Jedro

Iz opisa kaznivega dejanja tako izhaja, da je obdolženec od oškodovanca pridobil denar z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin. Ta zakonski znak je zadostno konkretiziran z navedbami, da je obdolženec z lažnivim prikazovanjem oškodovancu obljubil, da si bo uredil kredit in mu denar vrnil do 1. 6. 2008 ter ga s tem pregovoril in zapeljal, da mu je posodil 52.000,00 EUR, tega denarja pa mu že ob sklenitvi dogovora ni imel namena vrniti in mu ga tudi ni vrnil. Očitek obtožbe opisuje obdolženčevo ravnanje, s katerim je oškodovanca preslepil, da mu je verjel, da mu bo denar vrnjen, čeprav tega namena nikdar ni imel.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se napadena sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo IV K 33565/2015 z dne 12. 2. 2020 obdolženega D.L. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca A.K. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 111.563,55 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev pred drugega sodnika posameznika.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Okrožna državna tožilka uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in sodišču prve stopnje očita, da je kazenski zakon prekršilo v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Zatrjevano kršitev pravilno utemeljuje s pritožbenimi navedbami, da opis kaznivega dejanja v obtožnici vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ, vključno z v zadostni meri konkretiziranimi okoliščinami obdolženčevega lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin in goljufivega namena, kar sodišče prve stopnje v napadeni sodbi neutemeljeno pogreša. Obdolžencu obtožba očita, da je med 20. 5. 2008 in 31. 5. 2008 v O., z namenom, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil A.K. z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega premoženja kaj storil, pri tem pa mu je povzročil veliko premoženjsko škodo, ko mu je obljubil, da si bo uredil kredit in mu bo denar, ki ga potrebuje za odprtje dejavnosti za nakup in prodajo avtomobilov, vrnil do 1. 6. 2008 ter ga s tem pregovoril in zapeljal, da mu je ta posodil 52.000,00 EUR, pri čemer obdolženec prejetega zneska že ob sklenitvi dogovora ni imel namena vrniti in ga v dogovorjenem roku tudi ni vrnil, kljub temu, da je razpolagal z zadostnimi sredstvi, pa ga ni vrnil niti kasneje, temveč se je z izvensodno poravnavo z dne 1. 6. 2009, potrjeno z notarskim zapisom št. SV-483/09 z dne 5. 6. 2009, ponovno zavezal, da ga bo vrnil do 1. 5. 2010, česar pa prav tako ni storil, s tem pa si je pridobil protipravno premoženjsko korist v znesku 52.000,00 EUR in v tej višini povzročil oškodovancu veliko premoženjsko škodo.

5. Iz opisa kaznivega dejanja tako izhaja, da je obdolženec od oškodovanca pridobil denar z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin. Ta zakonski znak je zadostno konkretiziran z navedbami, da je obdolženec z lažnivim prikazovanjem oškodovancu obljubil, da si bo uredil kredit in mu denar vrnil do 1. 6. 2008 ter ga s tem pregovoril in zapeljal, da mu je posodil 52.000,00 EUR, tega denarja pa mu že ob sklenitvi dogovora ni imel namena vrniti in mu ga tudi ni vrnil. Očitek obtožbe opisuje obdolženčevo ravnanje, s katerim je oškodovanca preslepil, da mu je verjel, da mu bo denar vrnjen, čeprav tega namena nikdar ni imel. Preslepiti drugega pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali jo pustiti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin, pri tem pa mora med preslepitvijo storilca in zmoto oškodovanca obstajati vzročna zveza. Obtožba torej trdi, da je obdolženec z lažno obljubo, da si bo uredil kredit in oškodovancu denar vrnil do 1. 6. 2008, le-tega spravil v zmoto, da mu je v škodo svojega premoženja posodil denarni znesek v višini 52.000,00 EUR, katerega mu sicer ne bi posodil. Da je bilo prikazovanje lažnivo, pa izhaja iz nadaljnjega opisa, da mu prejetega zneska že ob sklenitvi dogovora ni imel namena vrniti in ga v dogovorjenem roku tudi ni vrnil, kljub temu, da je razpolagal z zadostnimi sredstvi, pa ga ni vrnil niti kasneje, temveč se je celo z izvensodno poravnavo z dne 1. 6. 2009, potrjeno z notarskim zapisom št. SV-483/09 z dne 5. 6. 2009, ponovno zavezal, da ga bo vrnil do 1. 5. 2010, česar pa prav tako ni storil. Z navedenim (da denarja že ob sklenitvi dogovora ni imel namena vrniti in ga vse do danes ni vrnil, navkljub svojemu premoženjskemu stanju in nadaljnjim zavezam) je v opisu kaznivega dejanja dovolj konkretiziran tudi goljufivi obogatitveni namen obdolženca, torej njegov namen pridobiti protipravno premoženjsko korist. Goljufivi obogatitveni namen je sicer samostojni zakonski znak kaznivega dejanja, vendar pomeni obliko krivde in stvar notranjega dogajanja storilca, ki navzven ni razvidno. Podrobneje se bo zato sodišče prve stopnje z njim ukvarjalo v okviru presoje dejstev in dokazov, kar pa spada v obrazložitev in ne v opis kaznivega dejanja oziroma izrek sodbe.1

6. V obravnavanem primeru je tako poleg opisa spravljanja oškodovanca v zmoto z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v tenorju obtožnega akta vsebovan tudi konkreten očitek goljufivega namena, da obdolženec že ob sklenitvi dogovora denarja ni imel namena vrniti, česar tudi ni storil, zato ni mogoče pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da opis kaznivega dejanja v obtožbi predstavlja le običajno neizpolnitev pogodbe, torej kršitev (navadnega) civilnopravnega razmerja.

7. Pritožba utemeljeno navaja tudi, da sodišče prve stopnje v posledici zmotne ocene, da dejanje, za katero je obdolženec obtožen, ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP), ni ravnalo pravilno, ko ni ugotavljalo dejanskega stanja in je vse dokazne predloge okrožne državne tožilke in zagovornika obdolženca zavrnilo.

8. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in napadeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, to pa bo v nadaljevanju razpisalo glavno obravnavo in o zadevi meritorno odločilo. Pri tem bo v okviru vsestranske razjasnitve zadeve znova odločilo o dokaznih predlogih, upoštevalo pa bo tudi predhodna napotila in usmeritve, ki jih je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi že podalo v sklepih II Kp 33565/2015 z dne 6.12.2017 in II Kp 33565/2015 z dne 19. 11. 2018. Predlogu pritožbe, da se zadeva vrne v sojenje pred drugega sodnika, ni ugodilo, ker izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na napačni pravni presoji obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja, ne pa na dejanski oceni, ali je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje goljufije iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ.

9. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 15894/2012 z dne 14. 5. 2020, tč. 9, 10.