Jedro

Sodišče mora poseči s predodelitvijo otrok, predvsem in hitro takrat, ko spremenjene razmere že akutno kažejo na nujnost spremembe. Ni pa se mogoče strinjati s toženko, da ukrepanje sodišča s predodelitvijo ni v nobenem primeru potrebno, ko gre za preventivno ukrepanje. Če je za v bodoče že dovolj jasno izkazano, da razmere ne bodo več ustrezale koristim otroka, tudi take okoliščine utemeljujejo poseg sodišča s spremembo odločbe o dodelitvi otrok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se mladoletni hčeri pravdnih strank, dne 12.7.1995 rojena K. S. in dne 20.11.1997 rojena E. S., zaupata v varstvo in vzgojo očetu R. S.. Toženki M. F. S. je naložilo, da je dolžna po pravnomočnosti te sodbe dalje za preživljanje ml. K. in E. S. na roke tožnika R. S. plačevati mesečno preživnino v znesku 10.000,00 SIT za vsako od hčera, in vsakič do 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka do plačila. V sodbi je odločilo tudi o stikih med ml. K. in E. S. z njuno materjo M. F. S.. Predlog za izdajo začasne odredbe je zavrnilo in odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške tega postopka. Ugotovilo je, da sta ob razvezi zakonske zveze pravdnih strank 20.9.2001 bili ml. hčeri dodeljeni v varstvo in vzgojo materi. Razmere so se od tedaj spremenile. Pravdni stranki sta si ustvarili novi družini. Hčerki imata oba starša rada in oba starša sta v psihološkem smislu primerna za njuno varstvo in vzgojo. Ker pa lahko tožnik v socialnem smislu dekletoma nudi stabilnejše okolje in večjo varnost, je odločilo, da se na podlagi 4. odst. 421. čl. ZPP na novo odloči o varstvu in vzgoji otrok ter o stikih tako, da se zaradi spremenjenih razmer in koristi otrok dodelita v varstvo in vzgojo očetu. Zaradi nove odločitve o varstvu in vzgoji je na novo določilo tudi preživnino in na novo uredilo stike med otrokoma in toženko.

Proti sodbi je vložila pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 338 ZPP. Sodišče je po njenem mnenju, sicer večino dejanskih okoliščin pravilno ugotovilo, ni pa jim dalo tistega pomena, kot si ga zaslužijo in zato je izdalo napačno sodbo. V pretežni meri se je oprlo na mnenje izvedenca, ki je ob ugotovljeni primernosti obeh staršev, in sicer izenačenih pogojih, izbral materialne pogoje, kot tiste, ki so prevagali na stran tožnika. Dejstvo, da je mati neredno zaposlena, je sicer lahko pomemben dejavnik nastanka psihičnih in telesnih motenj, vendar toženka do sedaj ni niti enkrat zatajila pri izpolnjevanju denarnih obveznosti do deklic. Sodišče je spregledalo izvedenčevo mnenje, da tudi velika odsotnost tožnika ne pomeni stabilnih okoliščin. Prav to je po mnenju pritožbe odločilna okoliščina, ki je sodišče ni upoštevalo, pa bi jo moralo. Toženka vsako jutro deklicama pripravi zajtrk, vsak dan jima skuha kosilo in z njima vsako popoldne dela domače naloge, s K. tudi po štiri ure dnevno. Dvakrat tedensko ju vozi v glasbeno šolo v P., počaka, da se konča pouk in ju pripelje nazaj domov. Veliko je z njima in skrbi na ta način za njun razvoj in vzgojo, da imata topel dom in prijazne domače razmerje. Tožnik pa že do sedaj, ko sta bili pri njemu le občasno, niti ob petkih ni mogel organizirati svojega časa tako, da bi prišel po deklici v šolo. Toženka je morala dajati navodila za uporabo zdravil njegovi ženi. Ob veliki zaposlenosti ne bo imel časa voziti ju dvakrat tedensko v glasbeno šolo v P. in ju čakati. Prav tako ne bo imel toliko časa, da bi jima pomagal pri domačih nalogah in zanesljivo jima zjutraj ne bo pripravljal zajtrka, poskrbel, da bosta primerno oblečeni in ju odpravil v šolo. Za vse to bo morala poskrbet njegova nova partnerka, zato pomeni ta predodelitev dejansko da sta otroka dodeljena njegovi partnerki in ne njemu. To pa ni namen dodelitve otrok enemu od staršev. Pri tehtanju vseh okoliščin, bi moralo sodišče upoštevati, da osebna skrb in vzgoja prevaga v korist matere, tudi če so ugodnejše materialne okoliščine na strani tožnika. Toženko preseneča, da dajeta sodišče in izvedenec večjo težo materialnim dobrinam. Meni, da nekoliko slabši materialni pogoji na strani matere ne morejo biti razlog za predodelitev otrok. Lahko bi bili razlog za zvišanje preživnine. Toženka meni, da koristi otrok glede na sedanje razmere ne pogojujejo predodelitve. Ni pa nobene potrebe po preventivnem ukrepanju sodišča, še toliko manj, ker sodišče ni ugotovilo nobene okoliščine, zaradi katere bi bilo mogoče predvideti, da bo korist deklic v bodoče ogroženo. Meni tudi, da bi pri odločanju moralo sodišče upoštevati starost deklic, ki kaže, da zagotovo bolj potrebujeta mater kot pa očeta, saj bosta z materjo lahko razvili bolj zaupno razmerje kot z očetom. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, zato predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe in novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Oporekal je pritožbenim navedbam. Izvedenec je upošteval celoten socialni status in ne le materialne pogoje. Ta pa je ustreznejši pri tožniku. Toženka ni zaposlena, očitno je nezposlen tudi njen partner. Deklici si delita sobo s polbratcem, katerega potrebe in želje so glede na njegovo starost bistveno drugačne od potreb in želja obeh deklic. Pogoji bivanja niso ustrezno zagotovljeni pri materi, nasprotno pa bi bili pri očetu. Toženka ne upošteva izkazane volje otrok, prav tako tudi ne mnenja Centra za socialno delo, ki razmere v družini najbolje pozna in je svoje zaključke oblikoval tako na podlagi strokovne presoje, kot tudi na podlagi poznavanja dejanskega stanja. Vse to pa je pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče prve stopnje. Deklici sta tudi čustveno navezani na tožnika, kar je potrdila tudi toženka. Dejstvo, da je tožnik zaposlen, mu res ne omogoča celodnevne prisotnosti na domu, kar pa ni potrebno. Tudi zaposleni starši zagotavljajo otrokom prehrano. Otroci so v dopoldanskem času v šoli, popoldne pa bi imeli deklici bistveno bolj ustrezne pogoje za učenje in delo. Za posamezne potrebe deklic bo poskrbela tudi tožnikova sedanja žena, kar pa je deklicama le v korist, saj bosta imeli dober zgled, kako stvari funkcionirajo v urejenem družinskem okolju, v katerem si zaposleni partnerji obveznosti delijo. Tožnik je urejena osebnost, oba z ženo sta zaposlena, pa kljub temu v celoti in harmonično ustvarjata pogoje za družinsko življenje in zdrav razvoj otrok. Nasprotno pa toženkin način življenja, ko sta oba s partnerjem nezaposlena, ne predstavlja podlage za zdrav razvoj otrok in otrokom ni v korist. Tudi ni res, da bi toženka nikoli ne zatajila pri plačilu obveznosti otrok, pa da bi zjutraj vedno pomagala otrokom pri odpravljanju v šolo, kakor tudi ni res, da bi bila vedno popoldne doma z deklicama. Predodelitev narekujejo tudi želje obeh deklic in ugotovitve Centra za socialno delo. Socialni kriterij ni kriterij, ki bi konkuriral skrbi za otroke, ampak je kriterij, ki pri toženki za obe deklici ni ustrezen, zato je v korist otrok bolje, če sta dodeljeni v varstvo in vzgojo tožniku. Tožnik meni, da pritožba ni utemeljena, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Predlaga tudi, da se mu povrnejo stroški odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo, ali je prišlo v postopku na prvi stopnji do kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj pritožba med drugim uveljavlja tudi ta pritožbeni razlog. Ker v tem delu pritožba ni obrazložena, je pritožbeno sodišče preizkusilo samo, ali je prišlo do kakšne bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora v skladu z določbo 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti. Ker takšne kršitve ni ugotovilo, ugotavlja, da ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

Tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno uveljavlja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva pravilno. Vse dejanske ugotovitve imajo podlago v podatkih spisa. Toženka nekorektno povzema izvedeniško mnenje, ko navaja, da tudi dejstvo 24-urne razpolage tožnika delovnim obveznostim ne pomeni stabilnih okoliščin. To vsekakor drži in niti ne more biti sporno, vendar je iz celotnega izvedenčevega mnenja razvidno, da je tožnik izrazil pripravljenost v bodoče, ko bi bili hčerki pri njemu, organizirati delovne obveznosti tako, da bi se lahko čim več ukvarjal tudi s hčerkama. Izvedenec je v psihodiagnostični oceni za tožnika povedal, da sodeluje tožnik ustrezno odkrito, zato je pri končni oceni očitno upošteval tudi tožnikovo pripravljenost za spremembo svojih časovnih obremenitev.

Toženka v nobenem pogledu ni izrazila pripravljenosti karkoli spremeniti. Tako glede premoženjskih razmer, v katerih družina živi, ni imela nobene prognoze za v bodoče. Ob dejstvu, da kakšnih rednih dohodkov, poleg preživnin, ki ju prejema za mladoletni hčerki in otroških dodatkov, toženka niti ni zatrjevala, bi vsaj glede iskanja zaposlitve morala pokazati bistveno večjo aktivnost. Skromne razmere, v katerih je živela do sedaj družina, pa so še nekako zadoščale za zdravo rast in skladen osebnostni razvoj, vendar to še ne pomeni, da bo tako tudi v bodoče. Nasprotno izvedenec je življenjsko prepričljivo obrazložil, da bo v bodoče večja zahtevnost šole zahtevala tudi boljše pogoje za učenje in da tudi nestabilne socialne razmere lahko pomembno vplivajo na nastanek psihičnih in telesnih motenj.

Držijo pritožbene navedbe, da mora sodišče poseči s predodelitvijo otrok, predvsem in hitro takrat, ko spremenjene razmere že akutno kažejo na nujnost spremembe. Ni pa se mogoče strinjati s toženko, da ukrepanje sodišča s predodelitvijo ni v nobenem primeru potrebno, ko gre za preventivno ukrepanje. Če je za v bodoče že dovolj jasno izkazano, da razmere ne bodo več ustrezale koristim otroka, tudi take okoliščine utemeljujejo poseg sodišča s spremembo odločbe o dodelitvi otrok. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo takšne okoliščine, zato ne drži pritožbena navedba, da gre samo za neko preventivno ukrepanje, ki naj ne bi imelo podlage, ker naj bi sedaj bilo še vse v redu z varstvom in vzgojo deklic pri toženki. Iz podatkov spisa je razvidno, da je toženka v psihološkem smislu v celoti primerna, za varstvo in vzgojo otrok. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da ni naloga sodišča, da presoja, kateri pogled, če imata starša različne poglede na vzgojo, je pravi. Vendar pa mora sodišče, ko starši otrok ne živijo več skupaj in ko se tudi ne morejo dogovoriti pri odločanju o varstvu in vzgoji otrok, poseči in razmerje med staršema do otrok urediti v skladu s koristmi otrok. Koristi otrok pa so odvisne od številnih konkretnih okoliščin. Predvsem od njihove starosti, osebnosti, razmer, v katerih živijo, osebnih lastnosti in sposobnosti staršev ter drugih okoliščin. Hčerki pravdnih strank po ugotovitvah sodišča prehajata v starost, ko bosta vedno bolj potrebovali stabilne socialne razmere, dobre pogoje za učenje. Vse to jima bo, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, bolje zagotovljeno pri tožniku. Toženkin način življenja bolj ustreza prostemu času deklic, to je vikendom in počitnicam, ki jih bosta hčerki po novem preživljali pri toženki. Glede na delavnost in urejenost socialnega okolja pri tožniku pa je v njuno korist, da sta med tednom, ko morata deklici pridobiti čimveč delovnih navad, se naučiti racionalno organizirati svoj čas, pri očetu. Ko se je sodišče prve stopnje odločalo, je upoštevalo tudi toženkine razmere, ki so dejansko glede prostega časa in možnosti organizacije prevozov boljše pri njej, saj kot nezaposlena nima nobenih rednih obveznosti. Kljub temu pri končni odločitvi ta njena prednost ni prevagala. Tudi ta zaključek pritožbeno sodišče sprejema, saj ni mogoče tako ozko razlagati skrb za deklici, kot to razlaga toženka še v pritožbi. Prevoz v glasbeno šolo je med tednom treba organizirati enkrat (pritožba sicer navaja dvakrat, kar pa bistveno ne spremeni stvari), saj gre pri tem prevozu bolj za organizacijo, kot pa za to, da bi moral prav tožnik opraviti prevoz. O tem, da bo vse te aktivnosti tožnik organiziral, pa niti toženka v pritožbi ne dvomi. Ne strinja se samo s tem, da bi taka opravila prenesel na svojo ženo. Te okoliščine torej niso takšne, da bi omajale sprejeto odločitev. V urejeni družini, kjer sta zaposlena oba partnerja, si partnerja običajno opravila delita. Zato tudi pritožbeno sodišče ne vidi v tem, da bi oče organiziral prevoz in tega ne bi izvrševal vselej prav on osebno, kakšnega problema. Sploh, ker ni bilo sporno med postopkom, da se tožnikovi hčerki dobro razumeta tudi s tožnikovo ženo in njenima hčerkama in ker bosta morali funkcionirati v tej celotni skupnosti, saj ne bosta živeli ločeno samo z očetom.

Končno tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo v večji meri upoštevati, da gre v konkretnem primeru za deklici, ki v tej starosti bolj potrebujeta mater, kot očeta, ker bosta z njo lahko bolj zaupno razvili razmerje kot z očetom, ne more omajati sprejete odločitve. Hčerki bosta še vedno imeli redne stike z materjo in to ob vikendih in počitnicah, ko bo tudi veliko več prostega časa z njune strani, da se bosta lahko z njo pogovarjali o bolj osebnih zadevah. Med tednom pa je treba njuno bivanje organizirati v čim bolj urejenem in stabilnem okolju, kar je z izpodbijano odločitvijo sodišče prve stopnje upoštevalo.

Pritožbeno sodišče po vsem povedanem ne dvomi v pravilno uporabo materialnega prava v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je pravnemu standardu "otrokove koristi" dalo pravo vsebino z upoštevanjem konkretnih okoliščin in s tem, da je tehtalo na eni strani starševske sposobnosti obeh strank in na drugi strani razmere, v katerih se bosta deklici lahko uspešneje razvijali in dozorevali. Iz teh razlogov je neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da se mu povrnejo stroški pritožbenega postopka, saj je enako kot sodišče prve stopnje ocenilo, da v konkretni zadevi ne gre za zmago ene ali druge stranke, ampak je sodišče predvsem moralo iskati odločitev, ki je v korist otrok, zato tudi pritožbe toženke ni mogoče vzeti kot njenega neuspeha v pritožbenem postopku. Iz teh razlogov je odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.