Jedro

Na zemljišču dovoljenega posega tožnik zatrjuje obstoj služnosti, ki je nastala s priposestvovanjem. Služnost ni vpisana v zemljiški knjigi, kar pa ne pomeni, da ne obstaja. Potrebno je ugotavljati obstoj služnosti in s tem pravico razpolaganja.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 18. 1. 2005 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo sedanjih tožnikov zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne 11. 6. 2004, s katero je upravni organ prve stopnje izdal investitorjem AA, BB, CC, DD, EE in FF lokacijsko dovoljenje za gradnjo golf igrišča z 18 igralnimi polji, klubskim pomožnim objektom, paviljonom in ostalo pripadajočo infrastrukturo, vse na zemljiščih s parc. št. 989/1, 990/1, 991/1, 991/4, 992/1, 993, 1119/2, 1023/1 - del, 1023/53, 1121/2, 1121/4, k.o. S. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je na podlagi določb 190. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Območje predmetnega posega se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 10 P (Odlok o PUP), ki na območju urejanja ŠR 10/3 predvideva gradnjo igrišča za golf s spremljajočimi objekti. Predložena lokacijska dokumentacija po mnenju tožene stranke vsebuje vse obvezne sestavine po 55. členu ZUN, prav tako pa so investitorji na podlagi 50. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO) k predmetnemu posegu pridobili okoljevarstveno soglasje št. ... z dne 9. 6. 2004. Investitorji so predložili tudi dokazila, iz katerih izhaja, da imajo pravico graditi na zemljišču predmetnega posega. Tožena stranka ugotavlja, da je izdano lokacijsko dovoljenje pravilno in zakonito, saj so investitorji v skladu s 53. členom ZUN za poseg izkazali razpolagalno pravico, poseg je v skladu s PUP in 2. odstavkom 54. člena ZUN, lokacijska dokumentacija pa je izdelana v skladu s 55. členom ZUN. Tožena stranka ni upoštevala pritožbenih navedb tožnikov, da bo tožnikoma z izvedbo predmetnega posega onemogočena uporaba služnostne poti na zemljišču investitorjev parc. št. 1023/53 k.o. S, ki jima služi za dostop od javne ceste do njunih zemljišč parc. št. 1021 in 1022 k.o. S. Iz spisu priloženega zemljiškoknjižnega izpiska ne izhaja, da bi bilo zemljišče parc. št. 1023/53 k.o. S obremenjeno s služnostno pravico tožnikov, prav tako pa iz 3. točke izreka lokacijskega dovoljenja (prometna ureditev) izhaja, da bo za dostop do zemljišč tožnikov parc. št. 1021 in 1022 k.o. S na parceli št. 1023/1 ohranjen zastavljen koridor dolžine 170 m, kjer je možno urediti poljsko pot širine 3,00 m za neoviran dostop do navedenih parcel. Tožena stranka tudi ni upoštevala ostalih pritožbenih navedb tožnikov, ker ne vplivajo na odločitev v zadevi.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo grobo posegla v ustavni pravici tožečih strank in sicer pravici do zasebne lastnine iz 33. člena in pravici do posebnega varstva kmetijskih zemljišč iz 71. člena Ustave RS. Služnost je stvarna pravica na tuji stvari, zaradi katere je lastnik (služeče nepremičnine) dolžan, da glede svoje stvari nekaj trpi ali opusti. Imetnik pa je upravičen, da tujo stvar v določenem obsegu rabi ali uživa. Služnost se seveda vpisuje v zemljiško knjigo, vendar je vknjižba kot pridobitni način predpisana le za pravno-poslovno pridobitev služnostne pravice na nepremičnini, ne pa za originarne načine pridobitve služnostne pravice (priposestvovanje). V primeru originarnega nastanka služnostne pravice vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivnega pomena, temveč le deklaratornega. Pri pristojnem sodišču sta tožeči stranki vložili tožbo na ugotovitev te služnostne pravice. Kmetijska dejavnost, ki jo izvršuje GG je pomembna dejavnost, saj uživa posebno ustavno-pravno varstvo. Zato bi moral upravni organ skrbno preveriti pritožbene navedbe obstoja služnostne pravice. Tožeča stranka naj bi po obstoječem lokacijskem dovoljenju sploh ne imela več dostopa do svojih gozdnih zemljišč, kajti druge poti kot po parceli št. 1023/53 k.o. S, ki je tudi v naravi vidna kolovozna pot, tožeča stranka nima. Da je temu tako, je razvidno že iz načrtov parcel, ki so bili priloženi lokacijskemu dovoljenju. Zasebni interes po oceni tožeče stranke ne more biti večji od ustavno-pravnega varstva. Tožeča stranka ne želi ovirati investitorja pri gradnji golf igrišča, želi le urediti dostop do svojih nepremičnin, ki jih potrebuje za opravljanje kmetijske dejavnosti. Tožeča stranka še navaja, da je že v pritožbi zatrjevala, da bo predstavljalo akumulacijsko jezero št. 4 veliko nevarnost v primeru izlitja vode oziroma nenadne porušitve jezu. V tem primeru bi bili gozdni parceli povsem uničeni. Ne gre za tehnično vprašanje, kot ga je želel prikazati investitor v odgovoru na pritožbo, temveč za varstvo zasebne lastnine pred uničenjem, ki je prav tako ustavno-pravno varovana. Tožeči stranki sodišču predlagata odpravo izpodbijane odločbe, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila vročena tudi AA, BB, CC, DD, EE in FF kot strankam, katerim bi bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo (1. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ki pa odgovora na tožbo niso podale.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, je prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Sodišče ugotavlja, da med strankama tega postopka ni sporna lokacija posega kot tudi ne, da se za predmetno območje uporablja Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 10 P (Uradni list SRS, št. 2/89, Uradni list RS, št. 58/92, 88/98, 24/99, 28/99, 31/03).

Iz predložene dokumentacije izhaja, da se zemljišči tožnikov, parc. št. 1021 in 1022 k.o. S, nahajata znotraj predvidenega kompleksa oziroma sta obkrožena z zemljišči, na katera se nanaša sporno lokacijsko dovoljenje z dne 11. 6. 2004. Tožnika zatrjujeta obstoj služnosti na parc. št. 1023/53 k.o. S, pri čemer naj bi služnostno pravico priposestvovala. Nobenega dvoma ni, da navedena služnostna pravica ni vpisana v zemljiški knjigi, kar pa še ne pomeni, da ne obstaja. Tožeči stranki pravilno navajata, da se lahko stvarna služnost pridobi tudi s priposestvovanjem, do katerega lahko pride s potekom določenega časovnega obdobja, v katerem mora lastnik gospodujoče stvari izvrševati služnost ter seveda nenasprotovanjem lastnika služeče nepremičnine. Tako nastala služnost lahko obremenjuje lastnika služeče nepremičnine, kar pa pomeni, da je potrebno dejansko stanje in s tem vprašanje razpolaganja z zemljiščem, na katerem naj bi se izvajala sporna gradnja, ponovno ugotavljati, saj tožena stranka v izpodbijani odločbi enostavno zaključuje, da služnosti ni, če ta ni vpisana v zemljiško knjigo. Tak zaključek pa kot že rečeno po presoji sodišča ni pravilen.

Upravni organ se je očitno zavedal problematike dostopa do zemljišč tožnikov, zato je v točki I.3 (prometna ureditev) spornega lokacijskega dovoljenja določil, da bo za dostop do zemljišč parc. št. 1021 in 1022 na zahodnem delu golf igrišča, na območju med igralnima poljema št. 14 in 15, na parceli št. 1023/1, ohranjen zatravljen koridor širine 170 m, kjer je možno urediti poljsko pot širine 3 m za neoviran dostop do navedenih parcel. Glede na to, da je upravni organ prve stopnje stal na stališču, da služnost na parceli št. 1023/53 k.o. S ne obstaja (ta zaključek je bil glede na izkazan zemljiško-knjižni izpisek sicer pravilen), pa bi moral jasneje formulirati dostop do zemljišč parc. št. 1021 in 1022 k.o. S. Namreč zgolj dejstvo, da je na določenem območju možno urediti poljsko pot še ne pomeni, da bo ta poljska pot tudi dejansko urejena in da bosta tožnika dostop do svojih parcel tudi res imela, tako dejansko kot pravno.

Glede na navedeno je sodišče tožbi, na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS), zato je bilo o zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka potrebno odločiti tako, kot je razvidno iz 2. točke izreka te sodne odločbe.