Jedro

Dogovor o tem, da bo globo za prekršek namesto tožeče stranke plačala tožena stranka, je pravno zavezujoč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči povrniti 110,40 EUR njenih pritožbenih stroškov v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 155216/2014 z dne 18. 11. 2014, tako da je tožena stranka dolžna tožeči plačati glavnico v višini 1.440,00 EUR ter izvršilne stroške v višini 69,25 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi tožnikove pravdne stroške v višini 214,58 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče najprej poudarja, da obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati. Prav tako odločitve ni mogoče izpodbijati zaradi relativnih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nadaljnja posebnost, ki velja v tovrstnih postopkih pa je, da lahko stranke navedbe podajajo le v tožbi oziroma odgovoru na tožbo in eni nadaljnji pripravljalni vlogi (451. in 452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih navedejo v drugih vlogah (vključno s pritožbo) se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

6. Glede na zgoraj povzeta posebna postopkovna pravila, višje sodišče v predmetnem postopku precejšnjega dela pritožbenih navedb ni moglo upoštevati in se posledično do njih tudi ni vsebinsko opredeljevalo. Kot prepozne je tako štelo navedbe, da se izjava prokuristke tožene stranke, da bo plačala vse stroške (za prekršek) ni nanašala na plačilo globe. V kolikor bi tožena stranka želela, da sodišče navedeni ugovor presoja, bi ga morala podati v odgovoru na dopolnitev tožbe, na kar je bila s pozivom na predložitev takšnega odgovora, jasno in izrecno opozorjena (poziv na l. št. 26 v spisu).

7. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo, da izjava prokuristke tožene stranke, podana zakonitemu zastopniku tožeče stranke (in torej tožeči stranki sami), v elektronskem sporočilu z dne 19. 4. 2014, zanjo pomeni pravno zavezujočo obveznost. Res je sicer, da se izrečena globa nanaša na točno določeno osebo, ki se v razmerju do oblastnega (prekrškovnega) organa svoje obveznosti ne more razbremeniti. To pomeni, da lahko upnik (oblastni organ) njeno plačilo zahteva le od te osebe. Povsem drugo vprašanje pa je, ali se lahko razbremeni te odgovornosti v notranjem razmerju s tretjo osebo – ali torej lahko sklene dogovor, s katerim se tretja oseba zaveže, da bo izpolnila to obveznost. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tako. Takšna tretja oseba (v obravnavanem primeru tožena stranka) s tem ne postane zavezanka za plačilo globe v prekrškovnem postopku (upnik od nje plačila ne more zahtevati). To pa ne pomeni, da ni veljavna njena zaveza tožeči stranki, da bo obveznost izpolnila. Skladno s 3. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko namreč stranke prosto urejajo obligacijska razmerja, dokler to ni v nasprotju z ustavo, zakonom ali moralnimi predpisi. Zaveza za plačilo gotove bodoče obveznosti nasprotne stranke (četudi gre za obveznost plačila globe za prekršek) ne pomeni nobene od prej naštetih izjem. Ker je tožena stranka takšno zavezo prevzela, kasneje pa svoje obveznosti ni izpolnila, tožeča stranka to od nje utemeljeno zahteva v predmetnem postopku (9. člen OZ).

8. Glede na navedeno so neutemeljene (in tudi sicer prepozne) pritožbene navedbe, da je obveznost plačila globe vezana na točno določenega dolžnika in je posledično ni mogoče prevzeti, saj gre za obveznost, ki jo nasproti upniku lahko izpolni le kršitelj in da obveznost, v trenutku, ko se je tožena stranka zavezala za njeno izpolnitev, še ni obstajala (dodati velja, da iz neprerekanih navedb tožeče stranke izhaja, da so med strankama, preden je bilo poslano sporno elektronsko sporočilo, tekli pogovori o zadevi, da je bilo toženi stranki jasno, da je bil prekršek storjen in je prav zato obljubila plačilo stroškov v zvezi z njim – ne glede na to, da odločba še ni bila izdana in globa še ne odmerjena).

9. Glede na ugotovitev, da se je tožena stranka zavezala plačati vse stroške v zvezi s prekrškom tožeče stranke, so povsem irelevantne navedbe, da tožena stranka ni storila prekrška, da je tožeča stranka sama kriva, da postopka carinjenja ni pravilo izpeljala, da je tožena stranka ni prevarala (ali spravila v zmoto) in da tudi niso izkazani elementi odškodninske odgovornosti. Sodišče ji namreč plačila ni naložilo zaradi njenega protipravnega ravnanja oziroma na podlagi odškodninske odgovornosti, ampak iz razloga, ker se je za izpolnitev te obveznosti tožeče stranke prostovoljno (pogodbeno) zavezala.

10. Tožena stranka je nadalje v postopku na prvi stopnji sicer trdila, da o postopku o prekršku ni bila obveščena in da tožeča stranka ni izkoristila pravice do ugovora. Ni pa prerekala v nadaljevanju postopka podanih navedb tožeče stranke, da je tožena stranka sama želela, da ne vlaga pravnih sredstev zoper odločbo o prekršku, saj bi jo s tem izpostavila. Navedbe, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Iz njih pa izhaja, da je tožena stranka za prekršek vedela in dodatnih postopkov v zvezi z njim ni želela. V pritožbi ponovljene navedbe, da tožeča stranka ni ravnala dovolj skrbno, ker na odločbo o prekršku ni odgovorila in da tožene stranke s postopanjem prekrškovnega organa ni seznanjala, tako ne morejo biti utemeljene. Hkrati skuša tožena stranka z njimi izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, da jo je tožeča stranka tekom postopka carinjenja obvestila glede prekrškovnega postopka (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Gre za ugotovitev dejanskega stanja, ki v predmetnem postopku ne more biti predmet pritožbene presoje.

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo tožene stranke je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora povrniti stroke odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Glede na vse pritožbene novote in nova pravna naziranja, ki jih tožena stranka podaja v pritožbi, je bil namreč slednji v stroškovnem smislu potreben (155. člen ZPP). Višje sodišče je zato tožeči stranki skladno z Zakonom o odvetniški tarifi priznalo 110,40 EUR nagrade za postopek (po tar. št. 3210).(1) Tožena stranka ji mora navedeni znesek povrniti v roku 8 dni od prejema te sodbe, sicer bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti.

Op. št. (1): Če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo Odvetniške tarife (9. 1. 2015) in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi, se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi (drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife).