Jedro

Z navedbami o napačno ugotovljeni dejanski rabi nepremičnin želi revidentka izpodbiti dejansko ugotovitev davčnih organov in sodišča prve stopnje, da se stavbe oziroma objekti v naravi nahajajo na vseh petih nepremičninah, ki so bile predmet dobave, kar ni dovoljen revizijski razlog.

Ker so bile glede na ugotovljeno dejansko stanje vse nepremičnine, ki so bile predmet dobave, pozidana stavbna zemljišča, na katerih stoji objekt, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo obravnavano dobavo kot dobavo po 7. točki 44. člena ZDDV-1. Ker obveznost obračuna DDV ni nastala, revidentka ni pridobila pravice do odbitka vstopnega DDV (prvi odstavek 62. člena ZDDV-1) in ga zato tudi ni bila upravičena odbijati (četrti odstavek 67. člena ZDDV-1).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota, št. DT 0610-337/2008-PP-62 (10-210-00) z dne 26. 3. 2012, s katero je prvostopni davčni organ v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora odločil, da se revidentki odmeri davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 6. 2008 do 31. 7. 2008 v znesku 280.500,00 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od 17. 10. 2008 do dneva izdaje odločbe, v znesku 49.495,45 EUR. Ministrstvo za finance je z odločbo in sklepom, št. DT-499-16-109/2012 z dne 30. 6. 2014, revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka), dopolnitev pritožbe pa kot prepozno zavrglo (2. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi. Glede na tožbene navedbe še dodaja, da so bila v obravnavani zadevi predmet dobave pozidana stavbna zemljišča. Dobavljena je bila nepremičnina, ki jo sestavljata zemljišče in stari obstoječi objekt, zato po stališču prvostopenjskega sodišča ni mogoče govoriti o dobavi nepozidanega stavbnega zemljišča v smislu 8. točke 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Ker je dobava pozidanih stavbnih zemljišč oproščena transakcija po 7. točki 44. člena ZDDV-1, revidentka ni upravičena do odbitka vstopnega DDV iz te transakcije.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revidentka revizijo. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revidentka je 26. 2. 2015 vložila še pripravljalno vlogo, ki je Vrhovno sodišče ni upoštevalo, saj je bila vložena po poteku zakonskega roka za vložitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavanem primeru iz izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da revidentkina davčna obveznost presega zahtevani znesek za dovoljenost revizije, saj znaša 280.500,00 EUR.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. V obravnavani zadevi gre za vprašanje, ali je imela revidentka pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi dveh računov, ki ju je za dobavo stavbnih zemljišč prejela od družbe A., d. o. o. Navedeno pa je odvisno od presoje, ali je šlo pri nakupu predmetnih nepremičnin za oproščeno dobavo objektov oziroma zazidanih stavbnih zemljišč v smislu 7. točke 44. člena ZDDV-1 ali pa za obdavčljivo dobavo nezazidanih stavbnih zemljišč po 8. točki 44. člena ZDDV-1. 10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, in na katero je Vrhovno sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je revidentka na podlagi prodajne pogodbe SV 1318/2008, sklenjene dne 21. 7. 2008, od družbe A., d. o. o., kupila pet nepremičnin: parc. št. 1, ki obsega travnik v izmeri 248 m², parc. št. 2, ki obsega dvorišče v izmeri 428 m² in stavbo v izmeri 168 m² ter njivo v izmeri 138 m², parc. št. 3, ki obsega njivo v izmeri 3018 m², parc. št. 4, ki predstavlja travnik v izmeri 504 m² in parc. št. 5, ki predstavlja travnik v izmeri 459 m², vse k. o. ... Za vsa zemljišča je bila v prodajni pogodbi določena enotna cena 280,00 EUR/m² z DDV. Iz potrdila o namenski rabi zemljišča Zavoda za prostorsko načrtovanje Mestne občine Maribor z dne 14. 12. 2008 izhaja, da so parcele št. 1019/1, 1020 in 1021/1 opredeljene kot stavbna zemljišča v ureditvenem območju naselja. Iz podatkov Območne geodetske uprave Maribor je razvidno, da je dejanska raba vseh parcel pozidano stavbno zemljišče. V revizijskem postopku ni več sporno, da v obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ki jo je Sodišče Evropske unije obravnavalo v zadevi Don Bosco, C-461/08 z dne 19. 11. 2009. Nadalje ni sporno, da je družba A., d. o. o., revidentki za dobavljene nepremičnine izdala dva računa, št. 1/2008 in 2/2008, oba z dne 18. 7. 2008, z obračunanim 20 % DDV, ki ju je revidentka plačala. Sporno tudi ni, da je revidentka na podlagi navedenih računov odbijala vstopni DDV.

11. Prenos lastninske pravice na nepremičnini se v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZDDV-1 šteje za dobavo blaga, ki je predmet obdavčitve z DDV (1. točka prvega odstavka 3. člena ZDDV-1). Vendar pa ZDDV-1 v 7. točki 44. člena ZDDV-1 določa, da je plačila DDV oproščena dobava objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, razen če je dobava opravljena, preden so objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni, ali če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oziroma prve vselitve. Po 8. točki 44. člena ZDDV-1 je plačila DDV oproščena tudi dobava zemljišč, razen stavbnih zemljišč, pri čemer je treba navedeno določbo v povezavi z oprostitvijo iz 7. točke 44. člena ZDDV-1 razlagati tako, da so stavbna zemljišča, za katere oprostitev plačila DDV ne velja, le nezazidana stavbna zemljišča.(1) Po Zakonu o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) je nezazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev (prvi odstavek 2. člena ZSZ), zazidano stavbno zemljišče pa je zemljiška parcela na območju iz prejšnjega odstavka, na kateri je zgrajen objekt (drugi odstavek 2. člen ZSZ).

12. V obravnavani zadevi v revizijskem postopku ni več sporno, da revidentka ni imela pravice do odbitka vstopnega DDV za dobavo nepremičnin parc. št. 1020 in 1021/3, saj je šlo, kot v reviziji navaja tudi sama, za dobavo zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih so zgrajene stavbe oziroma stanovanjski objekt, ki je oproščena plačila DDV po 7. točki 44. člena ZDDV-1. 13. Sporno pa je, ali je imela revidentka pravico do odbitka vstopnega DDV v zvezi z dobavo ostalih treh nepremičnin parc. št. 1, 3 in 5. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje, izhaja ugotovitev, da gre tudi v primeru navedenih treh nepremičnin za zazidana stavbna zemljišča, na katerih se nahaja star objekt, v katerem so v času transakcije prebivali stanovalci.

14. Revidentka v reviziji navaja, da gre pri navedenih treh nepremičninah po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije sicer za pozidana stavbna zemljišča, vendar pa naj bi podatek o dejanski rabi nepremičnine pokazal, da na njih ni zgrajenega nobenega objekta. S temi navedbami želi revidentka izpodbiti dejansko ugotovitev davčnih organov in sodišča prve stopnje, da se stavbe oziroma objekti v naravi nahajajo na vseh petih nepremičninah, ki so bile predmet dobave.

15. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je Vrhovno sodišče pri odločanju vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem oziroma sodnem postopku, če bi sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje. Zato Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni presojalo revizijskih navedb, s katerimi revidentka izpodbija dejansko rabo nepremičnin, ki je bila ugotovljena v upravnem postopku.

16. Ker so bile glede na ugotovljeno dejansko stanje vse nepremičnine, ki so bile predmet dobave, pozidana stavbna zemljišča, na katerih stoji objekt, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo obravnavano dobavo kot dobavo po 7. točki 44. člena ZDDV-1. Ni sporno, da dobava nepremičnin ni bila opravljena, preden so bili objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni, niti ni bila opravljena pred potekom dveh let od prve uporabe oziroma vselitve. Prav tako ni sporno, da se družba A., d. o. o., in revidentka nista odločili za prostovoljno obdavčitev te dobave v skladu s 145. členom ZDDV-1. Ker obveznost obračuna DDV tako ni nastala, revidentka ni pridobila pravice do odbitka vstopnega DDV (prvi odstavek 62. člena ZDDV-1) in ga zato tudi ni bila upravičena odbijati (četrti odstavek 67. člena ZDDV-1). Glede na navedeno je tudi po presoji Vrhovnega sodišča odločitev o dodatni odmeri DDV v obravnavani zadevi pravilna in zakonita.

17. Revidentka v reviziji sicer navaja, da vlaga revizijo tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, vendar navedenega ne konkretizira, zato se Vrhovno sodišče do tega očitka ni dolžno opredeljevati.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).

19. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 490/2012 z dne 30. 5. 2013.