Jedro

Vozilo je v fazi vožnje, ko ne miruje, ampak se giblje, pri čemer sama razdalja, ki jo pri tem prevozi, ni bistvena.

Stanje sopotnika na stopnici delovnega stroja, ki ni namenjena prevozu oseb, ampak vstopanju in izstopanju v oziroma iz vozila, ko je vozilo v fazi vzvrtanega obračanja, pomeni prevažanje oseb na delu vozila, ki za to ni primeren oziroma temu ni namenjen v smislu 1. točke I. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti A0-97.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 1,203.643,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2002 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 198.408,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2004 do plačila. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 22.017,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2002 pa je zavrnilo.

Zoper sodbo prvostopnega sodišča se v njenem prisodilnem delu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je v tem, da se je v izpodbijani sodbi, v kateri je zapisalo, da bi oškodovanec lahko primerno obut pomagal vozilo usmerjati s tal, oprlo na ugotovitev sodišča druge stopnje v drugem pravdnem postopku, kar onemogoča preizkus izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča glede odločilnih okoliščin. Toženec se namreč do takšnih zaključkov ni imel možnosti opredeliti. Po njegovem mnenju je zmoten tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je toženec s tem, ko je oškodovanec pri poskusu obračanja stal na stopnici delovnega stroja, izgubil pravice iz sklenjenega zavarovanja. Toženec vozila ni nikoli uporabljal za prevažanje ljudi na stopnici, zato ni bilo potrebe, da bi nanj vgradil posebno stojišče ali sedež. V konkretnem primeru, ko se je oškodovanec poškodoval, prav tako ni šlo za vožnjo, ampak le za poskus obračanja vozila na način, ki je bil, kot izhaja iz ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke, edini primeren. Sodišče prve stopnje bi določila Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti moralo interpretirati glede na namen njihove uzakonitve in se ne zadovoljiti zgolj z mehanično gramatikalno razlago pojmov obračanja in vožnje, glede na takšno razlago določb tako Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu kot tudi Splošnih pogojev pa ugotoviti, da ni podan primer, ki pomeni izgubo kritnih pravic. Tožena stranka je zato predlagala spremembo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke II. odstavka 338. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o tem, kje na delovnem vozilu je oškodovanec v trenutku škodnega dogodka stal ter v kakšnem stanju v smislu njegovega gibanja je bilo takrat delovno vozilo, kar so odločilna dejstva za razsojo o utemeljenosti regresnega zahtevka tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe sicer sklicevalo na ugotovitev drugostopnega sodišča iz odločbe opr. št. Cp 302/2003 z dne 2.6.2004, ki je v razlogih svoje odločitve zavzelo stališče, da je oškodovanec, ki bi primerno obut lahko vozilo usmerjal s tal in na ta način preprečil nastanek nezgode, delno soprispeval (v 20 %) k nastanku škode, pri čemer, kot pravilno opozarja pritožba prvostopno sodišče teh dejstev, ni posebej obravnavalo. To pa ni odločilno dejstvo v tem postopku, v katerem je predmet obravnavanja regresni zahtevek tožeče stranke za povračilo odškodnine (skupaj z obrestmi in stroški), ki jo je iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti toženca izplačala oškodovancu zaradi (pretežne) odgovornosti toženca (kot njenega zavarovanca) za nastanek škode.

Pravno podlago za odločanje predstavljajo določila med pravdnima strankama sklenjene pogodbe za zavarovanje avtomobilske odgovornosti in Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 (v nadaljevanju AO-97), ki so njen sestavni del. Medsebojne pravice in obveznosti pravdnih strank, ki sta v pogodbenem razmerju, so podrobneje urejene v AO-97, iz katerih pa izhaja delno zmanjšan riziko tožeče stranke kot zavarovalnice pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti. V 3. členu AO-97 so namreč pogodbeno določeni primeri, kdaj zavarovanec izgubi svoje pravice iz sklenjene zavarovalne pogodbe. To se zgodi tudi v primeru odškodninskih zahtevkov oseb, ki jim zavarovanec omogoči, da se prevažajo na delu vozila, ki ni namenjen za prevoz oseb, razen če se te osebe prevažajo v skladu s predpisi (1. točka I. odstavka 3. člena AO-97). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oškodovanec stal na stopnici delovnega vozila, ki ni bila namenjena prevozu oseb (ampak vstopanju in izstopanju v oziroma iz vozila), kar nasprotuje predpisom o varni vožnji v cestnem prometu, v skladu s katerimi je vožnja sopotnikov na delovnem vozilu dovoljena le na sedežu, namenjenem za prevoz oseb (43. člen Zakona o varnosti cestnega prometa, Uradni list SRS št. 5/1982, ki je veljal v času škodnega dogodka in ne 89. člena ZVCP, Uradni list RS št. 30/1998 in 83/2004, saj se ta nanaša na dogodke, ki so se zgodili po 1.5.1998, kot je to zmotno zapisano v izpodbijani sodbi, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje). Pomeni pa tudi kršitev pravil o varnem delu, ki bi zahtevala dodatno zavarovanje sopotnika oziroma obstoj posebnega stojišča ali sedeža zanj. Takrat je toženec vozilo obračal in sicer je vozil vzvratno, kar ni pritožbeno izpodbijano, zato je prvostopno sodišče pravilno štelo, da je bilo vozilo v fazi vožnje, saj ni mirovalo, ampak se je gibalo, pri čemer sama razdalja, ki jo je pri tem prevozilo, za takšno presojo ni bistvena, kot skuša to prikazati pritožba. Za prevoz npr. ne bi šlo v primeru, če bi vozilo, kljub prižganemu motorju, stalo na mestu in se sploh ne bi gibalo, za kar pa v konkretnem primeru, ko je bilo v fazi vzvratne vožnje z namenom vozilo obrniti, ne gre.

Glede na zgoraj citirano povsem jasno določilo o izgubi kritnih pravic v primeru prevoza oseb na delu vozila, ki za to ni primeren, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec s tem, ko je oškodovancu dopustil stati na neprimernem delu vozila medtem, ko se je vozilo gibalo, izgubil pravice iz sklenjenega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Do takšne izgube zavarovalnic pravic ne bi prišlo le v primeru, če tožencu ne bi bilo mogoče očitati krivde za obstoj teh okoliščin (1. točka 2. odstavka 3. člena AO-97), pri čemer je dokazno breme obstoja takšnega ekskulpacijskega razloga na strani zavarovanca (toženca), ki tega ni niti zatrjeval, torej tudi ne izkazal (npr. da je bilo ravnanje oškodovanca samovoljno in za toženca nepredvidljivo).

Zaradi zgoraj vsega navedenega pritožba ni utemeljena, saj so materialnopravni zaključki izpodbijane odločitve pravilni, zato je drugostopno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem pa v postopku pred prvostopnim sodiščem tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP) Ker toženec s svojo pritožbo ni uspel, sam krije stroške v zvezi s pritožbo (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).