Jedro

Bodoče terjatve po 40. členu ZPP so tiste, ki se ponavljajo in ki zapadejo po vložitvi tožbe.

Izrek

Revizija se zavrže. Stranki sami nosita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo z dne 20. 12. 2010 odločilo, da je toženec kot bivši zakonec dolžan tožnici plačevati mesečno preživnino v znesku 600,00 EUR od 1. 1. 2008 do 30. 11. 2009, v znesku 373,20 EUR od 1. 12. 2009 do 20. 12. 2010 ter v znesku 600,00 EUR od 20. 12. 2010 dalje. Višji preživninski zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da razveljavi sodbi prvostopenjskega in pritožbenega sodišča ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem je trdila, da je potrebno revizijo kot nedovoljeno zavreči, saj tožeča stranka v tožbi ni označila vrednosti spora, poleg tega je tožena stranka revizijo vložila zgolj v dveh izvodih, podrejeno pa je navajala, da je revizija neutemeljena ter predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Novela ZPP-D, ki je začela veljati 1. 10. 2008, v prehodnih določbah, natančneje v 130. členu določa, da se postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo novele, nadaljujejo po noveliranih določbah, razen v kolikor je bila prvostopenjska sodba izdana pred začetkom veljavnosti novele ZPP-D. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila v predmetni zadevi sodba sodišča prve stopnje izdana dne 20. 12. 2010, torej po uveljavitvi novele ZPP-D, zato se zadeva presoja po spremenjenih določbah glede ureditve revizije.

7. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR.

8. Tožena stranka je trdila, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR in je tako revizija dovoljena. Vrednost izpodbijanega dela sodbe je izračunala tako, da je seštela zneske preživnine, ki so zapadli do dneva vložitve revizije (seštevek je znašal 26.451,60 EUR) ter nato na podlagi 40. člena ZPP izračunala vrednost bodočih terjatev za dobo 5 let od dneva vložitve revizije dalje (seštevek znaša 36.000,00 EUR), nato pa tako dobljena zneska seštela ter kot vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe navedla 62.451,60 EUR.

9. Način izračuna vrednosti izpodbijanega dela sodbe v primeru bodočih, ponavljajočih se dajatev ureja 40. člen ZPP, ki določa, da se v primeru bodočih periodičnih dajatev kot vrednost spornega predmeta vzame seštevek dajatev, toda največ za dobo petih let. V sporih glede bodočih periodičnih dajatev je tako določena striktna formula, po kateri se določi vrednost spornega predmeta oz. vrednost izpodbijanega dela sodbe, namen takšne ureditve pa je v ustalitvi stvarne pristojnosti sodišča že v trenutku vložitve tožbe, hkrati pa se na ta način zadosti potrebam po pravni varnosti ter predvidljivosti. Katera dajatev je bodoča, se presoja po trenutku vložitve tožbe, saj se vrednost spornega predmeta določa po stanju ob vložitvi tožbe. Terjatve, ki so zapadle po dnevu vložitve tožbe, so tako vselej opredeljene kot bodoče, četudi s subjektivnega vidika upnika ne predstavljajo več bodočih, temveč že zapadle terjatve. Tožeča stranka ob izračunu vrednosti izpodbijanega dela ni ravnala v skladu s citiranim zakonskim določilom, zato je njen izračun napačen.

10. V predmetni zadevi plačevanje preživnine ni bilo časovno omejeno, toženec pa je izpodbijal prisojene odškodnine v celoti, zato je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe enaka seštevku prisojenih preživnin za dobo petih let, to je za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2012. Tožnici je bila prisojena preživnina v višini 600,00 EUR, za 12 mesecev preživnina v višini 373,20 EUR, za mesec december 2010 pa je potrebno upoštevati, da je bila prisojena preživnina v višini 373,20 EUR do 20. 12. 2010, od 20. 12. 2010 dalje pa preživnina v višini 600,00 EUR, torej tožeči stranki za ta mesec pripada preživnina v višini 453,68 EUR (20/31 x 373,20 EUR + 11/31 x 600,00 EUR = 453,68 EUR). Vrednost spornega predmeta tako znaša 33.132,08 EUR. Revizija ni dovoljena, ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000,00 EUR.

11. Ker revizija ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke, ki z revizijo ni uspela, temelji na določbah 154. in 165. člena ZPP, odločitev o stroških revizijskega postopka tožeče stranke v zvezi z odgovorom na revizijo pa na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, saj odgovor na revizijo ni pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča in ga tako ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, zato mora stroške v zvezi z njim tožeča stranka kriti sama. Tožeča stranka je sicer v odgovoru na revizijo med drugim predlagala tudi zavrženje revizije, vendar iz napačnih razlogov.