Jedro

Dejstvo, da je oče treh otrok in da ima z dvema stike, ni okoliščina, ki bi, glede na njegovo obsežno predkaznovanost, utemeljevala izrek še nižje zaporne kazni kot je bila izrečena, medtem ko okoliščin, v katerih živi, in ki bi po njegovi oceni tudi terjale izrek nižje zaporne kazni, v pritožbi ne pojasni.

Izrek

I. Pritožba obdolženega J.P. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 2799/2019 z dne 14. 11. 2019 obdolženega J.P. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi prvega odstavka 205. člena (pravilno v zvezi z drugim odstavkom 34. člena) KZ-1 izreklo kazen 3 mesece zapora, po tretjem odstavku 86. člena istega zakona pa odločilo, da izrečeno kazen prestaja na odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora. Na podlagi drugega odstavka 59. člena KZ-1 je odločilo, da se ne prekliče pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju II K 13559/2014 z dne 1. 12. 2016, ki je postala pravnomočna 4. 3. 2017, s katero je bila obdolžencu zaradi storitve kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin iz 5. točke prvega odstavka 252. člena KZ-1 določena kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo dveh let, po prvem odstavku 60. člena (pravilno po drugem odstavku 60. člena) KZ-1 pa je odločilo, da se ne prekliče pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 17309/2017 z dne 21. 4. 2017, ki je postala pravnomočna 8. 6. 2017, s katero mu je bila zaradi storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 določena kazen 2 meseca zapora in preizkusna doba dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 94. člena istega zakona pa je dolžan plačati krivdno povzročene stroške v višini 51,70 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženec zaradi kazenske sankcije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da mu izreče nižjo zaporno kazen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženec v pritožbi navaja, da mu je sodišče prve stopnje glede na okoliščine, v katerih živi, in zaradi šoloobveznih otrok, od katerih ima z dvema stike, izreklo prestrogo zaporno kazen.

5. Ni mu mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo težo storjenega kaznivega dejanja, ki je ostalo pri poskusu in stopnjo obdolženčeve krivde, v zadostni meri je kot tehtno olajševalno okoliščino upoštevalo, da je krivdo za storjeno kaznivo dejanje priznal, kot obteževalno okoliščino njegovo predkaznovanost in storitev kaznivega dejanja v času preizkusne dobe ter mu izreklo ustrezno zaporno kazen. Pri tem je utemeljeno zaključilo, da obdolženca številne doslej izrečene obsodilne sodbe očitno niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj, pa tudi ne dejstvo, da po izrečeni pogojni obsodbi teče preizkusna doba, zato izrek milejše kazenske sankcije ne bi bil primeren. Obdolženec v pritožbi navaja, da je kazen prestroga glede na okoliščine, v katerih živi in zaradi šoloobveznih otrok, od katerih ima z dvema stike. Dejstvo, da je oče treh otrok in da ima z dvema stike, ni okoliščina, ki bi, glede na njegovo obsežno predkaznovanost, utemeljevala izrek še nižje zaporne kazni kot je bila izrečena, medtem ko okoliščin, v katerih živi, in ki bi po njegovi oceni tudi terjale izrek nižje zaporne kazni, v pritožbi ne pojasni. Izrečena kazenska sankcija je po oceni pritožbenega sodišča primerna in je ne gre spreminjati obdolžencu v korist, zato pritožba ni utemeljena.

6. Glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

7. Iz istega razloga kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, ki bi jo moral plačati zaradi neutemeljene pritožbe (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).