Jedro

Če se sodišče na podlagi izvedenih dokazov prepriča, da ni dvoma v obsojenčevo prištevnost, zadostuje, da to svoje prepričanje oziroma ugotovitve ustrezno obrazloži (265. člen ZKP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 16. 12. 2008 obsojenega A. S. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 3. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu določilo kazen šest mesecev zapora. Preklicalo je pogojne obsodbe, izrečene s pravnomočnimi sodbami Okrajnega sodišča v Novi Gorici K 22/2005 z dne 2. 4. 2007 in Okrajnega sodišča v Sežani K 46/2007 z dne 2. 8. 2007 ter K 28/2008 z dne 27. 3. 2008. Obsojencu je nato ob upoštevanju določenih kazni ter kazni iz preklicanih pogojnih obsodb in izrečene kazni po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča na Vrhniki K 82/2007 z dne 29. 1. 2008 izreklo enotno kazen dve leti zapora, v katero je vštelo čas prestan v priporu in hišnem priporu. Naložilo mu je v plačilo znesek 40,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi in ga na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo tudi (prvi odstavek 97. člena ZKP), da obremenjuje nagrada in potrebni izdatki zagovornika po uradni dolžnosti proračun. Oškodovanca družbo P. d. d. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 23. 12. 2009 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in predlagal naj se zahtevi ugodi.

3. Vrhovna državna tožilka v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. Obsojenec je o odgovoru državne tožilke podal izjavo.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP obsojenec utemeljuje z navedbami, da je višje sodišče pri odločitvi v zvezi z izrečeno kaznijo prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu, ker ni upoštevalo, da je preizkusna doba iz preklicane pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Sežani K 46/2007 do odločanja na seji senata že potekla. Meni, da preklic pogojne obsodbe v času odločanja višjega sodišča ni bil več možen.

8. Kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja obsojenec, je podana, če je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Res je, da je preizkusna doba v pogojni obsodbi, izrečeni s citirano sodbo, potekla dne 28. 8. 2009. Obsojenec je, kot je ugotovilo sodišče v pravnomočni sodbi, dejanje, ki je imelo za posledico preklic pogojne obsodbe, storil v preizkusni dobi. Po določbi prvega odstavka 55. člena KZ se sme pogojna obsodba preklicati v preizkusni dobi. Če stori obsojenec v tem času kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se to s sodbo ugotovi šele po preteku preizkusne dobe, se sme pogojna obsodba preklicati najpozneje v enem letu, odkar je pretekla preizkusna doba. Po navedenem rok za preklic pogojne obsodbe v času odločanja višjega sodišča o pritožbi dne 23. 12. 2009 še ni potekel in tako tudi ni prišlo do kršitve kazenskega zakona.

9. Neutemeljene so tudi obsojenčeve navedbe o procesnih kršitvah. Kršitev 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP obsojenec zatrjuje z navedbami, da je bila seja senata višjega sodišča opravljena v nenavzočnosti višjega državnega tožilca. Navedeno kršitev določb kazenskega postopka lahko sodišče stori le na glavni obravnavi, ne pa na seji senata, ki jo sme višje sodišče opraviti tudi, če stranke, ki so bile o seji v redu obveščene, na sejo ne pridejo (četrti odstavek 378. člena ZKP).

10. Obsojenec nadalje zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njegovemu predlogu za postavitev sodnega izvedenca psihiatra, zaradi presoje prištevnosti ter da je bila, ker predlogu ni bilo ugodeno in je višje sodišče tudi pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga, kršena njegova pravica do obrambe. Pri predlogu, da naj se izvede določen dokaz, mora obramba (obsojenec ali njegov zagovornik) zadostiti svojemu dokaznemu bremenu tako, da obstoj ter pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti (odločba Ustavnega sodišča Up-34/1993, sodba Vrhovnega sodišča I Ips 502/2007 in druge). To pomeni, da obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu le, če je pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje: pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, dokazno sredstvo in z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca. V pravnomočni sodbi sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da dokazni predlog, da naj se postavi izvedenec psihiater glede obsojenčeve prištevnosti, ne ustreza standardom, ki jih je oblikovala sodna praksa. Pojasnili sta, na podlagi presoje izvedenih dokazov ter obsojenčevega zagovora, da sum o izključeni ali zmanjšani prištevnosti pri obsojencu ne obstaja (prvi odstavek na 4. strani in presoja obsojenčeve prištevnosti pri vsakem dejanju posebej na straneh 5, 6 in 7 sodbe sodišča prve stopnje, ter obrazložitev pritožbenega sodišča na straneh 2 in 3 sodbe). Če se sodišče na podlagi izvedenih dokazov prepriča, da ni dvoma v obsojenčevo prištevnost, zadostuje, da glede na določbo prvega ostavka 265. člena ZKP, ki jo je v sodbi tudi citiralo sodišče druge stopnje, to svoje prepričanje oziroma ugotovitve ustrezno obrazloži, kar sta storili sodišči prve in druge stopnje. Kolikor pa obsojenec v zahtevi izraža nestrinjanje s presojo o njegovi prištevnosti, pa zatrjuje, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena, kar pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Po navedenem je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Odločba o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP. Ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, ugotovljenih s pravnomočno sodbo, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.