Jedro

Pri odstranitvi nadstrešnice ne gre za poseg v prostor, kjer ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja in zato pri tej vrsti posega ne pride v poštev izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 2. odstavka 73. člena ZUN. temveč po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 9.4.2002, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 25.7.2001. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje odločil, da sta tožnika dolžna v roku 30 dni po prejemu odločbe odstraniti nadstrešnico v gradnji, približnih izmer 7,00 m x 4,00 m, ki jo gradita na JV strani obstoječega gospodarskega objekta, na zemljišču s parc. št. 680/2 k.o. S.c. ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške. Hkrati so bile investitorjema odrejene tudi prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom v odločbi tožene stranke in se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Navaja, da za odreditev inšpekcijskega ukrepa po določbi 73. člena ZUN zadostuje že ugotovitev upravnega organa, da investitor v času inšpekcijskega nadzora ni razpolagal z veljavnim upravnim dovoljenjem, kar pravilno ugotavlja tožena stranka.

Pritožnika v tožbi sicer zatrjujeta, da posedujeta veljavno lokacijsko dovoljenje, če se slednje sploh nanaša na sporno nadstrešnico. Pa tudi če bi se nanašalo, to dejstvo ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, saj je bilo navedeno upravno dovoljenje izdano približno 7 mesecev po izdani inšpekcijski odločbi. Za odločanje o pritožbi in o tožbi pa je pomembno dejansko in pravno stanje zadeve v času inšpekcijskega nadzora. Če pa sta investitorja za poseg v prostor, ki je predmet tega upravnega spora, dejansko pridobila lokacijsko dovoljenje, kot to zatrjujeta v tožbi, je to lahko le razlog, da se inšpekcijski postopek ustavi, o čemer odloča organ inšpekcije. Neupošteven je ugovor tožnikov, da bi odstranitev celotnega objekta, kot naj bi to izhajalo iz izpodbijane odločbe, pomenila tudi odstranitev objekta, ki je bil zakonito zgrajen leta 1981, kar naj bi bilo tudi samo po sebi nezakonito in nedopustno.

Imata pa tožnika prav, ko smiselno navajata, da ni mogoče odstraniti objekta ali dela objekta, ki je zgrajen legalno, pač pa odstranitev lahko obsega le objekt ali del objekta, ki je bil zgrajen brez upravnega dovoljenja. Glede na to, da je zakonodajalec za nedovoljen poseg v prostor kot primarno sankcijo določil vzpostavitev v prejšnje stanje, je izpodbijana odločba pravilno potrdila določitev te sankcije. Le kadar ta sankcija ni možna, se lahko nedovoljen poseg sanira na drugačen način. Pravna interpretacija določb 73. člena ZUN ne omogoča ponujene interpretacije tožnikov, da bi moral organ prve stopnje tožnikoma naložiti pridobitev upravnega dovoljenja. Če bi zakonodajalec vrnitev v prejšnje stanje predvidel le takrat, kadar to ne bi bilo povezano z visokimi stroški, bi to izrecno določil. Sankcije nezakonitih posegov v prostor so že po naravi stvari povezane z visokimi stroški, vendar tega dejstva pri določanju vsebine urbanističnih inšpekcijskih ukrepov glede na jasne določbe 73. člena ZUN ni mogoče upoštevati. Zmotno je stališče tožnikov, da bi odstranitev nedovoljene gradnje lahko inšpektor odredil le v primeru izpolnjenih pogojev iz 4. odstavka 91. člena Zakona o graditvi objektov - ZGO, saj v spornem primeru ne gre za pravno in dejansko stanje, ki ga sankcionira navedeni zakon.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano pa sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navajata, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo zakonitosti odločb, ki jih izpodbijata, odločilno dejstvo, da v času pričetka nadzidave in dozidave niso obstajala ustrezna dovoljenja. V primeru, da bi obveljalo takšno pravno stališče, legalizacija tako imenovanih "črnih gradenj" sploh ne bi bila mogoča, saj naknadna pridobitev dovoljenj pred izdajo dokončnih oziroma pravnomočnih odločb, ne bi imela vpliva na rušenje oziroma odstranitev "črnih gradenj". V tem postopku je potrebno upoštevati, da sta pridobila lokacijsko dovoljenje, iz katerega je razvidno, da se le-to nanaša na "legalizacijo nadzidave in dozidave obstoječega gospodarskega poslopja v S. vasi na zemljišču parc. št. 680/2 k.o. S.c.". Glede na pravnomočno lokacijsko dovoljenje ni mogoče ugotoviti, da je v času odločanja zakonita in pravilna odločitev, s katero je odrejeno rušenje oziroma odstranitev tistega dela objekta, za katerega je lokacijsko dovoljenje izdano. Vztrajata pri svoji pravni razlagi 4. člena ZGO ter 73. člena ZUN. Izpodbijana sodba je nezakonita in neživljenjska. Tudi v primeru, da bi se štelo, da je nadzidava "črna gradnja", sta le-to legalizirala, tako da odločba tožene stranke, s katero se odreja rušenje in odstranitev legaliziranega objekta, v nobenem primeru ne more ostati v veljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je za odločitev o zadevi pravno pomembno dejansko in pravno stanje v času ukrepanja urbanističnega inšpektorja. Kot izhaja iz predložnih spisov, sta tožnika lokacijsko dovoljenje za legalizacijo nadzidave in dozidave obstoječega gospodarskega poslopja na zemljišču parc. št. 680/2 k.o. S.c., na katero se sklicujeta, pridobila po izdaji prvostopenjske inšpekcijske odločbe, kar ni sporno. Zato pritožbeni ugovori o pridobljenem lokacijskem dovoljenju z dne 14.4.2003 in gradbenem dovoljenju z dne 11.3.2004, ki je bilo dostavljeno pritožbenemu sodišču po vložitvi pritožbe, niso pravno pomembni za rešitev te zadeve. Postopek pridobivanja dovoljenj je namreč povsem ločen od postopka, ki ga je v konkretni zadevi vodil urbanistični inšpektor zaradi nedovoljene gradnje nadstrešnice. Predmet presoje v tej zadevi je torej nadstrešnica in ne celotna nadzidava ter prizidava, na katere legalizacijo se nanašajo predložena upravna dovoljenja. Pri odstranitvi nadstrešnice pa ne gre za poseg v prostor, kjer ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja in zato pri tej vrsti posega po presoji pritožbenega sodišča ne pride v poštev izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 2. odstavka 73. člena ZUN, temveč po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN.

Ker je urbanistični inšpektor v obravnavani zadevi odločal na podlagi določb ZUN, ki določajo njegovo pristojnost ukrepanja, sklicevanje tožnikov na določbe ZGO ne more vplivati na drugačno odločitev o zadevi. Določbe ZGO se namreč nanašajo na ukrepanje gradbenega inšpektorja in ne na ukrepanje urbanističnega inšpektorja.

Legalizacija nedovoljenega posega v prostor pa je lahko podlaga za ustavitev inšpekcijskega postopka, kot je to pravilno navedlo že sodišče 1. stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.