Jedro

Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov – plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v III. točki izreka, tako da se glasi: „III. Tožena stranka je dolžna tožniku od 31. 5. 2014 do 16. 10. 2014 priznati delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače in sicer za čas do 30. 9. 2014 v znesku 851,15 EUR bruto na mesec, za čas od 1. 10. 2014 do 16. 10. 2014 pa sorazmerni del, upoštevajoč mesečno bruto nadomestilo plače za polni delovni čas v znesku 851,15 EUR, ter za tožnika obračunati in plačati prispevke in davke od bruto zneskov nadomestila plače za navedeno obdobje, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od vsakega 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, kar tožeča stranka zahteva drugače (plačilo neto zneskov v višini 550,00 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila), pa se zavrne.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo: - da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi med strankama z dne 31. 5. 2014 nezakonito (I. točka izreka sodbe); - da delovno razmerje med pravdnima strankama traja do 16. 10. 2014, ko preneha na podlagi te sodbe (II. točka izreka sodbe); - da je tožena stranka dolžna tožniku od 31. 5. 2014 do 16. 10. 2014 priznati delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo (pravilno: nadomestilom plače) v bruto mesečnem znesku 851,15 EUR, tako da obračuna in za tožnika vplača prispevke in davke, neto zneske v višini 550,00 EUR mesečno pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni pod izvršbo (III. točka izreka sodbe); - da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati denarno povračilo v znesku 850,00 EUR bruto, od tega zneska obračunati in za tožnika plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine (pravilno: ter mu plačati neto znesek), vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od neto zneska) od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (IV. točka izreka sodbe); - da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati plačo za maj 2014 v neto znesku 550,00 EUR in povračilo stroškov v znesku 150,000 EUR, pod izvršbo (V. točka izreka sodbe); - da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 136,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka (15 dnevnega) paricijskega roka do plačila (VI. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del navedene zamudne sodbe se pritožuje tožena stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi. V pritožbi navaja, da v konkretnem primeru ni izpolnjen niti temeljni pogoj za izdajo zamudne sodbe, namreč da tožena stranka v roku ni odgovorila na tožbo. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in svojemu odgovoru predložila tudi listinske dokaze. Poleg tega pa ni mogoče spregledati, da so dejstva, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil toženec (pravilno verjetno tožnik). Tožnik ni predložil zakonite pogodbe o zaposlitvi, saj s tožencem nikoli ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. V dokaz predložena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 3. 2014 je ponarejena listina in temelji na kaznivem dejanju. Toženec bo prisiljen sprožiti ustrezne kazenske postopke zoper tožnika. Tožena stranka poudarja, da nista izpolnjena niti pogoj izostanka pravočasnega odgovora na tožbo niti pogoj utemeljenosti ali sklepčnosti tožbe in da v konkretnem primeru pogoji za zamudno sodbo niso izpolnjeni.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane zamudne sodbe. Navaja, da tožena stranka ni vložila obrazloženega odgovora na tožbo, zato je sodišče pravilno štelo, da odgovor ni bil vložen. Glede podpisa pogodbe pa je tožnik sam v tožbi opisal okoliščine podpisa pogodbe o zaposlitvi, čemur toženec v odgovoru na tožbo ni oporekal. Noben listinski dokaz ne more nadomestiti navedb stranke, toženec pa nobeni navedbi tožnika ni oporekal. Tožnik ve, da je podpisal pogodbo za nedoločen čas, zato jo je sodišču tudi predložil, toženčeva namigovanja (v zvezi s pogodbo) pa merijo na žaljivo obdolžitev, zaradi katere bo tudi tožnik očitno moral ustrezno postopati. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti oz. ki jih uveljavlja pritožba, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Zamudna sodba je v izpodbijanem delu v pretežnem delu sicer materialnopravno pravilna, deloma pa je napačna zaradi deloma zmotne pravne presoje (oziroma deloma napačno oblikovanega denarnega tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje v pretežnem delu sledilo).

7. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Ugotovilo je, da je tožena stranka v zvezi z vročeno tožbo sicer podala pravočasno vlogo – odgovor na tožbo in priložila kopije dokumentov (plačilne liste, potrdila o prijavi in odjavi ipd.). Ker pa v vlogi ni pojasnila razlogov, zaradi katerih naj bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen, niti ni navedla, ali nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu, je pravilno ugotovilo, da odgovor na tožbo ni obrazložen, zaradi česar se šteje, da tožena stranka odgovora ni vložila. Pri tem se je utemeljeno oprlo na določbo 1. odstavka 278. člena ZPP, ki določa, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen. To pomeni, da je izpolnjen prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe. Stališču pritožbe, da je tožena stranka odgovor na tožbo vložila, ni mogoče pritrditi, saj iz samega odgovora na tožbo z dne 29. 9. 2014 (l. št. 11) izhaja, da se sklicuje na zadevo – odgovor na tožbo opr. št. Pd 155/2014, poleg tega pa vsebuje le navedbo, da tožena stranka v prilogi na poziv opr. št. Pd 155/2014 prilaga „naslednje kopije dokumentov“, ki jih v vlogi našteje. Odgovor na tožbo torej res ne vsebuje obrazložitve, iz katere bi moralo izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da odgovora na tožbo zaradi njegovih bistvenih pomanjkljivosti ni mogoče šteti za obrazložen odgovor na tožbo, ter na tej podlagi štelo, da tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila. Pritožba je torej v tem delu neutemeljena, zlasti zato, ker je bila tožena stranka tudi v pozivu toženi stranki, naj odgovori na tožbo (l. št. 10), izrecno opozorjena na posledice v primeru, če ne bo odgovorila v roku iz poziva oziroma če odgovor na tožbo ne bo obrazložen v smislu določbe 1. odstavka 278. člena ZPP).

8. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v 15. dnevnem roku na tožbo ni odgovorila oziroma ni podala obrazloženega odgovora na tožbo, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice te opustitve.

9. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične.

Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, da tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 3. 2014, ker ga je toženec kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas samovoljno odjavil iz obveznega zavarovanja, ne da bi ga o tem predhodno obvestil in mu vročil obrazloženo odpoved, pa tudi, katere terjatve iz delovnega razmerja tožnik uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke 1. odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja.

10. Pritožba sicer uveljavlja, da tožba ni sklepčna, oziroma da naj bi bila dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, oziroma da nista izpolnjena zakonska pogoja za izdajo zamudne sodbe po 3. in 4. točki 1. odstavka 318. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi tožbenih navedb in k tožbi predloženih listin pravilno presodilo, da sta oba navedena pogoja za izdajo zamudne sodbe podana. S pritožbeno navedbo, da naj bi tožnik sodišču v dokaz predložil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 3. 2014, ki je ponarejena listina, ki temelji na kaznivem dejanju, namreč tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zamudne sodbe glede na izrecno določbo 2. odstavka 338. člena ZPP iz tega pritožbenega razloga ni mogoče izpodbijati. Dejstvo, da naj bi šlo za ponarejeno listino, bi lahko tožena stranka uveljavljala le v okviru pravočasno podanega (obrazloženega) odgovora na tožbo, ker pa odgovor ni bil obrazložen in se šteje, da sploh ni bil vložen, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so navedbe v tožbi resnične in da niso v nasprotju z dokazom – pogodbo o zaposlitvi, ki jo je predložil tožnik sam. Sodišče namreč v takem primeru ne ugotavlja dejanskega stanja, ker se tožbene navedbe štejejo za resnične. Zato sodišče prve stopnje tudi v obravnavanem primeru niti ni smelo upoštevati listin, ki jih je sodišču skupaj z neobrazloženim odgovorom na tožbo predložila tožena stranka, torej tudi ne fotokopije pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2014, ki se razlikuje od originala pogodbe z istim datumom, podpisane s strani tožnika in tožene stranke, ki jo je predložil tožnik – A1. Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, s katerimi se uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog, ni presojalo, ker za odločitev niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

11. Izpodbijana zamudna sodba je v pretežnem delu tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev (zlasti določbe 87., 88. in 118. člena ter 44. in 130. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in ugotovilo nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 5. 2014 ter razsodilo, da tožniku delovno razmerje traja do 16. 10. 2014, ko preneha na podlagi sodbe sodišča (zaradi sodne razveze), tožniku pa prisodilo denarno povračilo v znesku 850,00 EUR bruto (I., II. in IV. točka izreka zamudne sodbe). Pravilna pa je tudi odločitev v V. točki izreka sodbe, glede na to, da tožena stranka tožniku ni plačala neto plače za mesec maj 2014 in povračila stroškov. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje potrjujejo tudi dokazi, zlasti listine v spisu, ki jih je predložil tožnik skupaj s tožbo, ki jih je sodišče vpogledalo, svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje oprlo na pravilno pravno podlago, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. Ob pritožbenem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bilo materialno pravo deloma zmotno uporabljeno, ker sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti reparacijskega tožbenega zahtevka (III. točka izreka sodbe) ni dosledno upoštevalo davčnih predpisov oziroma predpisov, ki urejajo obračun in plačilo davkov in prispevkov od plače ali nadomestila plače, oziroma ker je v celoti sledilo deloma napačno postavljenemu tožbenemu zahtevku v tožbi (3. točka tožbenega zahtevka v tožbi – l. št. 3), saj je pri odločitvi o tožbenem zahtevku za plačilo plače (pravilno: nadomestila plače) poleg opredelitve dolgovane plače v bruto mesečnem znesku napačno navedlo tudi po višini določeni mesečni neto znesek. Odločitev v točki III izreka izpodbijane sodbe je torej deloma napačna v delu, v katerem je sodišče (glede na v tožbi postavljeni tožbeni zahtevek) sicer pravilno odločilo o zahtevku za obračun nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do datuma sodne razveze v bruto zneskih in naložilo toženi stranki, da je dolžna za tožečo stranko plačati davke in prispevke (od plače), napačno pa je odločilo, ko je v izreku sodbe toženo stranko zavezalo k izplačilu po višini opredeljenih neto zneskov plače po odvodu davkov in prispevkov od bruto zneskov.

13. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) v 144. členu določa, da predstavlja osnovo za plačilo prispevkov plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanimi v denarju, bonih ali v naravi. V tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da se prispevki plačujejo tudi od zneska jubilejne nagrade, odpravnine ob upokojitvi, solidarnostne pomoči, povračil stroškov, zneska bonitete in zneska odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od katerega se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, plačuje dohodnina (1. alinea) ter od zneska regresa za letni dopust, ki presega 70 % povprečne plače zaposlenih v RS za predpretekli mesec. Na določbe ZPIZ-2 o plačilu prispevkov (iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja) se sklicujejo tudi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji), Zakon o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji) in Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 in naslednji), ki predstavljajo pravno podlago za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo iz bruto dohodkov iz delovnega razmerja. Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov, to je Zakon o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami – ZDoh-2) ter ZPIZ-2 in drugi zakoni, ki urejajo plačilo prispevkov za socialno varnost ter Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 s spremembami in dopolnitvami – ZPSV), katerega posamezne določbe, ki se nanašajo na prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so prenehale veljati z uveljavitvijo ZPIZ-2 (429. člen ZPIZ-2). To izhaja zlasti iz določb 2., 15., 37. in 41. člena ZDoh-2 ter 3. in 6. člena ZPSV. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, nadomestilo plače, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi.

Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov – plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku. V tem delu je torej pritožba tožene stranke utemeljena.

14. Ker so v navedenem obsegu uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter v skladu z določbami 351. ter 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe, tako kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Delna sprememba sodbe ni vplivala na odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, zato je potrjena tudi odločitev o stroških postopka.

15. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve in ga ni mogoče uvrstiti med potrebne stroške (165., 155. člen ZPP).