Jedro

V I. kategorijo invalidnosti se v skladu s 1. alineo 1. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Pri tožniku ne obstaja takšno zdravstveno stanje, zato njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, ni utemeljen. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti. Tožnik ni invalid II. stopnje kategorije invalidnosti oz. kot invalid III. kategorije invalidnosti na dan nastanka invalidnosti ni dopolnil 63 let, zato tudi ni pridobil pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 10. 2012 in št. ... z dne 31. 3. 2012, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna invalidska pokojnina od dne, ko je vložil prvo zahtevo za pridobitev te pravice in da je tožena stranka dolžna o višini in izplačevanju pokojnine odločiti z upravnim aktom v roku 30 dni od dneva pravnomočnosti sodbe. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku menilo, da pri tožniku še ni podana I. kategorija invalidnosti, sprejelo je stališče izvedenskih organov, da je podana III. kategorija invalidnosti, da je potrebno tožnika še dodatno zdraviti in izvesti še dodatne preiskave, na podlagi katerih bo mogoče z zanesljivostjo ugotoviti vse spremembe zdravstvenega stanja.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da bi bilo potrebno upoštevati zdravstveno dokumentacijo tožnika iz Bosne in Hercegovine, kjer je potekalo tudi njegovo zdravljenje. Pri tožniku je bila prisotna možganska kap in s strani organov invalidskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini priznana I. stopnja invalidnosti, saj je bilo ugotovljeno, da je v celoti nezmožen za delo. Ob tako podanem dejanskem stanju so zaključki sodišča prve stopnje protispisni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj se v tem delu izpodbijana sodba niti ne da vsebinsko preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po tako opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih v pritožbi zatrjuje tožnik.

Sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 1. 10. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo OE A., št. ..., z dne 31. 3. 2012. S slednjo je toženka odločila, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti od 17. 5. 2010 dalje in nima pravice do invalidske pokojnine, saj je pri njemu potrebno še nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju.

Sodišče prve stopnje je v okviru izvedenega dokaznega postopka ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik rojen 26. 10. 1954 je v Republiki Sloveniji dopolnil 18 let, 6 mesecev in 17 dni pokojninske dobe. Z odločbo toženke št. ... z dne 2. 2. 2011 je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 17. 5. 2010 dalje zaradi posledic bolezni, njegova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine je bila že tedaj zavrnjena. V novem postopku je invalidska komisija prve stopnje 6. 2. 2012 ocenila, da je potrebno nadaljnje zdravljenje oziroma ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembo v zdravstvenem stanju in je vztrajal pri podani III. kategoriji invalidnosti. Navedla je, da je invalidska komisija v BIH 18. 3. 2011 tožniku priznala I. kategorijo invalidnosti zaradi stanja po TIA in recidivirajoče depresivne motnje. Glede na novo predloženo medicinsko dokumentacijo invalidska komisija prve stopnje ni ugotavljala bistvene poslabšanja bolezni. Na oceno bi lahko vplivalo stanje kardiocirkulatornega sistema, vendar pa te ocene glede na izvid z dne 25. 10. 2010 komisija ni mogla podati, tega bi bilo potrebno dopolniti z obremenilnim testiranjem srca ter izvidom UZ z iztisno funkcijo. Druga stopnja se je strinjala z oceno invalidske komisije prve stopnje ter dodatno pojasnila, da se tožnik zdravil v splošni bolnišnici v BIH na internem oddelku od 10. 4. do 16. 4. 2012 zaradi variacije krvnega tlaka in bolečin v prsih. UZ srca je pokazal blago mitralno insuficienco, koncentrično hipertrofijo levega ventrikla z EF 65 % ter blago povečanje desne srčne votline. Obremenitveni test (do 5,5 MET) ni pokazal ishemije, svetovali so ponovni test v primeru anginoznih bolečin. UZ trebuha je pokazal steatozo jeter in pankreasa obojestransko, nefrolitijazo in kronični prostatitis. Izvedenski organ, ki ga je potrdilo sodišče prve stopnje, je po članici specialistki nevrologinji in članu specialistu kardiologu tožnika osebno pregledal, proučil vso predloženo dokumentacijo in nevrologinja je po pregledu vse dokumentacije, po pogovoru s tožnikom, ki je desničar, po preboleli TIA oz. lakunarnih kapeh, ni ugotovila trdnih nevroloških izpadov. Pri tožniku gre za depresivno motnjo in potencialno celo za suicidalnost, ki pa je ob rednih kontrolah psihiatra očitno prisotna že dlje časa in je bila do zadnje kontrole pri psihiatru leta 2011 obvladana. Pri tožniku tako ne gre za bistveno poslabšanje nevrološke bolezni. Kardiolog je ocenil, da na podlagi predložene dokumentacije in osebnega pregleda ni mogoče govoriti, da gre za arterijsko hipertenzijo, saj ni podatkov o višini krvnega tlaka doma, niti v času hospitalizacij. Pri pregledu je bil krvni tlak povsem normalen, tudi ortostatizma (padca krvnega tlaka stoje) niso zasledili, na kar so pomislili ob anamemstičnem podatku, da ima nizek krvni tlak. Ultazvočna ocena, da gre za hipertrofijo levega prekata in diastolično disfunkcijo, ki jo ponavadi opažamo pri arterijski hipertenziji, ne drži. Glede srčno žilnega obolenja, ki bi vplivalo na zdravstveno stanje, je bilo s strani izvedenskega organa ugotovljeno, da ni posebnosti in da ni relevantno za oceno delazmožnosti. Skupna ocena obeh izvedencev je bila, da pri tožniku ni ugotoviti trdnih nevroloških izpadov, ali srčno žilnega obolenja, ki bi pomembno vplivalo na njegovo zdravstveno stanje. Ocenila sta, da je bila s stališča nevrologa in internista ocena invalidske komisije prve stopnje od III. kategoriji invalidnosti pravilna. Glede depresivnosti in potencialne suicidalnosti tožnika sta svetovala ponovni pregled psihiatra in nevropsihološko oceno. Zadnje mnenja psihiatra, priloženo dokumentaciji, je namreč iz leta 2011. Upoštevaje navedeno sta ocenila, da do 1. 10. 2012 zdravljenje ni bilo zaključeno in po opravljenih pregledih svetujeta ponovno oceno na invalidski komisiji. Sodišče je pridobilo še izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke, ki je pri izvedenskem mnenju upoštevala tudi naknadno dokumentacijo, izdano po dokončni odločbi toženke, in pojasnila, da so bile pri tožniku, po možganski kapi opisane organsko pogojene depresivne motnje ter kognitivne motnje, klinično psihološki izvid je pokazal tudi anksioznost in nevrotsko naravnanost tožnika. Zaradi disfunkcionalnosti na področju duševnega stanja so mu bila predpisana zdravila z antidepresivnim in pomirjevalnim učinkom. Izvidi iz leta 2013 kažejo na poslabšano splošno duševno stanje, kar je mogoče etiološko povezati s številnimi telesnimi in zdravstvenimi težavami in slabimi razmerami preživetja. Glede na organsko naravo duševnih motenj pri tožniku, ki so se pri njem manifestirale po nevrološki zdravstveni motnji, je psihiatrično zdravljenje zaključeno. Pomembnejšega izboljšanja njegovih duševnih funkcij ni mogoče pričakovati. Zdravljenje je lahko usmerjeno le v podporo in blažitev simptomatike na področju duševnega stanja. Do 1. 10. 2012 pri tožniku iz psihiatričnih razlogov ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti. Do tega dne je bila zaradi organskih razpoloženjskih motenj in upada kognitivnih sposobnosti tožnikova dela zmožnost zmanjšana, a za manj kot 50 %. S psihiatričnega stališča bi bil tožnik sposoben opravljati delo na drugem delovnem mestu (ne s stroji, ne upravljanje motornih vozil), psihično manj zahtevno delo, brez potrebe po delu z ljudmi, brez zahtev po samostojnem prilagajanju delovnega procesa, od 17. 5. 2010 dalje, vzrok pa so posledice nevrološke bolezni na področju duševnega zdravstvenega stanja, organska razpoloženjska motnja in kognitivne motnje po oškodovanosti možganov. Tudi zaslišana je izvedenka psihiatrinja izrecno navedla, da bi bil tožnik s psihiatričnega stališča ob upoštevanih in priporočenih olajšavah sposoben delati v polnem delovnem času, saj njegove usposobljenosti ne zahtevajo intelektualno zahtevnih delovnih nalog, zapletenega miselnega procesa in velike miselne prilagodljivosti. Omejitve, ki jih je predlagala so mišljene kot olajšava, ki tožnika ne bi obremenjevala pri delu in bi mu olajševala konstruktivno vključevanje v delovni proces. K takšni izpovedi izvedenke, ki je, na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 16. 12. 2013, še dodatno pojasnila svoje izvedensko mnenje, nobena od strank ni imela nobenih pripomb, niti dodatnih vprašanj, drugih dokaznih predlogov ni bilo, zato je sodišče upravičeno sklenilo dokazni postopek in o zadevi odločilo.

Navedeno dejansko stanje glede zdravstvenega stanja tožnika sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pri tem ne more slediti pritožbenim navedbam, da so zaključki in ugotovitve sodišča protispisni, saj so zaključki sodišča skladni z izvedenskim mnenjem, tako izvedenke psihiatrične stroške prof. dr. B.B., ki ga je podala dne 14. 10. 2013 in dodatno ustno obrazložilo na zadnji glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, kakor z izvedenskim mnenjem, ki sta ga podala izvedenca Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v C., pri D. fakulteti in sicer doc. dr. E.E. s katedre za nevrologijo in prof. dr. F.F. s katedre za interno medicino, v pisni obliki dne 27. 8. 2013. Kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se izpodbijana sodba lahko preizkusi, saj je izrek sodbe razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali v sodbi navedenim razlogom. Razlogi o odločilnih dejstvih so v sodbi navedeni in obširno pojasnjeni ter med seboj niso v nasprotju.

Absolutna bistvena kršitev iz 15. člena 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V čem naj bi obstajala ta kršitev pritožba ne pove, tako da pritožbeno sodišče preizkusa v tej smeri niti ni moglo opraviti.

Sodišče prve stopnje je v celoti upoštevalo tudi zdravstveno dokumentacijo tožnika, ki jo ta ima in je bila izdana ob priliki njegovega zdravljenja v Bosni in Hercegovini. Navedena dokumentacija je bila izrecno citirana tako v izvedenskih mnenjih invalidske komisije prve stopnje z dne 6. 2. 2012, kakor v izvedenskem mnenju invalidske komisije druge stopnje z dne 20. 9. 2012 pod poglavjem izvidi in ugotovitve. Upoštevana je bila tudi dodatna medicinska dokumentacija, tako v okviru izvedenskega mnenja izdelanega s strani nevrologinje in internista dne 27. 8. 2013 (stran 2, 3 in 4) izvedenskega mnenja. Tožnik je bil s strani obeh izvedencev tudi osebno pregledan. Prav tako je tudi izvedenka psihiatrinja na strani 2 in 3 svojega izvedenskega mnenja z dne 14. 10. 2013 citirala izvide, ki so bili upoštevani pri izdelavi izvedenskega mnenja. Upoštevan je bil tudi zadnji izvid z dne 7. 8. 2013, opravila pa je tudi klinični psihološki pregled dne 18. 9. 2013. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi bilo potrebno upoštevati tožnikovo zdravstveno dokumentacijo z njegovega zdravljenja v BIH, saj je ta pred sodiščem prve stopnje bila v celoti tudi upoštevana.

Upoštevano je bilo tudi zdravstveno stanje tožnika, tako s strani nevrologa internista kakor psihiatra, torej tudi njegova možganska kap. Vendar ob upoštevanju vseh zdravstvenih težav tožnika, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni podano, ob izdaji dokončne odločbe tožene stranke, takšno zdravstveno stanje, da ta ni več sposoben za nobeno pridobitno delo. Nasprotno s strani psihiatrinje je izrecno bilo navedeno, da pri tožniku ni indikacij za oceno popolne dela nezmožnosti, je pa res pojasnila, da je možno, da se motnje s psihiatričnega področja, ki jih ima tožnik s časom in starostjo slabšajo in ocenjuje, da predloženi sveži izvidi napotujejo na ponovno oceno njegove aktualne, torej sedanje delazmožnosti in da je pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke bila podana III. kategorija invalidnosti, kot posledica nevrološke bolezni na področju duševnega zdravstvenega stanja Organska razpoloženjska motnja in Kognitivne motnje po oškodovanosti možganov. Nevrolog in internistka sta v svojem mnenju izrecno ocenila, da je invalidska komisija prve stopnje pravilno ocenila, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, saj pri tožniku po preboleli TIA oz. lakunarni kapi ne ugotovita trdnih nevroloških izpadov ali srčno žilnega obolenja, ki bi pomembno vplivalo na tožnikovo zdravstveno stanje.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V I. kategorijo invalidnosti se v skladu s 1. alineo 1. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Pri tožniku glede na zgoraj navedeno ne obstaja takšno zdravstveno stanje. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbe 67. člena ZPIZ-1, saj tožnik ni invalid II. stopnje kategorije invalidnosti oz. kot invalid III. kategorije invalidnosti na dan nastanka invalidnosti ni dopolnil 63 let ter tako ne more pridobiti pravice do invalidske pokojnine.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.