravljenja za izboljšanje z dne 2. 12. 2019 potrjenega zdravstvenega stanja oziroma zdravstvenih težav tožnika. Ne gre za nova dejstva in nove dokaze, ker so obstajali že 2. 12. 2019 in še prej, česar pa Zavod za zdravstveno zavarovanje ni upošteval, kar izhaja tudi iz sodbe, VII Ps 1359/2019. Ker toženka ni upoštevala predložene dokumentacije, je kršila pravila postopka, zmotno ugotovila dejansko stanje, napačno uporabila materialno pravo ter kršila ustavne pravice tožnika. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi, podredno razveljavi.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika in vztrajala pri svojem stališču iz izpodbijane odločbe. Glede na tožbene navedbe tožnik ni izvedel za nova dejstva in nove dokaze. Izvid z dne 6. 12. 2022, ki je po tožnikovih besedah ugotavljal le način zdravljenja tožnikovih zdravstvenih težav, ki obstajajo že od 2. 12. 2019, ni obstajal že v času teka postopka, hkrati pa ni predstavljal novih dejstev in novih dokazov, saj so ti v času postopka že obstajali, kar potrjuje tudi sam tožnik. Izvid z dne 6. 12. 2022 ne potrjuje novih diagnoz, v kolikor pa bi bila ugotovitev, da način zdravljenja FTH ne bo privedel do želenega izboljšanja, novo dejstvo ali dokaz, pa ta še ni obstajal v času postopka. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Tožnik je v odgovoru na odgovor na tožbo prerekal vse navedbe toženke. Toženki ni jasen pojem dejstvo in dokaz. Bolezensko stanje tožnika je dejstvo, izvid je dokaz. Tožnik ni mogel v postopku uveljavljati dejstev in dokazov, ker diagnostika še ni bila zaključena. Dokazi, ki jih je tožnik predložil za stanja, ki so med trajanjem postopka že obstajala in bila dokazana in potrjena, jih tožnik ni mogel predložiti, ker takrat še niso obstajala. Ponovil je navedbe iz tožbe glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja v, VII Ps 1359/2019. Prekinitev bolniškega staleža dne 11. 10. 2019 je bila popolnoma neutemeljena. Novi izvidi so posledica pregledov, predvsem slikanja z magnetno resonanco dne 22. 4. 2019 in 10. 8. 2019, ki so bili opravljeni med postopkom, vendar je do diagnoze prišlo po koncu postopka. Nič od navedenega ni bilo upoštevano v, VII Ps 1359/2019. Dodatno je predložil nove izvide, nove dokaze za že obstoječa zdravstvena stanja, ki jih tožnik ni mogel uveljaviti med trajanjem postopka glede na še ne zaključeno diagnostiko.

5. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 110/2023 z dne 28. 2. 2023, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Gre za spor v zvezi z zavrnitvijo prošnje za dodelitev BPP, pri čemer tožnik ugovarja napačno uporabo materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in zatrjevanih kršitev ustavnih pravic tožnika v zvezi z presojo po 24. členu ZBPP. Ker gre za vprašanja, o katerih se je izrekla že sodna praksa, je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

**Odločitev sodišča**

6. Tožba ni utemeljena.

7. V tem primeru gre za vprašanje zakonitosti odločitve organa za BPP o zavrnitvi tožnikove prošnje z dne 4. 1. 2023. Organ za BPP je svojo odločitev utemeljil na podlagi 24. člena ZBPP.

8. Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in - je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

9. V obravnavanem primeru pogoj, da je podan verjetni izgled za uspeh, tudi po oceni sodišča ni izkazan. Z izpodbijano odločbo je toženka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, saj tožnik ob upoštevanju določb ZPP ne more pričakovati uspeha pri obnovi postopka socialnega spora Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, VII Ps 1359/2019. 10. Po 10. točki 394. člena ZPP se postopek, ki je pravnomočno končan s sodno odločbo, na predlog stranke lahko obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali pa najde nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko zanjo izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

11. Tožnik se je v svoji prošnji skliceval na pregled z dne 6. 12. 2022 oziroma izvid o tem pregledu, ki ga je prejel dne 19. 12. 2022, in iz katerega izhaja, da ''zaradi razloga številnih zdravstvenih težav, ki so pri prosilcu prisotne že vse od začetka leta 2018, verjetno ambulantni način FTH ne bo privedel do želenega izboljšanja, kakor tudi, da zaradi dokazanih težav hude utesnitve medialnih živcev v predelu zapestjih ter hrbtenice prosilca FTH pri tako hudih utesnitvah ne bo privedla do izboljšanja prosilčevega zdravstvenega stanja ter, da so za so potrebni operativni posegi''. Iz prošnje oziroma dopolnitve prošnje tožnika izhaja še, da to dejstvo (oziroma dejstva) tožnik zatrjuje že vse od 2. 12. 2019, kar Delovno in socialno sodišče v sporu, VII Ps 1359/2019, ni upoštevalo.

12. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da tožnik v tožbi (in v odgovoru na odgovor toženke na tožbo) sam navaja (oziroma je to navajal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, kot zgoraj navedeno), da je za to dejstvo oziroma za ta dejstva vedel že v postopku, VII Ps 1359/2019, oziroma da je bilo s temi dejstvi - torej z njegovimi zdravstvenimi težavami, nastalimi od 2018/2019 dalje - seznanjeno tudi Delovno in socialno sodišče v socialnem sporu, VII Ps 1359/2019. To pomeni, da dejstva, ki izhajajo iz k prošnji predloženega izvida, ne morejo predstavljati novih dejstev, kot to terja citirana 10. točka 394. člena ZPP. Hkrati pa je izvid, torej dokaz o že znanih dejstvih, nastal šele po pravnomočnosti sodbe, VII Ps 1359/2019, zato ga ni mogoče upoštevati kot razlog za obnovo postopka, saj se v prejšnjem postopku sploh ni mogel uporabiti. Nova dejstva ali dokazi so namreč obnovitveni razlog le, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko predlagala dejstva ali dokaze. Navedena dejstva, ki izhajajo iz tega izvida, kot tudi izvid z dne 6. 12. 2022 zato ne morejo predstavljati obnovitvenega razloga in tožnik z uveljavljanjem takega razloga na tej dejanski podlagi nima verjetnih izgledov za uspeh v postopku.

13. Tožnik še ugovarja, da bi moral organ za BPP upoštevati določene okoliščine, ki izvirajo iz samega postopka v, VII Ps 1359/2019, med drugim, da je prišlo do lažnega pričanja sodnih izvedencev, da je bil na prvi pregled z elektromiografijo zgornjih in spodnjih okončin v UKC Maribor naročen že 19. 6. 2019, vendar je do samega pregleda prišlo 2. 12. 2019 zaradi izgube zdravstvenega zavarovanja, ki ga ni bil zmožen plačati, da ni mogel vplivati na čakalno dobo za pregled, da so zdravstvene težave obstajale že pred 11. 10. 2019 (kar podrobneje pojasni še v odgovoru na odgovor na tožbo toženke) in kot zaključno poudari, da je bilo v sodbi zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki je bila tudi sama s seboj v nasprotju. Tudi s temi navedbami tožnik ne more prepričati sodišča o napačnem zaključku organa za BPP, tj. da verjetni izgled za uspeh v zadevi ni izkazan. Tožnik namreč s temi navedbami (ki so bila znana in obravnavana že v sporu, VII Ps 1359/2019) izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v sporu, VII Ps 1359/2019, kar bi bil lahko razlog za pritožbo, ne pa razlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP.

14. Četudi pa se organ za BPP v svoji obrazložitvi ni natančno opredelil do dejstev, ki izhajajo iz predloženega izvida z dne 6. 12. 2022 oziroma jih je označil kot nova dejstva, kar je napačno, saj gre očitno za dejstva, znana Delovnemu in socialnemu sodišču tekom trajanja postopka, VII Ps 1359/2019 (kot to navaja tudi sam tožnik in čemur pritrjuje toženka v odgovoru na tožbo), je še vedno nedvomno izkazano, da je predloženi dokaz - izvid z dne 6. 12. 2022 nastal po pravnomočno zaključenem postopku, VII Ps 1359/2019 in zato ne gre za dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Pravilnosti zaključka organa za BPP, tj. da prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh v zadevi, tako tožnik s svojimi navedbami ni omajal. 15. Organu za BPP tudi ni mogoče očitati bistvenih kršitev pravil postopka, ker po mnenju tožnika ni upošteval vseh predloženih dokumentov (zdravstvene dokumentacije). Kot izhaja iz podatkov spisa, je organ upošteval tiste navedbe in dokaze, ki so bili relevantni za obravnavo tožnikove prošnje za dodelitev BPP glede na 24. člen ZBPP. In do teh se je organ za BPP v zadostni meri opredelil. Posledično organu za BPP zato tudi ni mogoče očitati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi ne napačne uporabe materialnega prava.

16. Kršitev ustavnih pravic tožnik pa uveljavlja na povsem pavšalni ravni in teh navedb sodišče že iz tega razloga ne more vsebinsko obravnavati.

17. Glede na navedeno je sodišče (in ker hkrati ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti) tožnika kot neutemeljeno zavrnilo delno na podlagi prvega odstavka, delno na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1. 18. Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave, ker je šlo v zadevi za vprašanje uporabe materialnega prava - konkretno 24. člena ZBPP (ali je organ za BPP utemeljeno ocenil, da tožnikov predlog za obnovo postopka, temelječ na predložitvi izvida z dne 6. 12. 2022, po pravnomočnosti sodbe, VII Ps 1359/2019, ni zadeva, v kateri bi imel tožnik kot prosilec za BPP verjetne izglede za uspeh) (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).