Jedro

Investitor, ki je z gradnjo brez gradbenega dovoljenja povzročil nezakonito stanje, je tega dolžan sanirati ne glede na to, ali je gradil na svojih zemljiščih ali zemljiščih v lasti tretjih oseb. Dejstvo, da je tožnikova žena solastnica nepremičnine, samo po sebi ne pomeni, da je tudi inšpekcijska zavezanka.

V postopku inšpekcijskega nadzora po ZGO-1 je pomembno le, ali je investitor objekt zgradil brez veljavnega gradbenega dovoljenja, in ne, ali bi bilo dovoljenje mogoče pridobiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje počitniškega objekta na parc. št. 1904/3 k.o. ... V 1. točki izreka mu je naložila, da takoj po prejemu odločbe ustavi njegovo nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da mora objekt odstraniti v roku enega meseca po prejemu te odločbe, sicer bo to v skladu s 3. točko izreka storilo pooblaščeno podjetje v izvršilnem postopku. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). S popravnim sklepom je organ v 2. točki izreka popravil pisno napako (besedo „objekt“ v pravilnem sklonu).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je v času gradnje počitniškega objekta veljal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), na podlagi katerega bi moral investitor za legalno postavitev objektov pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ki pa nista bili izdani. Tožnikova vloga za izdajo lokacijskega dovoljenja je bila zavrnjena, leta 1977 pa je urbanistični inšpektor izdal odločbo o ustavitvi del. Vloga za izdajo gradbenega dovoljenja je bila zavrnjena tudi leta 2008. Tudi v 4. členu akta o legalizaciji za Občino Bohinj je objekt pod zaporedno številko ... naveden kot objekt, ki ga ni mogoče legalizirati. Ker gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno, gre za nelegalno gradnjo. Iz uvoda odločbe je še razvidno, da je upravni organ z aktom o legalizaciji poimenoval Uredbo o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bohinj (Uradni list RS, št. 119/02, v nadaljevanju Uredba).

Drugostopenjski upravni organ je 1. točko izreka odpravil in jo nadomestil z novo, tako da poleg imena in priimka inšpekcijskega zavezanca navaja še naslov bivališča, v preostalem pa je pritožbo zavrnil. Kot neutemeljene je zavrnil pritožbene navedbe, da je je bila na podlagi lokacijske dokumentacije Zavoda za urbanizem Bled na zemljišču s parc. št. 1904/1 predvidena gradnja dveh počitniških hišic, da je leta 1974 bilo izdano gradbeno dovoljenje za eno počitniško hišico, njegova vloga pa je bila zavrnjena. Poudarja, da je bilo treba tudi v času gradnje predmetnega objekta zanjo pridobiti dovoljenje pristojnega upravnega organa v skladu z določbami takrat veljavnega Zakona o urbanističnem planiranju. Ker bi moral investitor dovoljenje pridobiti pred nameravano gradnjo, je njegovo sklicevanje na položaj, ko objekta glede na sanacijski PUP ni mogoče legalizirati, neutemeljeno. Pojasnil je še, da v pritožbenem postopku, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločbe gradbenega inšpektorja, ni mogoče odločati o tožnikovi zahtevi za vračilo depozita, in da v tem postopku tudi ni mogoče uveljavljati nepravilnosti in nezakonitosti pri izdaji odločb v letih 1974 in 1975. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in organu prve stopnje očita, da je postopek vodil le zoper njega, ne pa tudi zoper njegovo ženo, ki je prav tako solastnica nepremičnine. Meni, da gre za bistveno kršitev pravil postopka, ker organ njegovi ženi ni omogočil udeležbe v postopku. Izpodbijana odločitev naj tudi ne bi bila v zadostni meri obrazložena in naj je zato ne bi bilo mogoče preizkusiti. V zvezi s tem se sklicuje tudi na sklep U-I-34/03 z dne 13. 10. 2004, v katerem je Ustavno sodišče zapisalo, da bo moral inšpekcijski organ v vsaki odločbi, ki bi odrejala odstranitev nezakonito zgrajenega objekta, navesti konkretne razloge, zakaj niso izpolnjeni pogoji za legalizacijo. Izrek izpodbijane odločbe naj bi bil sam s seboj v nasprotju glede števila objektov, saj tožniku v 1. točki nalaga ustaviti gradnjo enega objekta, v 2. točki pa naj bi tožniku nalagal odstranitev dveh objektov. Zato naj bi bil izrek neizvršljiv tudi v „časovnem smislu“. Izpodbijana odločba naj bi bila neizvršljiva tudi zato, ker naj bi bilo tožnikovo ime neustrezno navedeno, saj tožnik ni Stane temveč Stanislav.

V nadaljevanju pojasnjuje, da je njegov sodelavec leta 1974 pridobil lokacijsko dokumentacijo za gradnjo dveh počitniških objektov, da je kasneje tudi pridobil gradbeno dovoljenje za gradnjo dveh objektov, zato tožnik meni, da je legalno zgrajen tudi objekt, katerega solastnik je do ½. Meni da dejstvo, da je prišlo do parcelacije, ne vpliva na veljavno lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Zato organu prve stopnje očita, da je napačno ugotovil dejansko stanje.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da je tožnik investitor nelegalne gradnje. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor med drugim odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani (152. člen ZGO-1).

V 152. členu ZGO-1 ni določeno, kdo je inšpekcijski zavezanec oz. komu se izrečejo ukrepi v primeru nelegalne gradnje. To je mogoče ugotoviti posredno, in sicer na podlagi prvega odstavka 157. člena ZGO-1, uvrščenega v poglavje „3. Druge sankcije“, ki kot tako drugo sankcijo v primeru nedovoljene gradnje določa obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po tej določbi je zavezanec za plačilo investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja oz. objekt. To kaže, da je inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje kot ene od oblik nedovoljene gradnje (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1) investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, šele podrejeno, kadar prvega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča. Po 4.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je investitor tudi fizična oseba, ki naroči graditev objekta ali ki jo sama izvaja. Če to stori, ne da bi razpolagala s potrebnim gradbenim dovoljenjem, je taka oseba naslovnik in zavezanec za izvršitev inšpekcijskih ukrepov v primeru nelegalne gradnje. Tako je investitor, ki je z gradnjo brez gradbenega dovoljenja povzročil nezakonito stanje, tega dolžan sanirati ne glede na to, ali je gradil na svojih zemljiščih ali zemljiščih v lasti tretjih oseb. Navedeno pomeni, da dejstvo, da je tožnikova žena solastnica nepremičnine, samo po sebi ne pomeni, da je tudi inšpekcijska zavezanka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa je razvidno, da je inšpekcijski organ ugotovitev, kdo je inšpekcijski zavezanec oprl na izjavo tožnika z dne 2. 6. 2011, da je on edini investitor predmetne gradnje. Da ta izjava ne bi bila točna, pa tožnik ne trdi. Tožnik je navedeni zapisnik podpisal kot investitor in nanj ni imel pripomb.

Iz navedenega izhaja, da je upravni organ tožnika na podlagi njegovih navedb pravilno štel za investitorja in s tem za inšpekcijskega zavezanca. Tožnik pa ni upravičen uveljavljati kršitve pravil postopka, ker tožnikova žena v postopku ni sodelovala, ker s tem ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

Pravilno je tudi stališče toženke, da bi moralo biti za posege, ki jih je tožnik izvajal leta 1975, pridobljeno lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Sodišče se v tem delu sklicuje na razloge upravnih aktov obeh stopenj (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem še dodaja: Da obravnavani objekt predstavlja počitniško hišico, med strankama ni sporno, to izhaja tudi iz 4. člena Uredbe, v katerem je ta objekt naveden pod št. ... kot počitniška hišica. Neutemeljen pa je očitek, da sta upravna organa spregledala, da je bilo v lokacijski dokumentaciji navedeno, da se nanaša na gradnjo dveh počitniških hišic. Dejstvo, da se je lokacijska dokumentacija nanašala na dve počitniški hišici, namreč ni pravno odločilno, saj lokacijska dokumentacija ne pomeni, da je bila gradnja tudi dovoljena z upravno odločbo. Okoliščina, da je bilo drugemu investitorju za eno izmed počitniških hišic izdano gradbeno dovoljenje, pa samo po sebi tudi ne pomeni, da je tožnikov objekt zgrajen legalno. Trditev, da je obravnavani objekt zgrajen legalno in da to izhaja iz projekta Glavni načrt za letno hišico z dne 5. 4. 1974 z žigom odobritve z dne 22. 5. 1974 pa je nedovoljena tožbena novota, saj tožnik tega dejstva in navedenega dokaza v upravnem postopku ni navajal oziroma uveljavljal, v tožbi pa tudi ne navaja, da te možnosti ni imel (tretji odstavek 20 člena in 52. člen ZUS-1).

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik že na zaslišanju 24. 4. 2003 povedal, da je obravnavani objekt zgradil leta 1975 brez upravnega dovoljenja. Na zaslišanju 2. 6. 2011 je potrdil tudi vsebino zapisnika prvega zaslišanja in zapisnikov o inšpekcijskem ogledu z dne 27. 3. 2003 ter z dne 9. 11. 2005. Poleg tega je povedal, da je leta 2004 zaprosil za gradbeno dovoljenje, a je bilo to zavrnjeno, ker je objekt v Uredbi razvrščen med objekte, ki jih ni mogoče legalizirati. Tudi v pritožbi je navajal, da mu je bila pravica do gradbenega dovoljenja „odrekana“.

Na odločitev ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje na sklep Ustavnega sodišča U-I-34/03. Stališče Ustavnega sodišča, na katerega se tožnik sklicuje, se namreč nanaša na odločanje o vlogi za legalizacijo objekta iz 11. člena ZUN-ČG (Uradni list RS, št. 18/93 in 47/93), oziroma na odločanje takratnega urbanističnega inšpektorja po določbah ZUN, v obravnavanem primeru pa je izpodbijani akt izdan v postopku inšpekcijskega nadzora po ZGO-1. V tem postopku je pomembno le, ali je investitor objekt zgradil brez veljavnega gradbenega dovoljenja, in ne, ali bi bilo dovoljenje mogoče pridobiti.

Neutemeljen je tudi očitek o neizvršljivosti izpodbijane odločbe. Ni namreč dvoma, da se 2. točka izreka izpodbijane odločbe nanaša na obveznost odstraniti objekt iz 1. točke izreka. Ker je v 1. točki izreka naveden le en objekt in ker tudi iz obrazložitve ni razvidno, da bi bila na na parc. št. 1904/3 k. o. ... dva objekta, zapisu besede „objekta“ namesto „objekt“ v 2. točki izreka ni mogoče pripisati dvojine, temveč gre le za očitno pisno pomoto, ki jo je organ prve stopnje s sklepom z dne 16. 4. 2012 tudi popravil. Na izvršljivost izpodbijane odločbe ne vpliva niti okoliščina, da ima tožnik na osebni izkaznici napisno ime Stanislav in ne Stane. Drugostopenjski organ je namreč 1. točko izreka spremenil prav zato, da je zaradi nedvoumne določitve inšpekcijskega zavezanca k imenu in priimku dodal še naslov. Glede na to in glede na prej navedeno torej ni dvoma, da je tožnik inšpekcijski zavezanec, kar pomeni, da napačna oblika zapisa tožnikovega imena Stane namesto pravilno Stanislav ne vpliva na izvršljivost izpodbijane odločbe, saj identiteta inšpekcijskega zavezanca ni nejasna.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnik navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev ter navaja nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati in (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).