Jedro

Upoštevaje izjavo tožnika, da se odpoveduje znesku dogovorjene osnovne plače, kolikor ta presega plačo župana, in dejstvo, da je delo opravljal kot poslovodna oseba na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi, njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači nad skladno z izjavo izplačano plačo župana ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (II./2. in III. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati znesek 5.538,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2007 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati razliko med plačo po individualni pogodbi z dne 7. 5. 2003 in plačo, ki jo je dejansko prejemal med 1. 9. 2003 do 12. 8. 2005 v skupni višini 10.531,67 EUR bruto, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 9. 2005 dalje do plačila (II./1. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati razliko med plačo po individualni pogodbi z dne 7. 5. 2003 in plačo, ki jo je dejansko prejemal za obdobje od 13. 8. 2005 do 17. 6. 2007 v skupni višini 5.933,72 EUR bruto ter mu po odvodu vseh davkov in prispevkov nakazati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2007 dalje do plačila (II./2. točka izreka) ter zahtevek po povrnitvi stroškov postopka (II./3. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati 1.156,74 EUR stroškov postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper II./2. in III. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožnik smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je bil v spornem obdobju zaposlen pri toženi stranki, zato po ZDR velja, da se uporabljajo pravila individualne pogodbe o zaposlitvi, ki so zanj ugodnejša. Glede plače ni bil podpisan noben pisni aneks k pogodbi o zaposlitvi, zato velja nespremenjeno določilo 5. člena individualne pogodbe o zaposlitvi o višini osnovne plače. Nikoli se ni odpovedal morebitni razliki med plačo direktorja in plačo župana občine ... po noveli Zakona o lokalni samoupravi (ZLS-M), temveč le razliki med njegovo osnovno plačo in plačo župana do 12. 8. 2005. Pri podani izjavi je prišlo do napake volje. Nadzorni svet tožene stranke je izjavo zavrnil, dejansko pa jo je razveljavil ZLS – M dne 13. 8. 2005. Razliki v plači se je odpovedal začasno iz političnih razlogov. Pravilno je mnenje nadzornega sveta tožene stranke, da bi morala računovodska služba tožene stranke obračunavati plačo izključno na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 5. 2003, še posebej pa od 13. 8. 2005 dalje, ko je izjava o odpovedi prenehala veljati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe (glede odločitve po nasprotni tožbi) v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik v pritožbi trdi, da je upravičen do vtoževane razlike v plači za čas od 13. 8. 2005 do 17. 6. 2007. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik direktor tožene stranke, s katero je imel sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 5. 2003 (A/1). Ta je v 5. členu določala znesek osnovne plače, način njenega usklajevanja in druge vrste plačil, ki tožniku pripadajo, v 15. členu navedene pogodbe pa je bilo določeno, da se spremembe in dopolnitve individualne pogodbe o zaposlitvi sprejemajo v pisni obliki. Ko bo ustanovitelj s svojim aktom določil merila za določanje plač direktorjev javnih podjetij in bodo ta merila pravno veljavna, se individualna pogodba prilagodi merilom v obliki aneksa. Občinski svet Občine ... meril ni sprejel. Nadzorni svet tožene stranke je zaradi tega na seji 7. 8. 2003, na kateri je bil tožnik prisoten, sklenil, da se do sprejema meril plača tožnika ne usklajuje. Kljub temu je dne 2. 9. 2003 tožnik napisal izjavo (A/2), da se s 1. 9. 2003 odpoveduje morebitni razliki med osnovno plačo direktorja in plačo župana Občine .... Izjavo je prejel nadzorni svet tožene stranke, njen ustanovitelj in oddelek za obračun plač. Dejansko se je tožniku plača vse do konca delovnega razmerja (17. 6. 2007) pri toženi stranki obračunavala v skladu s podpisano izjavo.

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje materialnopravno izhodišče za presojo zadeve predstavlja 72. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami, v nadaljevanju – ZDR). Po omenjeni določbi sta v spornem obdobju lahko pogodbeni stranki vprašanja povezana s plačilom za delo dogovorili drugače. Višina plače tožnika kot poslovodne osebe pri toženi stranki je bila odvisna od volje pogodbenih strank. Tožnik se je po sklenitvi individualne pogodbe o zaposlitvi z izjavo 2. 9. 2003 odpovedal razliki med osnovno plačo in plačo župana. Ne glede na to, da pisni aneks k individualni pogodbi o zaposlitvi o spremembi plače ni bil posebej sklenjen, je navedeno izjavo glede na prvi odstavek 82. člena v povezavi s 14. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) potrebno šteti za izraz volje osebe, da ne želi prejeti zneska pogodbeno dogovorjene osnovne plače, kolikor bi le-ta presegala plačo župana. Taka izjava pomeni odpoved terjatvi glede presežka zneska tožnikove osnovne plače nad plačo župana. Upoštevaje smiselno določbo 25. člena OZ o umiku ponudbe kot enostranskega pravnega posla jo je sicer mogoče preklicati oziroma umakniti, vendar le, če bi preklic k toženi stranki prispel skupaj z izjavo o odpovedi ali pred njo. Preklica izjave v juniju 2008 tako ni mogoče upoštevati niti ni tožnik izpodbijal neveljavnosti navedene izjave, na način in v rokih, kot določa OZ, zato je sklicevanje na napake volje v obravnavanem sporu neutemeljeno. Prav tako tožnikova odpoved delu plače ni bila pogojena, vezana na rok, ali dana s kakšnim zadržkom. Nasprotno, tožnik je vsak mesec posebej s konkludentnimi dejanji, kot direktor, ki je vodil toženo stranko, s podpisom obračunov svoje plače, ki temeljijo na dani izjavi o odpovedi, potrjeval, da se strinja s takšnim načinom obračunavanja plač.

Plača se je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožniku ves čas spornega obdobja obračunavala in izplačevala tako, da se je pridobil podatek o plači župana, poleg tega pa so upoštevali še dodatek na delovno dobo in inflacijo, kot je bilo določeno v 5. členu individualne pogodbe o zaposlitvi. Iz predloženih obračunov tako izhaja, da se je kot bruto osnova vseskozi upošteval znesek 677.496,00 SIT, osnova pa je bila povečana z minulim delom in valorizirana s stopnjo, določeno s strani Združenja delodajalcev Slovenije, kar je potrdila tudi vodja računovodstva S.J.. Glede na to, da je Zakon o lokalni samoupravi (ZLS - M, Ur. l. RS, št. 72/2005), ki je začel veljati 13. 8. 2005, v primerjavi z Zakonom o lokalni samoupravi (ZLS-L, Ur. l. RS, št. 51/2002) dodatno določil le, da se za primerjavo plač ne upošteva dodatkov za delovno dobo in upoštevaje opisani način obračuna tožnikove plače, pri katerem se je izhajalo iz zneska plače župana, k temu znesku pa je bil posebej prištet dodatek za minulo delo tožnika, ter da ne gre za izjavo, dano pod pogojem, nista utemeljeni pritožbeni navedbi, da se tožnik ni odpovedal morebitni razliki med plačo direktorja tožene stranke in plačo župana od 13. 8. 2005 dalje in da je bila z uveljavitvijo ZLS-M izjava o odpovedi delu plače dejansko razveljavljena.

Ker je tožnik ves čas do konca zaposlitve pri toženi stranki brez ugovora prejemal nižjo plačo, kot mu jo je določala individualna pogodba, je logičen zaključek, da je tožnik takrat in ves čas spornega obdobja imel v svojem namenu, da tovrstne izpolnitve tožene stranke ne bo zahteval. Nadzorni svet tožene stranke tožnikove izjave, s katero je bil seznanjen, ni zavrnil. S tem, ko je tožnik po eni strani kot upnik do tožene stranke izjavil, da se odpoveduje izpolnitvi dela obveznosti, po drugi strani pa se je kot direktor, ki vodi toženo stranko in po navodilih katerega se je plača tudi obračunavala, strinjal z dano izjavo, je prišlo do delnega odpusta dolga iz 319. člena OZ. Obveznost tožene stranke je glede na vse obrazloženo v delu, ki po višini ustreza vtoževanemu znesku razlike v plači, skladno z drugim odstavkom 9. člena OZ ugasnila.

Sodišče prve stopnje je zato zahtevek po izplačilu razlik v plači utemeljeno zavrnilo, obenem pa upoštevaje uspeh strank v sporu na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP tudi pravilno odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti sorazmerni del njenih stroškov postopka.

Ker torej niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika (po nasprotni tožbi) zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).